Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Aleksander Golja
Celovec : Mohorjeva založba, 2018
Profesor Ernest Petrič je šestim desetletjem slovenske že nekoliko odmaknjene, pa tudi še sveže preteklosti s svojim delovanjem na več področjih zapustil prepoznaven pečat. Njegova zajetna spominsko-avtobiografska knjiga Spomini in spoznanja ima podnaslov Diplomat, pravnik, politik. Zaporedje področij, na katerih se je uveljavil, bi bilo, če bi upoštevali predvsem časovno zaporedje, lahko tudi povsem obrnjeno. A je avtor bržkone imel pred seboj zlasti njihovo pomembnost v svojem življenju oz. v 56-letni delovni dobi.
Ko se je dr. Petrič na tej točki – ne še popolnoma – upokojil, se je naposled le uklonil vztrajnemu prigovarjanju prijateljev in sodelavcev, naj napiše spomine – tako, kot se spominja, »pošteno, verodostojno, spomine, ki bodo res samo tvoji spomini«. Ker mu ni bilo do pisanja znanstveno utemeljenih memoarov, ki terjajo dolgotrajno raziskovanje arhivskih zbirk in preverjanje množice podatkov, se je dela lotil tako, da je ustvaril zapis dogajanj iz svojega življenja in delovanja doma in po svetu, kakor jih je sam razumel in dojemal in so bila pomembno tudi za slovensko državo. Opiral se je na spomin in si pomagal samo z lastnim arhivom, pri čemer je vse zasebno, družinsko pustil ob strani.
Svoje večdesetletno spominjanje avtor začenja z obdobjem liberalne vlade Staneta Kavčiča, ko se je odigrala tudi odmevna akcija 25 poslancev. Pri spodletelem poskusu, da bi, v nasprotju z že vnaprej sprejetimi odločitvami, pri glasovanju uresničili formalno sicer dopuščeno možnost predlaganja več kandidatov, je sodeloval tudi on. Reakciji trdorokih varuhov socializma, ki so ga označili za anarholiberalca in prozahodno usmerjenega nacionalista, so sledile hude in dolgotrajne posledice. In ker je bil po Petričevih besedah vsak njegov korak nadzorovan, vrata za napredovanje pa zaprta, je svojo prihodnost začel graditi v tujini.
V dobrem desetletju na štirih celinah pridobljene izkušnje ter izvrstno poznavanje mednarodnega prava in mednarodnih odnosov so mu, ko so se komunistični režimi v Evropi začeli majati in sesuvati, odprli vrata v diplomacijo. Po še jugoslovanski veleposlaniški epizodi v Indiji je bil prvi Slovenec, ki je kot predstavnik komaj rojene Republike Slovenije. z jugoslovanskim potnim listom in z veleposlaništvom v hotelski sobi, uradno vstopil v Belo hišo. Ta dogodek se mu je tako vtisnil v spomin, da mu je posvetil eno od dvanajstih poglavij – tako kot pozneje še delovanju na sedežu OZN v New Yorku ter veleposlaniškim letom na Dunaju.
Vse te obveznosti so Ernesta Petriča odvračale, a ne tudi povsem odvrnile od pedagoškega in raziskovalnega dela, ki ga je leta 1965 zastavil z doktoratom na ljubljanski univerzi z disertacijo o mednarodnih vidikih pravice izgnanih oseb do doma. Že takrat je postavil v ospredje načelo pravičnosti kot prvem temelju prava. Po še dokaj svežih spominih na delovanje na ustavnem sodišču, o čemer govori zadnje poglavje, je zavzemanju za pravičnost pri sprejemanju pogosto težkih odločitev vedno dodal še osebno poštenje in neodvisnost od politike. »Mislim,« je povedal ob predstavitvi knjige, »da sem ravnal prav, čeprav bi se mi morda godilo bolje, če bi kdaj ravnal drugače, da se ne bi nekomu zameril …«
Razdelek Kratek življenjepis prof. dr. Ernesta Petriča čisto na koncu je lahko razmeroma kratek samo zato, ker z le eno ali dvovrstičnimi faktografskimi zaznamki niza najpomembnejše dogodke in dosežke, z odlikovanji in priznanji vred. Pravzaprav šele ta seznam postavlja piko na i v več pogledih izjemnim življenjskim in delovnim izkušnjam, kakršne bi zlahka zapolnila dve, če ne tri še vedno ne le povprečne samopredstavitve.
Tak povzetek, dopolnjen z izbrano bibliografijo, utegne marsikaterega bralca, ki je to ali ono poglavje 560 strani obsegajoče knjige morda le preletel, spodbuditi, da se k njim še vrne in se znova sprehodi po bogati galeriji zgovornih dokumentarnih fotografij iz avtorjevega arhiva. Posebne pozornosti so vsekakor vredna poglavja, v katerih Petrič tudi samokritično opisuje svoj delež v prizadevanjih, ki niso pripeljala do zaželenega izida. Takšna sta predvsem neuspelo zavzemanje za organizacijo zimske olimpijade brez meja, ki bi povezala območja na tromeji med Avstrijo, Italijo in Slovenijo. In še vedno nerazvezan vozel nerešenih mejnih in drugih vprašanj s Hrvaško. Bil je kandidat za arbitra s slovenske strani, vendar je bila odločitev nazadnje drugačna, sprejeta brez njega.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Aleksander Golja
Celovec : Mohorjeva založba, 2018
Profesor Ernest Petrič je šestim desetletjem slovenske že nekoliko odmaknjene, pa tudi še sveže preteklosti s svojim delovanjem na več področjih zapustil prepoznaven pečat. Njegova zajetna spominsko-avtobiografska knjiga Spomini in spoznanja ima podnaslov Diplomat, pravnik, politik. Zaporedje področij, na katerih se je uveljavil, bi bilo, če bi upoštevali predvsem časovno zaporedje, lahko tudi povsem obrnjeno. A je avtor bržkone imel pred seboj zlasti njihovo pomembnost v svojem življenju oz. v 56-letni delovni dobi.
Ko se je dr. Petrič na tej točki – ne še popolnoma – upokojil, se je naposled le uklonil vztrajnemu prigovarjanju prijateljev in sodelavcev, naj napiše spomine – tako, kot se spominja, »pošteno, verodostojno, spomine, ki bodo res samo tvoji spomini«. Ker mu ni bilo do pisanja znanstveno utemeljenih memoarov, ki terjajo dolgotrajno raziskovanje arhivskih zbirk in preverjanje množice podatkov, se je dela lotil tako, da je ustvaril zapis dogajanj iz svojega življenja in delovanja doma in po svetu, kakor jih je sam razumel in dojemal in so bila pomembno tudi za slovensko državo. Opiral se je na spomin in si pomagal samo z lastnim arhivom, pri čemer je vse zasebno, družinsko pustil ob strani.
Svoje večdesetletno spominjanje avtor začenja z obdobjem liberalne vlade Staneta Kavčiča, ko se je odigrala tudi odmevna akcija 25 poslancev. Pri spodletelem poskusu, da bi, v nasprotju z že vnaprej sprejetimi odločitvami, pri glasovanju uresničili formalno sicer dopuščeno možnost predlaganja več kandidatov, je sodeloval tudi on. Reakciji trdorokih varuhov socializma, ki so ga označili za anarholiberalca in prozahodno usmerjenega nacionalista, so sledile hude in dolgotrajne posledice. In ker je bil po Petričevih besedah vsak njegov korak nadzorovan, vrata za napredovanje pa zaprta, je svojo prihodnost začel graditi v tujini.
V dobrem desetletju na štirih celinah pridobljene izkušnje ter izvrstno poznavanje mednarodnega prava in mednarodnih odnosov so mu, ko so se komunistični režimi v Evropi začeli majati in sesuvati, odprli vrata v diplomacijo. Po še jugoslovanski veleposlaniški epizodi v Indiji je bil prvi Slovenec, ki je kot predstavnik komaj rojene Republike Slovenije. z jugoslovanskim potnim listom in z veleposlaništvom v hotelski sobi, uradno vstopil v Belo hišo. Ta dogodek se mu je tako vtisnil v spomin, da mu je posvetil eno od dvanajstih poglavij – tako kot pozneje še delovanju na sedežu OZN v New Yorku ter veleposlaniškim letom na Dunaju.
Vse te obveznosti so Ernesta Petriča odvračale, a ne tudi povsem odvrnile od pedagoškega in raziskovalnega dela, ki ga je leta 1965 zastavil z doktoratom na ljubljanski univerzi z disertacijo o mednarodnih vidikih pravice izgnanih oseb do doma. Že takrat je postavil v ospredje načelo pravičnosti kot prvem temelju prava. Po še dokaj svežih spominih na delovanje na ustavnem sodišču, o čemer govori zadnje poglavje, je zavzemanju za pravičnost pri sprejemanju pogosto težkih odločitev vedno dodal še osebno poštenje in neodvisnost od politike. »Mislim,« je povedal ob predstavitvi knjige, »da sem ravnal prav, čeprav bi se mi morda godilo bolje, če bi kdaj ravnal drugače, da se ne bi nekomu zameril …«
Razdelek Kratek življenjepis prof. dr. Ernesta Petriča čisto na koncu je lahko razmeroma kratek samo zato, ker z le eno ali dvovrstičnimi faktografskimi zaznamki niza najpomembnejše dogodke in dosežke, z odlikovanji in priznanji vred. Pravzaprav šele ta seznam postavlja piko na i v več pogledih izjemnim življenjskim in delovnim izkušnjam, kakršne bi zlahka zapolnila dve, če ne tri še vedno ne le povprečne samopredstavitve.
Tak povzetek, dopolnjen z izbrano bibliografijo, utegne marsikaterega bralca, ki je to ali ono poglavje 560 strani obsegajoče knjige morda le preletel, spodbuditi, da se k njim še vrne in se znova sprehodi po bogati galeriji zgovornih dokumentarnih fotografij iz avtorjevega arhiva. Posebne pozornosti so vsekakor vredna poglavja, v katerih Petrič tudi samokritično opisuje svoj delež v prizadevanjih, ki niso pripeljala do zaželenega izida. Takšna sta predvsem neuspelo zavzemanje za organizacijo zimske olimpijade brez meja, ki bi povezala območja na tromeji med Avstrijo, Italijo in Slovenijo. In še vedno nerazvezan vozel nerešenih mejnih in drugih vprašanj s Hrvaško. Bil je kandidat za arbitra s slovenske strani, vendar je bila odločitev nazadnje drugačna, sprejeta brez njega.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Neveljaven email naslov