Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Alenka Resman Langus

Ljubljana : ZRC SAZU, 2017

Migracije, množične selitve, največkrat zaradi iskanja ugodnejših življenjskih razmer ali bega pred vojnimi pustošenji, so stara kot človeški rod. Na začetku 21. stoletja so predvsem vojne in pomanjkanje povzročile tako množične premike prebivalstva z Bližnjega vzhoda in Afrike predvsem v Evropo, da tako imenovana migrantska kriza že stresa temelje gospodarske in politične ureditve najrazvitejših delov sveta. Če pritisk ne bi bil tako silovit in če ga ne bi spremljalo toliko tragičnih človeških zgodb, to najbrž ne bi vzbujalo tolikšne pozornosti, saj je množično odhajanje zlasti mlajših moških iz manj razvitega juga in vzhoda Stare celine proti njenemu industrializiranemu severu in še naprej v Ameriko znano že iz prejšnjih stoletij. Obdobja velikih lakot in predvsem obe svetovni vojni so to živo reko le še pomnožili, pri čemer se je med izseljenci, ki so praviloma odhajali s trebuhom za kruhom, v zadnjem stoletju vse bolj povečeval delež političnih beguncev.

Slovenci v tem pogledu niso bili in nismo nič izjemnega. Nasprotno, izseljenstvo je globoko zaznamovalo predvsem Belo krajino, Prekmurje in druge, predvsem od kmetijstva in drobne obrti odvisne in zato razmeroma zaostale pokrajine na južnem in vzhodnem robu slovenskega sveta. Izseljevanje za golo preživetje je zgodovinski vrhunec doseglo ob koncu 19. stoletja, v ta čas pa sodijo tudi začetki znanstvenega preučevanja tega družbenega pojava. Bolj poglobljeno se je nadaljevalo v tridesetih letih prejšnjega stoletja že v okviru ljubljanske univerze, intenzivnejše in na več področij razvejano pa je postalo zlasti pol stoletja pozneje, ko je bil ustanovljen Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU. Tridesetletni jubilej je bil poglavitni povod za nastanek meddisciplinarnega zbornika Raziskovanje slovenskega izseljenstva: vidiki, pristopi, vsebine, ki poleg izčrpnega pregleda dosedanjega dela Inštituta prinaša tudi prispevke mlajših sodelavcev in predstavnikov še nekaterih drugih strok o različnih vidikih izseljenstva.

Janja Žitnik Serafin in Aleksij Kalc, urednika zbornika, naslovljenega po jeseni 2016 organiziranem posvetu, sta v uvodnih poglavjih označila namen in pomen izdaje: Kalc je orisal premik od preučevanja slovenskega izseljenstva k migrantskim študijam, Žitnik Serafinova pa razvoj Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU in njegov prispevek k izseljenskim študijam. Oba tudi opozarjata na pomen teh raziskav za razumevanje in obvladovanje družbenih razmer oziroma migracijskih pojavov v Sloveniji v vlogi ‘evropske migracijske mejne krajine’. Ti, pojavi, povzema Kalc, „trkajo na vest, še bolj pa burijo duhove s strahovi, občutki ogroženosti za usodo našega družbenopolitičnega sistema in kulturne identitete ter z dilemami glede odnosov med nami in drugimi“.

V prvem tematskem sklopu Izbrani vidiki raziskovanja slovenskega izseljenstva, sodelujejo Marina Lukšič Hacin, Žarko Lazarević, Mirjam Milharčič Hladnik in Miha Koderman. Razdelek Pristopi, metode, kategorizacija sestavljajo prispevki Damirja Josipoviča, Martine Bufolin in Nataše Rogelja ter Maruše Verbič Koprivšek, tretji sklop Aktualna vprašanja pa so s svojimi spisi zaokrožili Marijanca Ajša Vižintin, Dejan Valentinčič, Jure Gombač in Jerneja Brumen. Vsak iz svojega vidika ugotavljajo, da se izseljenstvo ali kako drugače imenovano ne zgolj začasno odhajanje za bolje plačanim delom in bolj odprtimi možnostmi za uresničevanje najrazličnejših idej v drugih okoljih neustavljivo nadaljuje. Najbogatejše družbe s tem veliko pridobijo, manj razvite še več izgubijo, povsod pa prihaja do velikih sprememb. Obenem imamo opraviti s čedalje obsežnejšimi migracijami, ki s svojo problematiko obremenjujejo in polarizirajo tudi naš prostor. Ta doslej slabo raziskani pojav, žal, spremlja še ena stalnica. Aleksij Kalc najprej spomni na ugotovitev iz desetletja pred prvo svetovno vojno, ki kaže na brezbrižnost in fatalizem politike ob množičnem odhajanju najboljših narodnih moči, nato pa opozori, da so tudi v našem času „migracije znova z vso silo prodrle v ospredje družbenih dogajanj in zasedle vrh nacionalnih in mednarodnih agend“. Pri tem slovenska migracija, izražena v številu v zadnjem desetletju odhajajočih mladih iz Slovenije, „kot že večkrat v preteklosti spet opozarja na svoje mesto v družbenem dogajanju, in to na različnih ravneh, od demografije do vprašanja sožitja“.

Tema, ki je ne bi smeli v nedogled skrivati pod preprogo …!