Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Aleksander Golja
Celovec : Mohorjeva založba, 2018
Profesor Ernest Petrič je šestim desetletjem slovenske že nekoliko odmaknjene, pa tudi še sveže preteklosti s svojim delovanjem na več področjih zapustil prepoznaven pečat. Njegova zajetna spominsko-avtobiografska knjiga Spomini in spoznanja ima podnaslov Diplomat, pravnik, politik. Zaporedje področij, na katerih se je uveljavil, bi bilo, če bi upoštevali predvsem časovno zaporedje, lahko tudi povsem obrnjeno. A je avtor bržkone imel pred seboj zlasti njihovo pomembnost v svojem življenju oz. v 56-letni delovni dobi.
Ko se je dr. Petrič na tej točki – ne še popolnoma – upokojil, se je naposled le uklonil vztrajnemu prigovarjanju prijateljev in sodelavcev, naj napiše spomine – tako, kot se spominja, »pošteno, verodostojno, spomine, ki bodo res samo tvoji spomini«. Ker mu ni bilo do pisanja znanstveno utemeljenih memoarov, ki terjajo dolgotrajno raziskovanje arhivskih zbirk in preverjanje množice podatkov, se je dela lotil tako, da je ustvaril zapis dogajanj iz svojega življenja in delovanja doma in po svetu, kakor jih je sam razumel in dojemal in so bila pomembno tudi za slovensko državo. Opiral se je na spomin in si pomagal samo z lastnim arhivom, pri čemer je vse zasebno, družinsko pustil ob strani.
Svoje večdesetletno spominjanje avtor začenja z obdobjem liberalne vlade Staneta Kavčiča, ko se je odigrala tudi odmevna akcija 25 poslancev. Pri spodletelem poskusu, da bi, v nasprotju z že vnaprej sprejetimi odločitvami, pri glasovanju uresničili formalno sicer dopuščeno možnost predlaganja več kandidatov, je sodeloval tudi on. Reakciji trdorokih varuhov socializma, ki so ga označili za anarholiberalca in prozahodno usmerjenega nacionalista, so sledile hude in dolgotrajne posledice. In ker je bil po Petričevih besedah vsak njegov korak nadzorovan, vrata za napredovanje pa zaprta, je svojo prihodnost začel graditi v tujini.
V dobrem desetletju na štirih celinah pridobljene izkušnje ter izvrstno poznavanje mednarodnega prava in mednarodnih odnosov so mu, ko so se komunistični režimi v Evropi začeli majati in sesuvati, odprli vrata v diplomacijo. Po še jugoslovanski veleposlaniški epizodi v Indiji je bil prvi Slovenec, ki je kot predstavnik komaj rojene Republike Slovenije. z jugoslovanskim potnim listom in z veleposlaništvom v hotelski sobi, uradno vstopil v Belo hišo. Ta dogodek se mu je tako vtisnil v spomin, da mu je posvetil eno od dvanajstih poglavij – tako kot pozneje še delovanju na sedežu OZN v New Yorku ter veleposlaniškim letom na Dunaju.
Vse te obveznosti so Ernesta Petriča odvračale, a ne tudi povsem odvrnile od pedagoškega in raziskovalnega dela, ki ga je leta 1965 zastavil z doktoratom na ljubljanski univerzi z disertacijo o mednarodnih vidikih pravice izgnanih oseb do doma. Že takrat je postavil v ospredje načelo pravičnosti kot prvem temelju prava. Po še dokaj svežih spominih na delovanje na ustavnem sodišču, o čemer govori zadnje poglavje, je zavzemanju za pravičnost pri sprejemanju pogosto težkih odločitev vedno dodal še osebno poštenje in neodvisnost od politike. »Mislim,« je povedal ob predstavitvi knjige, »da sem ravnal prav, čeprav bi se mi morda godilo bolje, če bi kdaj ravnal drugače, da se ne bi nekomu zameril …«
Razdelek Kratek življenjepis prof. dr. Ernesta Petriča čisto na koncu je lahko razmeroma kratek samo zato, ker z le eno ali dvovrstičnimi faktografskimi zaznamki niza najpomembnejše dogodke in dosežke, z odlikovanji in priznanji vred. Pravzaprav šele ta seznam postavlja piko na i v več pogledih izjemnim življenjskim in delovnim izkušnjam, kakršne bi zlahka zapolnila dve, če ne tri še vedno ne le povprečne samopredstavitve.
Tak povzetek, dopolnjen z izbrano bibliografijo, utegne marsikaterega bralca, ki je to ali ono poglavje 560 strani obsegajoče knjige morda le preletel, spodbuditi, da se k njim še vrne in se znova sprehodi po bogati galeriji zgovornih dokumentarnih fotografij iz avtorjevega arhiva. Posebne pozornosti so vsekakor vredna poglavja, v katerih Petrič tudi samokritično opisuje svoj delež v prizadevanjih, ki niso pripeljala do zaželenega izida. Takšna sta predvsem neuspelo zavzemanje za organizacijo zimske olimpijade brez meja, ki bi povezala območja na tromeji med Avstrijo, Italijo in Slovenijo. In še vedno nerazvezan vozel nerešenih mejnih in drugih vprašanj s Hrvaško. Bil je kandidat za arbitra s slovenske strani, vendar je bila odločitev nazadnje drugačna, sprejeta brez njega.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Aleksander Golja
Celovec : Mohorjeva založba, 2018
Profesor Ernest Petrič je šestim desetletjem slovenske že nekoliko odmaknjene, pa tudi še sveže preteklosti s svojim delovanjem na več področjih zapustil prepoznaven pečat. Njegova zajetna spominsko-avtobiografska knjiga Spomini in spoznanja ima podnaslov Diplomat, pravnik, politik. Zaporedje področij, na katerih se je uveljavil, bi bilo, če bi upoštevali predvsem časovno zaporedje, lahko tudi povsem obrnjeno. A je avtor bržkone imel pred seboj zlasti njihovo pomembnost v svojem življenju oz. v 56-letni delovni dobi.
Ko se je dr. Petrič na tej točki – ne še popolnoma – upokojil, se je naposled le uklonil vztrajnemu prigovarjanju prijateljev in sodelavcev, naj napiše spomine – tako, kot se spominja, »pošteno, verodostojno, spomine, ki bodo res samo tvoji spomini«. Ker mu ni bilo do pisanja znanstveno utemeljenih memoarov, ki terjajo dolgotrajno raziskovanje arhivskih zbirk in preverjanje množice podatkov, se je dela lotil tako, da je ustvaril zapis dogajanj iz svojega življenja in delovanja doma in po svetu, kakor jih je sam razumel in dojemal in so bila pomembno tudi za slovensko državo. Opiral se je na spomin in si pomagal samo z lastnim arhivom, pri čemer je vse zasebno, družinsko pustil ob strani.
Svoje večdesetletno spominjanje avtor začenja z obdobjem liberalne vlade Staneta Kavčiča, ko se je odigrala tudi odmevna akcija 25 poslancev. Pri spodletelem poskusu, da bi, v nasprotju z že vnaprej sprejetimi odločitvami, pri glasovanju uresničili formalno sicer dopuščeno možnost predlaganja več kandidatov, je sodeloval tudi on. Reakciji trdorokih varuhov socializma, ki so ga označili za anarholiberalca in prozahodno usmerjenega nacionalista, so sledile hude in dolgotrajne posledice. In ker je bil po Petričevih besedah vsak njegov korak nadzorovan, vrata za napredovanje pa zaprta, je svojo prihodnost začel graditi v tujini.
V dobrem desetletju na štirih celinah pridobljene izkušnje ter izvrstno poznavanje mednarodnega prava in mednarodnih odnosov so mu, ko so se komunistični režimi v Evropi začeli majati in sesuvati, odprli vrata v diplomacijo. Po še jugoslovanski veleposlaniški epizodi v Indiji je bil prvi Slovenec, ki je kot predstavnik komaj rojene Republike Slovenije. z jugoslovanskim potnim listom in z veleposlaništvom v hotelski sobi, uradno vstopil v Belo hišo. Ta dogodek se mu je tako vtisnil v spomin, da mu je posvetil eno od dvanajstih poglavij – tako kot pozneje še delovanju na sedežu OZN v New Yorku ter veleposlaniškim letom na Dunaju.
Vse te obveznosti so Ernesta Petriča odvračale, a ne tudi povsem odvrnile od pedagoškega in raziskovalnega dela, ki ga je leta 1965 zastavil z doktoratom na ljubljanski univerzi z disertacijo o mednarodnih vidikih pravice izgnanih oseb do doma. Že takrat je postavil v ospredje načelo pravičnosti kot prvem temelju prava. Po še dokaj svežih spominih na delovanje na ustavnem sodišču, o čemer govori zadnje poglavje, je zavzemanju za pravičnost pri sprejemanju pogosto težkih odločitev vedno dodal še osebno poštenje in neodvisnost od politike. »Mislim,« je povedal ob predstavitvi knjige, »da sem ravnal prav, čeprav bi se mi morda godilo bolje, če bi kdaj ravnal drugače, da se ne bi nekomu zameril …«
Razdelek Kratek življenjepis prof. dr. Ernesta Petriča čisto na koncu je lahko razmeroma kratek samo zato, ker z le eno ali dvovrstičnimi faktografskimi zaznamki niza najpomembnejše dogodke in dosežke, z odlikovanji in priznanji vred. Pravzaprav šele ta seznam postavlja piko na i v več pogledih izjemnim življenjskim in delovnim izkušnjam, kakršne bi zlahka zapolnila dve, če ne tri še vedno ne le povprečne samopredstavitve.
Tak povzetek, dopolnjen z izbrano bibliografijo, utegne marsikaterega bralca, ki je to ali ono poglavje 560 strani obsegajoče knjige morda le preletel, spodbuditi, da se k njim še vrne in se znova sprehodi po bogati galeriji zgovornih dokumentarnih fotografij iz avtorjevega arhiva. Posebne pozornosti so vsekakor vredna poglavja, v katerih Petrič tudi samokritično opisuje svoj delež v prizadevanjih, ki niso pripeljala do zaželenega izida. Takšna sta predvsem neuspelo zavzemanje za organizacijo zimske olimpijade brez meja, ki bi povezala območja na tromeji med Avstrijo, Italijo in Slovenijo. In še vedno nerazvezan vozel nerešenih mejnih in drugih vprašanj s Hrvaško. Bil je kandidat za arbitra s slovenske strani, vendar je bila odločitev nazadnje drugačna, sprejeta brez njega.
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov