Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Lojzka Špacapan

25.06.2018

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere: Igor Velše

Ljubljana : Društvo Knjižna zadruga, 2018

V letu, ko pesnica in pisateljica Lojzka Špacapan praznuje lep življenjski jubilej, je izšla njena šesta pesniška zbirka za odrasle Pišem pisma. Sama književnica se zna včasih blago posmehniti temu, da izhaja iz pesniškega okolja z Ivanom Minattijem in njuno hčerjo pesnico Katarino Minatti, kot bi ji bilo zaradi tega rahlo nelagodno, ker da so pri njih sami pesniki. Toda taka zadrega, čeprav mišljena samoironično, je brez razloga. Njene pesmi so skozi vse njene zbirke tako samosvoje, da v njih ni mogoče zaslutiti in prepoznati kakih posebnih sorodstvenih povezav ali posnemanj. V marsikateri zbirki se kot simbol pojavlja ptica, dve pa imata besedo ptice kar v naslovu, tako že prva iz leta 1990. Letnica prve knjižne objave pa je pravzaprav presenetljiva glede na to, da se je pesnica v revijah prvič oglasila že desetletja prej.

Tudi v zbirki Pišem pisma se Lojzka Špacapan ne odpoveduje simbolu ptice, svojemu preskušenemu motivu, ki ga elegantno obvlada. To je največkrat ptica na splošno, lahko pa je tudi določno, kot na primer labod, lastovka, sova, kragulj – vsaka s svojim pomenom, ki ustvarja posebno razpoloženje in občutenje. Pesnica se s pticami včasih samo druži, včasih pa tudi poistoveti. Pravzaprav posamezne pesmi z lahkotnostjo izraza skoraj spominjajo na ptice v preletu. Ptice so torej pesnici izrazna sredstva, s katerimi naravnava konkretna razmišljanja in posebna stanja duše v nestvarno in umišljeno. Ponekod so pojavljajo kot pretanjeno samospraševanje, drugod kot slutnje nejasne prihodnosti.

Morda sprva nekoliko zavede naslov knjige Pišem pisma. Vendar pisma v njej niso poslanice, ampak nizanje poetičnih sporočil bralcu in sami sebi. Ta pesniška zbirka je namreč polna impresij, porojenih iz stvarnih vtisov, a usmerjenih nekoliko bolj v nedoločnost. Pesmi se potemtakem iz opredmetene resničnosti kot bežne poteze s čopičem razpirajo v rahlo nedorečenost. V tem se ta zbirka nekoliko razlikuje od nekaterih prejšnjih, v katerih imajo posamezne pesmi stvarnejšo vez z resničnostjo, iz katere izhajajo in ki, skratka, ohranjajo razvidnejšo simboliko. Ker so pomensko in sporočilno nazornejše, so marsikateremu bralcu dostopnejše.

A tudi za zbirko Pišem pisma bi bilo pretirano napisati, da se spogleduje s hermetičnostjo. Ponekod je izpeljava vtisov igriva, duhovita, drugod ovita v elegičnost, v predajanje usojenosti in zamejenosti človekovega bivanja, samote, izgube. V tem je pesnica občutenjsko izrazita in sugestivna, četudi bolj na ravni miselne zastrtosti kot imanentnosti.

Opaznejša motivika pesmi Lojzke Špacapan so tudi značilnosti letnih časov in seveda z njimi povezana občutja in spominjanja. Upesnjuje jih na poseben, samosvoj način, daleč od ustaljenosti in šablonskosti. Tudi čarnost pokrajine ni brez odziva v tej poeziji, kar je nemalokrat izraz intimnosti trenutka.

Omeniti velja notranjo melodiko teh pesmi. Čeprav niso zasnovane v popolni klasični obliki, so s kratkimi stihi in razporeditvijo besedišča zvokovno razgibane. Od tod občutek lahkotnosti teh pesmi, ki pa so zgolj na videz preprosto in neposredno zastavljene in, kot omenjeno, uhajajo v rahlo zabrisano simboliko ter tu in tam motno zaznavnost.

Lojzka Špacapan potemtakem na podlagi vtisov iz narave tenkočutno izrisuje neredko trpkost in tesnobnost v medčloveških odnosih. Svetlo zastavljeni stihi se prevešajo v temnejše barve odhajanja, minevanja, ugašanja. A bolj kot sama življenjska tragika je pri tem v ospredju poskus doumevanja zakonitosti človekovega bivanja in nehanja. Ta poezija je zato polna prizorov, kakor jih lahko doživlja in spremlja vsak izmed nas in to na različne načine ter jih poistoveti v tihem prebiranju, vsrkavanju podob in malone slišnem utripanju. V bralcu tako vztrepetavajo morda prej nezavedna, časovno odmaknjena ali zadrževana izkustva in doživetja.

Če imajo ta opažanja vsaj kolikor toliko trdno utemeljitev, potem je zbirka Lojzke Špacapan Pišem pisma dosegla svoj namen. Toliko bolj, ker ob poplavi pesniških zbirk – ki pa se jih založbe načelno otepajo, češ da ne grejo v promet – te pesmi vendarle prinašajo samosvojo svežino.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Lojzka Špacapan

25.06.2018

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere: Igor Velše

Ljubljana : Društvo Knjižna zadruga, 2018

V letu, ko pesnica in pisateljica Lojzka Špacapan praznuje lep življenjski jubilej, je izšla njena šesta pesniška zbirka za odrasle Pišem pisma. Sama književnica se zna včasih blago posmehniti temu, da izhaja iz pesniškega okolja z Ivanom Minattijem in njuno hčerjo pesnico Katarino Minatti, kot bi ji bilo zaradi tega rahlo nelagodno, ker da so pri njih sami pesniki. Toda taka zadrega, čeprav mišljena samoironično, je brez razloga. Njene pesmi so skozi vse njene zbirke tako samosvoje, da v njih ni mogoče zaslutiti in prepoznati kakih posebnih sorodstvenih povezav ali posnemanj. V marsikateri zbirki se kot simbol pojavlja ptica, dve pa imata besedo ptice kar v naslovu, tako že prva iz leta 1990. Letnica prve knjižne objave pa je pravzaprav presenetljiva glede na to, da se je pesnica v revijah prvič oglasila že desetletja prej.

Tudi v zbirki Pišem pisma se Lojzka Špacapan ne odpoveduje simbolu ptice, svojemu preskušenemu motivu, ki ga elegantno obvlada. To je največkrat ptica na splošno, lahko pa je tudi določno, kot na primer labod, lastovka, sova, kragulj – vsaka s svojim pomenom, ki ustvarja posebno razpoloženje in občutenje. Pesnica se s pticami včasih samo druži, včasih pa tudi poistoveti. Pravzaprav posamezne pesmi z lahkotnostjo izraza skoraj spominjajo na ptice v preletu. Ptice so torej pesnici izrazna sredstva, s katerimi naravnava konkretna razmišljanja in posebna stanja duše v nestvarno in umišljeno. Ponekod so pojavljajo kot pretanjeno samospraševanje, drugod kot slutnje nejasne prihodnosti.

Morda sprva nekoliko zavede naslov knjige Pišem pisma. Vendar pisma v njej niso poslanice, ampak nizanje poetičnih sporočil bralcu in sami sebi. Ta pesniška zbirka je namreč polna impresij, porojenih iz stvarnih vtisov, a usmerjenih nekoliko bolj v nedoločnost. Pesmi se potemtakem iz opredmetene resničnosti kot bežne poteze s čopičem razpirajo v rahlo nedorečenost. V tem se ta zbirka nekoliko razlikuje od nekaterih prejšnjih, v katerih imajo posamezne pesmi stvarnejšo vez z resničnostjo, iz katere izhajajo in ki, skratka, ohranjajo razvidnejšo simboliko. Ker so pomensko in sporočilno nazornejše, so marsikateremu bralcu dostopnejše.

A tudi za zbirko Pišem pisma bi bilo pretirano napisati, da se spogleduje s hermetičnostjo. Ponekod je izpeljava vtisov igriva, duhovita, drugod ovita v elegičnost, v predajanje usojenosti in zamejenosti človekovega bivanja, samote, izgube. V tem je pesnica občutenjsko izrazita in sugestivna, četudi bolj na ravni miselne zastrtosti kot imanentnosti.

Opaznejša motivika pesmi Lojzke Špacapan so tudi značilnosti letnih časov in seveda z njimi povezana občutja in spominjanja. Upesnjuje jih na poseben, samosvoj način, daleč od ustaljenosti in šablonskosti. Tudi čarnost pokrajine ni brez odziva v tej poeziji, kar je nemalokrat izraz intimnosti trenutka.

Omeniti velja notranjo melodiko teh pesmi. Čeprav niso zasnovane v popolni klasični obliki, so s kratkimi stihi in razporeditvijo besedišča zvokovno razgibane. Od tod občutek lahkotnosti teh pesmi, ki pa so zgolj na videz preprosto in neposredno zastavljene in, kot omenjeno, uhajajo v rahlo zabrisano simboliko ter tu in tam motno zaznavnost.

Lojzka Špacapan potemtakem na podlagi vtisov iz narave tenkočutno izrisuje neredko trpkost in tesnobnost v medčloveških odnosih. Svetlo zastavljeni stihi se prevešajo v temnejše barve odhajanja, minevanja, ugašanja. A bolj kot sama življenjska tragika je pri tem v ospredju poskus doumevanja zakonitosti človekovega bivanja in nehanja. Ta poezija je zato polna prizorov, kakor jih lahko doživlja in spremlja vsak izmed nas in to na različne načine ter jih poistoveti v tihem prebiranju, vsrkavanju podob in malone slišnem utripanju. V bralcu tako vztrepetavajo morda prej nezavedna, časovno odmaknjena ali zadrževana izkustva in doživetja.

Če imajo ta opažanja vsaj kolikor toliko trdno utemeljitev, potem je zbirka Lojzke Špacapan Pišem pisma dosegla svoj namen. Toliko bolj, ker ob poplavi pesniških zbirk – ki pa se jih založbe načelno otepajo, češ da ne grejo v promet – te pesmi vendarle prinašajo samosvojo svežino.


14.11.2021

Heiner Müller: Cement

Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan


12.11.2021

Strune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.11.2021

Bolhe

Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021


11.11.2021

Kozlovska sodba v Višnji gori

V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje


09.11.2021

Robert Menasse: Prestolnica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Fjodor M. Dostojevski: Peterburški letopis, Bele noči

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Franjo Frančič: Piši, ti samo piši …!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Večni

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Fabian ali Ko gre vse k vragu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.11.2021

Duncan Macmillan: Vse sijajne stvari

Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:


05.11.2021

Premiera v MGL - Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage

Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10


04.11.2021

Herman Menville: Moby Dick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.11.2021

Milan Dekleva: Pet za kvartet

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere Ivan Lotrič.


01.11.2021

Daniel Klein: Potovanja z Epikurjem

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bere Lidija Hartman


01.11.2021

Marjan Pungartnik: Oglej, čas, pozabljenje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.


29.10.2021

Delo na zahtevo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.10.2021

Zelda

Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci


27.10.2021

Bodi gledališče!

SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec


25.10.2021

Dimitrij Rupel: Bazar

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Meta Kušar: Zmaj

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


Stran 49 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov