Avtor recenzije: Milan Vogel Bere: Lidija Hartman

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018

V lepo prispodobo o kruhu je Iztok Ilich ujel svojo potrebo po raziskovanju in varovanju slovenske kulturne dediščine v knjigi Brezmejna Slovenija. Trdoživost ljudskega izročila. Takole piše: ”Brez skorje kruh ne bi bil kruh! Osnovno živilo z mehko, slastno sredico. Testo bi se razlezlo v brezobličen močnik, če ga v ognju ne bi obdal čvrst ovoj. Tako tudi robovi sveta, na katerem ljudje še govorijo in mislijo slovensko, že od nekdaj kot skorja varujejo mehko sredico. Osrednjo deželo, nekdanjo Kranjsko, ki bi jo bilo brez Primorske, Koroške, Štajerske in Prekmurja veliko premalo za državo, kakršno imamo.” Velik del besedila in zelo bogatega fotografskega gradiva, ujetega skozi njegov in ženin objektiv, se tako nanaša prav na kraje v zamejstvu. Obsežno in tudi za oko lepo delo je dopolnitev in nadgradnja avtorjeve knjige Varuhi izročila: naša kulturna dediščina v dobrih rokah, ki jo je leta 2014 izdala celovška Mohorjeva družba. Treba je še reči, da je knjiga nastala brez vsakršne finančne pomoči, tako rekoč na družinske stroške in za lastno dušo. Čeprav Ilich po izobrazbi ni etnolog, se je s svojim pisanjem in urednikovanjem tesno ukoreninil v etnološki stroki.

Predgovor je napisala etnologinja dr. Nena Židov in opozorila, da se v delu “prepleta več vsebin, poleg etnoloških predvsem zgodovinske in jezikovne, posebno mesto pa pripada varuhom izročila; iz njihovih pripovedi izvemo, od kdaj, kako in zakaj se ukvarjajo z varovanjem in predstavljanjem dediščine svojih prednikov, kako se ta prenaša iz roda v rod in kaj jim to pomeni … V knjigi spoznamo tudi tiste zamejce, ki se zavestno trudijo ohranjati slovenski jezik ter drugo nesnovno in snovno dediščino svojih prednikov.” Dodajmo, da avtor opozarja na posebnosti slovenskega jezika v posameznih krajih in zapisuje številne narečne izraze in sinonime, zato je delo lahko bogat vir tudi jezikoslovcem. Jezik je zanj namreč temelj nesnovne dediščine in identitete. Pri tem se opira na pesnika Marka Kravosa, ki pravi, da domače narečje ni denar, pač pa sol in da je domača govorica tako vsakdanja in potrebna, da radi pozabimo nanjo, Je kot sol in sprašuje se, ali bi bilo morje brez soli še morje. Ilich z velikim veseljem opaža vse večjo zavest in zavedanje slovenstva pri ljudeh, ki se niso izšolali za varuhe snovne in nesnovne kulturne dediščine; ki od tega ne živijo, so zaradi tega včasih tudi napadani ali zasmehovani, a vedo, da je to del identitete, zato stara šara ni za v ogenj ali prodajo prekupčevalcem. Avtor se je k posameznim pripovedovalcem, zbirkam in dogodkom vračal po večkrat, iz letnic ob zapisih in fotografijah pa je mogoče razbrati, da jih je največ nastalo od leta 2011 do 2017.

Z jezikom smo je tudi naslov prvega od šestih vsebinskih sklopov. Drugi imajo naslov Spomini v ljudeh, Spomini v predmetih, Šege ob cerkvenih praznikih, Benečija – izročilo v lesu in kamnu ter V svet za kruhom. Velik del ljubiteljskih zbirk je znanih in jih najdemo tudi v vodniku po zamejskih zbirkah od Alp do Krasa Zborzbirk, vendar jih Ilich predstavlja na poseben, živ način prek pogovora z zbiralci oz. varuhi ter natančnim in pronicljivim opazovanjem. Številne zgodbe so prav presenetljive, recimo o knjižnici izseljenskega dokumentarnega gradiva Studia Slovenica Janeza Arneža v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, o posebni energiji Palčave šiše v Plešcih pri Čabru, ki jo je Marko Smole, prapravnuk prvih lastnikov s priimkom Čop, iz nekdanje gostilne in hotela spremenil v središče etnološkega in drugega kulturnega dogajanja, Marco Manin pa je odkril zapuščino svojega prapradeda Josipa Pangerca, pomembnega slovenskega politika in gospodarstvenika v Dolini pri Trstu. Prav razveseljivo je, da se potomci v tretjem in četrtem kolenu zavedajo delovanja in življenja daljnih prednikov. Presenetljivo in razveseljivo je, da se je slovenska kulturna dediščina ohranila tudi tam, kjer slovenskih šol niso nikoli imeli, npr. v Terski in Kanalski dolini. Tam je trdoživost res bila potrebna, kar je Ilichu v pričujoči knjigi zelo uspelo prikazati na stvaren  in zanimiv način.