Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Alenka Resman Langus
Ljubljana : ZRC SAZU, 2017
Migracije, množične selitve, največkrat zaradi iskanja ugodnejših življenjskih razmer ali bega pred vojnimi pustošenji, so stara kot človeški rod. Na začetku 21. stoletja so predvsem vojne in pomanjkanje povzročile tako množične premike prebivalstva z Bližnjega vzhoda in Afrike predvsem v Evropo, da tako imenovana migrantska kriza že stresa temelje gospodarske in politične ureditve najrazvitejših delov sveta. Če pritisk ne bi bil tako silovit in če ga ne bi spremljalo toliko tragičnih človeških zgodb, to najbrž ne bi vzbujalo tolikšne pozornosti, saj je množično odhajanje zlasti mlajših moških iz manj razvitega juga in vzhoda Stare celine proti njenemu industrializiranemu severu in še naprej v Ameriko znano že iz prejšnjih stoletij. Obdobja velikih lakot in predvsem obe svetovni vojni so to živo reko le še pomnožili, pri čemer se je med izseljenci, ki so praviloma odhajali s trebuhom za kruhom, v zadnjem stoletju vse bolj povečeval delež političnih beguncev.
Slovenci v tem pogledu niso bili in nismo nič izjemnega. Nasprotno, izseljenstvo je globoko zaznamovalo predvsem Belo krajino, Prekmurje in druge, predvsem od kmetijstva in drobne obrti odvisne in zato razmeroma zaostale pokrajine na južnem in vzhodnem robu slovenskega sveta. Izseljevanje za golo preživetje je zgodovinski vrhunec doseglo ob koncu 19. stoletja, v ta čas pa sodijo tudi začetki znanstvenega preučevanja tega družbenega pojava. Bolj poglobljeno se je nadaljevalo v tridesetih letih prejšnjega stoletja že v okviru ljubljanske univerze, intenzivnejše in na več področij razvejano pa je postalo zlasti pol stoletja pozneje, ko je bil ustanovljen Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU. Tridesetletni jubilej je bil poglavitni povod za nastanek meddisciplinarnega zbornika Raziskovanje slovenskega izseljenstva: vidiki, pristopi, vsebine, ki poleg izčrpnega pregleda dosedanjega dela Inštituta prinaša tudi prispevke mlajših sodelavcev in predstavnikov še nekaterih drugih strok o različnih vidikih izseljenstva.
Janja Žitnik Serafin in Aleksij Kalc, urednika zbornika, naslovljenega po jeseni 2016 organiziranem posvetu, sta v uvodnih poglavjih označila namen in pomen izdaje: Kalc je orisal premik od preučevanja slovenskega izseljenstva k migrantskim študijam, Žitnik Serafinova pa razvoj Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU in njegov prispevek k izseljenskim študijam. Oba tudi opozarjata na pomen teh raziskav za razumevanje in obvladovanje družbenih razmer oziroma migracijskih pojavov v Sloveniji v vlogi ‘evropske migracijske mejne krajine’. Ti, pojavi, povzema Kalc, „trkajo na vest, še bolj pa burijo duhove s strahovi, občutki ogroženosti za usodo našega družbenopolitičnega sistema in kulturne identitete ter z dilemami glede odnosov med nami in drugimi“.
V prvem tematskem sklopu Izbrani vidiki raziskovanja slovenskega izseljenstva, sodelujejo Marina Lukšič Hacin, Žarko Lazarević, Mirjam Milharčič Hladnik in Miha Koderman. Razdelek Pristopi, metode, kategorizacija sestavljajo prispevki Damirja Josipoviča, Martine Bufolin in Nataše Rogelja ter Maruše Verbič Koprivšek, tretji sklop Aktualna vprašanja pa so s svojimi spisi zaokrožili Marijanca Ajša Vižintin, Dejan Valentinčič, Jure Gombač in Jerneja Brumen. Vsak iz svojega vidika ugotavljajo, da se izseljenstvo ali kako drugače imenovano ne zgolj začasno odhajanje za bolje plačanim delom in bolj odprtimi možnostmi za uresničevanje najrazličnejših idej v drugih okoljih neustavljivo nadaljuje. Najbogatejše družbe s tem veliko pridobijo, manj razvite še več izgubijo, povsod pa prihaja do velikih sprememb. Obenem imamo opraviti s čedalje obsežnejšimi migracijami, ki s svojo problematiko obremenjujejo in polarizirajo tudi naš prostor. Ta doslej slabo raziskani pojav, žal, spremlja še ena stalnica. Aleksij Kalc najprej spomni na ugotovitev iz desetletja pred prvo svetovno vojno, ki kaže na brezbrižnost in fatalizem politike ob množičnem odhajanju najboljših narodnih moči, nato pa opozori, da so tudi v našem času „migracije znova z vso silo prodrle v ospredje družbenih dogajanj in zasedle vrh nacionalnih in mednarodnih agend“. Pri tem slovenska migracija, izražena v številu v zadnjem desetletju odhajajočih mladih iz Slovenije, „kot že večkrat v preteklosti spet opozarja na svoje mesto v družbenem dogajanju, in to na različnih ravneh, od demografije do vprašanja sožitja“.
Tema, ki je ne bi smeli v nedogled skrivati pod preprogo …!
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Alenka Resman Langus
Ljubljana : ZRC SAZU, 2017
Migracije, množične selitve, največkrat zaradi iskanja ugodnejših življenjskih razmer ali bega pred vojnimi pustošenji, so stara kot človeški rod. Na začetku 21. stoletja so predvsem vojne in pomanjkanje povzročile tako množične premike prebivalstva z Bližnjega vzhoda in Afrike predvsem v Evropo, da tako imenovana migrantska kriza že stresa temelje gospodarske in politične ureditve najrazvitejših delov sveta. Če pritisk ne bi bil tako silovit in če ga ne bi spremljalo toliko tragičnih človeških zgodb, to najbrž ne bi vzbujalo tolikšne pozornosti, saj je množično odhajanje zlasti mlajših moških iz manj razvitega juga in vzhoda Stare celine proti njenemu industrializiranemu severu in še naprej v Ameriko znano že iz prejšnjih stoletij. Obdobja velikih lakot in predvsem obe svetovni vojni so to živo reko le še pomnožili, pri čemer se je med izseljenci, ki so praviloma odhajali s trebuhom za kruhom, v zadnjem stoletju vse bolj povečeval delež političnih beguncev.
Slovenci v tem pogledu niso bili in nismo nič izjemnega. Nasprotno, izseljenstvo je globoko zaznamovalo predvsem Belo krajino, Prekmurje in druge, predvsem od kmetijstva in drobne obrti odvisne in zato razmeroma zaostale pokrajine na južnem in vzhodnem robu slovenskega sveta. Izseljevanje za golo preživetje je zgodovinski vrhunec doseglo ob koncu 19. stoletja, v ta čas pa sodijo tudi začetki znanstvenega preučevanja tega družbenega pojava. Bolj poglobljeno se je nadaljevalo v tridesetih letih prejšnjega stoletja že v okviru ljubljanske univerze, intenzivnejše in na več področij razvejano pa je postalo zlasti pol stoletja pozneje, ko je bil ustanovljen Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU. Tridesetletni jubilej je bil poglavitni povod za nastanek meddisciplinarnega zbornika Raziskovanje slovenskega izseljenstva: vidiki, pristopi, vsebine, ki poleg izčrpnega pregleda dosedanjega dela Inštituta prinaša tudi prispevke mlajših sodelavcev in predstavnikov še nekaterih drugih strok o različnih vidikih izseljenstva.
Janja Žitnik Serafin in Aleksij Kalc, urednika zbornika, naslovljenega po jeseni 2016 organiziranem posvetu, sta v uvodnih poglavjih označila namen in pomen izdaje: Kalc je orisal premik od preučevanja slovenskega izseljenstva k migrantskim študijam, Žitnik Serafinova pa razvoj Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU in njegov prispevek k izseljenskim študijam. Oba tudi opozarjata na pomen teh raziskav za razumevanje in obvladovanje družbenih razmer oziroma migracijskih pojavov v Sloveniji v vlogi ‘evropske migracijske mejne krajine’. Ti, pojavi, povzema Kalc, „trkajo na vest, še bolj pa burijo duhove s strahovi, občutki ogroženosti za usodo našega družbenopolitičnega sistema in kulturne identitete ter z dilemami glede odnosov med nami in drugimi“.
V prvem tematskem sklopu Izbrani vidiki raziskovanja slovenskega izseljenstva, sodelujejo Marina Lukšič Hacin, Žarko Lazarević, Mirjam Milharčič Hladnik in Miha Koderman. Razdelek Pristopi, metode, kategorizacija sestavljajo prispevki Damirja Josipoviča, Martine Bufolin in Nataše Rogelja ter Maruše Verbič Koprivšek, tretji sklop Aktualna vprašanja pa so s svojimi spisi zaokrožili Marijanca Ajša Vižintin, Dejan Valentinčič, Jure Gombač in Jerneja Brumen. Vsak iz svojega vidika ugotavljajo, da se izseljenstvo ali kako drugače imenovano ne zgolj začasno odhajanje za bolje plačanim delom in bolj odprtimi možnostmi za uresničevanje najrazličnejših idej v drugih okoljih neustavljivo nadaljuje. Najbogatejše družbe s tem veliko pridobijo, manj razvite še več izgubijo, povsod pa prihaja do velikih sprememb. Obenem imamo opraviti s čedalje obsežnejšimi migracijami, ki s svojo problematiko obremenjujejo in polarizirajo tudi naš prostor. Ta doslej slabo raziskani pojav, žal, spremlja še ena stalnica. Aleksij Kalc najprej spomni na ugotovitev iz desetletja pred prvo svetovno vojno, ki kaže na brezbrižnost in fatalizem politike ob množičnem odhajanju najboljših narodnih moči, nato pa opozori, da so tudi v našem času „migracije znova z vso silo prodrle v ospredje družbenih dogajanj in zasedle vrh nacionalnih in mednarodnih agend“. Pri tem slovenska migracija, izražena v številu v zadnjem desetletju odhajajočih mladih iz Slovenije, „kot že večkrat v preteklosti spet opozarja na svoje mesto v družbenem dogajanju, in to na različnih ravneh, od demografije do vprašanja sožitja“.
Tema, ki je ne bi smeli v nedogled skrivati pod preprogo …!
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov