Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere: Lidija Hartman
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
V lepo prispodobo o kruhu je Iztok Ilich ujel svojo potrebo po raziskovanju in varovanju slovenske kulturne dediščine v knjigi Brezmejna Slovenija. Trdoživost ljudskega izročila. Takole piše: ”Brez skorje kruh ne bi bil kruh! Osnovno živilo z mehko, slastno sredico. Testo bi se razlezlo v brezobličen močnik, če ga v ognju ne bi obdal čvrst ovoj. Tako tudi robovi sveta, na katerem ljudje še govorijo in mislijo slovensko, že od nekdaj kot skorja varujejo mehko sredico. Osrednjo deželo, nekdanjo Kranjsko, ki bi jo bilo brez Primorske, Koroške, Štajerske in Prekmurja veliko premalo za državo, kakršno imamo.” Velik del besedila in zelo bogatega fotografskega gradiva, ujetega skozi njegov in ženin objektiv, se tako nanaša prav na kraje v zamejstvu. Obsežno in tudi za oko lepo delo je dopolnitev in nadgradnja avtorjeve knjige Varuhi izročila: naša kulturna dediščina v dobrih rokah, ki jo je leta 2014 izdala celovška Mohorjeva družba. Treba je še reči, da je knjiga nastala brez vsakršne finančne pomoči, tako rekoč na družinske stroške in za lastno dušo. Čeprav Ilich po izobrazbi ni etnolog, se je s svojim pisanjem in urednikovanjem tesno ukoreninil v etnološki stroki.
Predgovor je napisala etnologinja dr. Nena Židov in opozorila, da se v delu “prepleta več vsebin, poleg etnoloških predvsem zgodovinske in jezikovne, posebno mesto pa pripada varuhom izročila; iz njihovih pripovedi izvemo, od kdaj, kako in zakaj se ukvarjajo z varovanjem in predstavljanjem dediščine svojih prednikov, kako se ta prenaša iz roda v rod in kaj jim to pomeni … V knjigi spoznamo tudi tiste zamejce, ki se zavestno trudijo ohranjati slovenski jezik ter drugo nesnovno in snovno dediščino svojih prednikov.” Dodajmo, da avtor opozarja na posebnosti slovenskega jezika v posameznih krajih in zapisuje številne narečne izraze in sinonime, zato je delo lahko bogat vir tudi jezikoslovcem. Jezik je zanj namreč temelj nesnovne dediščine in identitete. Pri tem se opira na pesnika Marka Kravosa, ki pravi, da domače narečje ni denar, pač pa sol in da je domača govorica tako vsakdanja in potrebna, da radi pozabimo nanjo, Je kot sol in sprašuje se, ali bi bilo morje brez soli še morje. Ilich z velikim veseljem opaža vse večjo zavest in zavedanje slovenstva pri ljudeh, ki se niso izšolali za varuhe snovne in nesnovne kulturne dediščine; ki od tega ne živijo, so zaradi tega včasih tudi napadani ali zasmehovani, a vedo, da je to del identitete, zato stara šara ni za v ogenj ali prodajo prekupčevalcem. Avtor se je k posameznim pripovedovalcem, zbirkam in dogodkom vračal po večkrat, iz letnic ob zapisih in fotografijah pa je mogoče razbrati, da jih je največ nastalo od leta 2011 do 2017.
Z jezikom smo je tudi naslov prvega od šestih vsebinskih sklopov. Drugi imajo naslov Spomini v ljudeh, Spomini v predmetih, Šege ob cerkvenih praznikih, Benečija – izročilo v lesu in kamnu ter V svet za kruhom. Velik del ljubiteljskih zbirk je znanih in jih najdemo tudi v vodniku po zamejskih zbirkah od Alp do Krasa Zborzbirk, vendar jih Ilich predstavlja na poseben, živ način prek pogovora z zbiralci oz. varuhi ter natančnim in pronicljivim opazovanjem. Številne zgodbe so prav presenetljive, recimo o knjižnici izseljenskega dokumentarnega gradiva Studia Slovenica Janeza Arneža v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, o posebni energiji Palčave šiše v Plešcih pri Čabru, ki jo je Marko Smole, prapravnuk prvih lastnikov s priimkom Čop, iz nekdanje gostilne in hotela spremenil v središče etnološkega in drugega kulturnega dogajanja, Marco Manin pa je odkril zapuščino svojega prapradeda Josipa Pangerca, pomembnega slovenskega politika in gospodarstvenika v Dolini pri Trstu. Prav razveseljivo je, da se potomci v tretjem in četrtem kolenu zavedajo delovanja in življenja daljnih prednikov. Presenetljivo in razveseljivo je, da se je slovenska kulturna dediščina ohranila tudi tam, kjer slovenskih šol niso nikoli imeli, npr. v Terski in Kanalski dolini. Tam je trdoživost res bila potrebna, kar je Ilichu v pričujoči knjigi zelo uspelo prikazati na stvaren in zanimiv način.
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere: Lidija Hartman
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
V lepo prispodobo o kruhu je Iztok Ilich ujel svojo potrebo po raziskovanju in varovanju slovenske kulturne dediščine v knjigi Brezmejna Slovenija. Trdoživost ljudskega izročila. Takole piše: ”Brez skorje kruh ne bi bil kruh! Osnovno živilo z mehko, slastno sredico. Testo bi se razlezlo v brezobličen močnik, če ga v ognju ne bi obdal čvrst ovoj. Tako tudi robovi sveta, na katerem ljudje še govorijo in mislijo slovensko, že od nekdaj kot skorja varujejo mehko sredico. Osrednjo deželo, nekdanjo Kranjsko, ki bi jo bilo brez Primorske, Koroške, Štajerske in Prekmurja veliko premalo za državo, kakršno imamo.” Velik del besedila in zelo bogatega fotografskega gradiva, ujetega skozi njegov in ženin objektiv, se tako nanaša prav na kraje v zamejstvu. Obsežno in tudi za oko lepo delo je dopolnitev in nadgradnja avtorjeve knjige Varuhi izročila: naša kulturna dediščina v dobrih rokah, ki jo je leta 2014 izdala celovška Mohorjeva družba. Treba je še reči, da je knjiga nastala brez vsakršne finančne pomoči, tako rekoč na družinske stroške in za lastno dušo. Čeprav Ilich po izobrazbi ni etnolog, se je s svojim pisanjem in urednikovanjem tesno ukoreninil v etnološki stroki.
Predgovor je napisala etnologinja dr. Nena Židov in opozorila, da se v delu “prepleta več vsebin, poleg etnoloških predvsem zgodovinske in jezikovne, posebno mesto pa pripada varuhom izročila; iz njihovih pripovedi izvemo, od kdaj, kako in zakaj se ukvarjajo z varovanjem in predstavljanjem dediščine svojih prednikov, kako se ta prenaša iz roda v rod in kaj jim to pomeni … V knjigi spoznamo tudi tiste zamejce, ki se zavestno trudijo ohranjati slovenski jezik ter drugo nesnovno in snovno dediščino svojih prednikov.” Dodajmo, da avtor opozarja na posebnosti slovenskega jezika v posameznih krajih in zapisuje številne narečne izraze in sinonime, zato je delo lahko bogat vir tudi jezikoslovcem. Jezik je zanj namreč temelj nesnovne dediščine in identitete. Pri tem se opira na pesnika Marka Kravosa, ki pravi, da domače narečje ni denar, pač pa sol in da je domača govorica tako vsakdanja in potrebna, da radi pozabimo nanjo, Je kot sol in sprašuje se, ali bi bilo morje brez soli še morje. Ilich z velikim veseljem opaža vse večjo zavest in zavedanje slovenstva pri ljudeh, ki se niso izšolali za varuhe snovne in nesnovne kulturne dediščine; ki od tega ne živijo, so zaradi tega včasih tudi napadani ali zasmehovani, a vedo, da je to del identitete, zato stara šara ni za v ogenj ali prodajo prekupčevalcem. Avtor se je k posameznim pripovedovalcem, zbirkam in dogodkom vračal po večkrat, iz letnic ob zapisih in fotografijah pa je mogoče razbrati, da jih je največ nastalo od leta 2011 do 2017.
Z jezikom smo je tudi naslov prvega od šestih vsebinskih sklopov. Drugi imajo naslov Spomini v ljudeh, Spomini v predmetih, Šege ob cerkvenih praznikih, Benečija – izročilo v lesu in kamnu ter V svet za kruhom. Velik del ljubiteljskih zbirk je znanih in jih najdemo tudi v vodniku po zamejskih zbirkah od Alp do Krasa Zborzbirk, vendar jih Ilich predstavlja na poseben, živ način prek pogovora z zbiralci oz. varuhi ter natančnim in pronicljivim opazovanjem. Številne zgodbe so prav presenetljive, recimo o knjižnici izseljenskega dokumentarnega gradiva Studia Slovenica Janeza Arneža v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, o posebni energiji Palčave šiše v Plešcih pri Čabru, ki jo je Marko Smole, prapravnuk prvih lastnikov s priimkom Čop, iz nekdanje gostilne in hotela spremenil v središče etnološkega in drugega kulturnega dogajanja, Marco Manin pa je odkril zapuščino svojega prapradeda Josipa Pangerca, pomembnega slovenskega politika in gospodarstvenika v Dolini pri Trstu. Prav razveseljivo je, da se potomci v tretjem in četrtem kolenu zavedajo delovanja in življenja daljnih prednikov. Presenetljivo in razveseljivo je, da se je slovenska kulturna dediščina ohranila tudi tam, kjer slovenskih šol niso nikoli imeli, npr. v Terski in Kanalski dolini. Tam je trdoživost res bila potrebna, kar je Ilichu v pričujoči knjigi zelo uspelo prikazati na stvaren in zanimiv način.
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Neveljaven email naslov