Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Lidija Hartman

Celje : Mohorjeva založba, 2017

Alojz Rebula je v romanu Korintski steber zvest temi, ki je značilna za njegov siceršnji literarni opus. Svoje pisateljevanje namreč usmerja v romansiranje zgodovine, tokrat v zgodovinski trenutek druge svetovne vojne, ki je še danes nezaceljena nevralgična točka slovenskega naroda.

Prek romanesknih likov, ki so brez dvoma literarni odmev resničnih osebnosti, saj so v besedilo zakodirane številne sugestije, Rebula prikazuje različna prepričanja in interese, ki so usmerjali ravnanje ljudi med okupacijo. V romanu se tako zvrsti skoraj celotna idejna tipologija: izpričani katoliški socialisti, komunisti, predstavniki duhovščine, posamezniki, zbrani okrog glasila katoliškega dijaštva Zora, domobranci in drugi. Iz skiciranja odločitev in dejanj tega razpona likov presevajo pisateljeve preference in simpatije. Najočitneje sta jih deležna globoko verni zdravnik dr. Kruhovar, ki nasprotuje vsaki uporabi sile in vztraja pri svoji politični nevtralnosti in pokončni drži, in katoliški socialist Stanko Kamnikar, ki po deportaciji v Gonars in Novaro pobegne v Švico, od koder se v Slovenijo vrne s precej naivno utopično idejo, upanjem, da bo pripomogel k spravi med partizani in domobranci.

Vsebinsko se torej delo, čeprav gre za vojni čas, osredotoča na politično in ideološko zakulisje. Najizraziteje se pisatelj posveča položaju katoliškega socializma znotraj Osvobodilne fronte, posledično pa tematizira tudi neubranost in idejne odtenke katoliškega socializma nasploh ter prijeme komunistov v tihi revoluciji – denimo pritiske na med katoliki uglednega dr. Kruhovarja, od katerega želi vrh Osvobodilne fronte javno potrditev svojih povojnih aspiracij in medvojnih dosežkov.

Linija zgodbe romana je zasekana in temelji na pojavnosti določenih likov, ki v intervalih prihajajo do besede. Téži, ki je v romanu idejno prenesena na like, doda svoje tudi slogovno poudarjena dialoškost tretjeosebne pripovedi. Iz profiliranja protagonistov pa sicer veje togost. Eno izmed hipotetičnih razlag bi lahko utemeljili na tem, da z ozirom na fikcijsko preslikavo avtorjevega dojemanja realnih osebnosti in medvojnega dogajanja prihaja v ospredje želena etična in spoznavna učinkovina literarnega dela, estetska pa je zanemarjena.

V začetni sliki romana Rebula popelje bralca med študente klasične filologije in med njimi izpostavi pobožna sošolca Stanka Kamnikarja in Roka Lipovarja, simpatizerja Zore. Pomembnost te slike, ki s svojim odmevom strukturno zaokroži roman, se izkaže šele proti izteku. Pisatelj se ob koncu namreč ciklično vrne k likoma – katoliškemu socialistu Kamnikarju, ki je pozdravljal upor, in zdaj domobranskemu oficirju Lipovarju – ki sta pripravljena tvegati za poskus sprave in prekinitev bratomornih obračunavanj. A usoda korintskega stebra iz naslova romana, ki po besedah Kamnikarja kot pokončni sloki stolp iz črnega marmorja simbolizira upor naroda, nanj poveznjena ornamentalna košarica rož pa je simbol sprave, postane dokončna, ko padeta pod streli.

Korintski steber je prej kot roman o spravi literarna obravnava hotenj in političnih opredelitev slovenskega katolištva med okupacijo. Kljub potencialu, ki ga ima obravnavana vsebina za premišljen in večplastni prikaz, pa se delo – ob pomanjkanju izrazitejše zgodbene niti in posledično ob prenosu teže na literarne like, ki pa je zaradi poudarjene teznosti, skope psihološke slike in površinskosti ne vzdržijo – tudi samo sesede.