Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere: Lidija Hartman
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
V lepo prispodobo o kruhu je Iztok Ilich ujel svojo potrebo po raziskovanju in varovanju slovenske kulturne dediščine v knjigi Brezmejna Slovenija. Trdoživost ljudskega izročila. Takole piše: ”Brez skorje kruh ne bi bil kruh! Osnovno živilo z mehko, slastno sredico. Testo bi se razlezlo v brezobličen močnik, če ga v ognju ne bi obdal čvrst ovoj. Tako tudi robovi sveta, na katerem ljudje še govorijo in mislijo slovensko, že od nekdaj kot skorja varujejo mehko sredico. Osrednjo deželo, nekdanjo Kranjsko, ki bi jo bilo brez Primorske, Koroške, Štajerske in Prekmurja veliko premalo za državo, kakršno imamo.” Velik del besedila in zelo bogatega fotografskega gradiva, ujetega skozi njegov in ženin objektiv, se tako nanaša prav na kraje v zamejstvu. Obsežno in tudi za oko lepo delo je dopolnitev in nadgradnja avtorjeve knjige Varuhi izročila: naša kulturna dediščina v dobrih rokah, ki jo je leta 2014 izdala celovška Mohorjeva družba. Treba je še reči, da je knjiga nastala brez vsakršne finančne pomoči, tako rekoč na družinske stroške in za lastno dušo. Čeprav Ilich po izobrazbi ni etnolog, se je s svojim pisanjem in urednikovanjem tesno ukoreninil v etnološki stroki.
Predgovor je napisala etnologinja dr. Nena Židov in opozorila, da se v delu “prepleta več vsebin, poleg etnoloških predvsem zgodovinske in jezikovne, posebno mesto pa pripada varuhom izročila; iz njihovih pripovedi izvemo, od kdaj, kako in zakaj se ukvarjajo z varovanjem in predstavljanjem dediščine svojih prednikov, kako se ta prenaša iz roda v rod in kaj jim to pomeni … V knjigi spoznamo tudi tiste zamejce, ki se zavestno trudijo ohranjati slovenski jezik ter drugo nesnovno in snovno dediščino svojih prednikov.” Dodajmo, da avtor opozarja na posebnosti slovenskega jezika v posameznih krajih in zapisuje številne narečne izraze in sinonime, zato je delo lahko bogat vir tudi jezikoslovcem. Jezik je zanj namreč temelj nesnovne dediščine in identitete. Pri tem se opira na pesnika Marka Kravosa, ki pravi, da domače narečje ni denar, pač pa sol in da je domača govorica tako vsakdanja in potrebna, da radi pozabimo nanjo, Je kot sol in sprašuje se, ali bi bilo morje brez soli še morje. Ilich z velikim veseljem opaža vse večjo zavest in zavedanje slovenstva pri ljudeh, ki se niso izšolali za varuhe snovne in nesnovne kulturne dediščine; ki od tega ne živijo, so zaradi tega včasih tudi napadani ali zasmehovani, a vedo, da je to del identitete, zato stara šara ni za v ogenj ali prodajo prekupčevalcem. Avtor se je k posameznim pripovedovalcem, zbirkam in dogodkom vračal po večkrat, iz letnic ob zapisih in fotografijah pa je mogoče razbrati, da jih je največ nastalo od leta 2011 do 2017.
Z jezikom smo je tudi naslov prvega od šestih vsebinskih sklopov. Drugi imajo naslov Spomini v ljudeh, Spomini v predmetih, Šege ob cerkvenih praznikih, Benečija – izročilo v lesu in kamnu ter V svet za kruhom. Velik del ljubiteljskih zbirk je znanih in jih najdemo tudi v vodniku po zamejskih zbirkah od Alp do Krasa Zborzbirk, vendar jih Ilich predstavlja na poseben, živ način prek pogovora z zbiralci oz. varuhi ter natančnim in pronicljivim opazovanjem. Številne zgodbe so prav presenetljive, recimo o knjižnici izseljenskega dokumentarnega gradiva Studia Slovenica Janeza Arneža v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, o posebni energiji Palčave šiše v Plešcih pri Čabru, ki jo je Marko Smole, prapravnuk prvih lastnikov s priimkom Čop, iz nekdanje gostilne in hotela spremenil v središče etnološkega in drugega kulturnega dogajanja, Marco Manin pa je odkril zapuščino svojega prapradeda Josipa Pangerca, pomembnega slovenskega politika in gospodarstvenika v Dolini pri Trstu. Prav razveseljivo je, da se potomci v tretjem in četrtem kolenu zavedajo delovanja in življenja daljnih prednikov. Presenetljivo in razveseljivo je, da se je slovenska kulturna dediščina ohranila tudi tam, kjer slovenskih šol niso nikoli imeli, npr. v Terski in Kanalski dolini. Tam je trdoživost res bila potrebna, kar je Ilichu v pričujoči knjigi zelo uspelo prikazati na stvaren in zanimiv način.
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere: Lidija Hartman
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
V lepo prispodobo o kruhu je Iztok Ilich ujel svojo potrebo po raziskovanju in varovanju slovenske kulturne dediščine v knjigi Brezmejna Slovenija. Trdoživost ljudskega izročila. Takole piše: ”Brez skorje kruh ne bi bil kruh! Osnovno živilo z mehko, slastno sredico. Testo bi se razlezlo v brezobličen močnik, če ga v ognju ne bi obdal čvrst ovoj. Tako tudi robovi sveta, na katerem ljudje še govorijo in mislijo slovensko, že od nekdaj kot skorja varujejo mehko sredico. Osrednjo deželo, nekdanjo Kranjsko, ki bi jo bilo brez Primorske, Koroške, Štajerske in Prekmurja veliko premalo za državo, kakršno imamo.” Velik del besedila in zelo bogatega fotografskega gradiva, ujetega skozi njegov in ženin objektiv, se tako nanaša prav na kraje v zamejstvu. Obsežno in tudi za oko lepo delo je dopolnitev in nadgradnja avtorjeve knjige Varuhi izročila: naša kulturna dediščina v dobrih rokah, ki jo je leta 2014 izdala celovška Mohorjeva družba. Treba je še reči, da je knjiga nastala brez vsakršne finančne pomoči, tako rekoč na družinske stroške in za lastno dušo. Čeprav Ilich po izobrazbi ni etnolog, se je s svojim pisanjem in urednikovanjem tesno ukoreninil v etnološki stroki.
Predgovor je napisala etnologinja dr. Nena Židov in opozorila, da se v delu “prepleta več vsebin, poleg etnoloških predvsem zgodovinske in jezikovne, posebno mesto pa pripada varuhom izročila; iz njihovih pripovedi izvemo, od kdaj, kako in zakaj se ukvarjajo z varovanjem in predstavljanjem dediščine svojih prednikov, kako se ta prenaša iz roda v rod in kaj jim to pomeni … V knjigi spoznamo tudi tiste zamejce, ki se zavestno trudijo ohranjati slovenski jezik ter drugo nesnovno in snovno dediščino svojih prednikov.” Dodajmo, da avtor opozarja na posebnosti slovenskega jezika v posameznih krajih in zapisuje številne narečne izraze in sinonime, zato je delo lahko bogat vir tudi jezikoslovcem. Jezik je zanj namreč temelj nesnovne dediščine in identitete. Pri tem se opira na pesnika Marka Kravosa, ki pravi, da domače narečje ni denar, pač pa sol in da je domača govorica tako vsakdanja in potrebna, da radi pozabimo nanjo, Je kot sol in sprašuje se, ali bi bilo morje brez soli še morje. Ilich z velikim veseljem opaža vse večjo zavest in zavedanje slovenstva pri ljudeh, ki se niso izšolali za varuhe snovne in nesnovne kulturne dediščine; ki od tega ne živijo, so zaradi tega včasih tudi napadani ali zasmehovani, a vedo, da je to del identitete, zato stara šara ni za v ogenj ali prodajo prekupčevalcem. Avtor se je k posameznim pripovedovalcem, zbirkam in dogodkom vračal po večkrat, iz letnic ob zapisih in fotografijah pa je mogoče razbrati, da jih je največ nastalo od leta 2011 do 2017.
Z jezikom smo je tudi naslov prvega od šestih vsebinskih sklopov. Drugi imajo naslov Spomini v ljudeh, Spomini v predmetih, Šege ob cerkvenih praznikih, Benečija – izročilo v lesu in kamnu ter V svet za kruhom. Velik del ljubiteljskih zbirk je znanih in jih najdemo tudi v vodniku po zamejskih zbirkah od Alp do Krasa Zborzbirk, vendar jih Ilich predstavlja na poseben, živ način prek pogovora z zbiralci oz. varuhi ter natančnim in pronicljivim opazovanjem. Številne zgodbe so prav presenetljive, recimo o knjižnici izseljenskega dokumentarnega gradiva Studia Slovenica Janeza Arneža v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, o posebni energiji Palčave šiše v Plešcih pri Čabru, ki jo je Marko Smole, prapravnuk prvih lastnikov s priimkom Čop, iz nekdanje gostilne in hotela spremenil v središče etnološkega in drugega kulturnega dogajanja, Marco Manin pa je odkril zapuščino svojega prapradeda Josipa Pangerca, pomembnega slovenskega politika in gospodarstvenika v Dolini pri Trstu. Prav razveseljivo je, da se potomci v tretjem in četrtem kolenu zavedajo delovanja in življenja daljnih prednikov. Presenetljivo in razveseljivo je, da se je slovenska kulturna dediščina ohranila tudi tam, kjer slovenskih šol niso nikoli imeli, npr. v Terski in Kanalski dolini. Tam je trdoživost res bila potrebna, kar je Ilichu v pričujoči knjigi zelo uspelo prikazati na stvaren in zanimiv način.
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov