Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Aleksander Golja
Celovec : Mohorjeva založba, 2018
Profesor Ernest Petrič je šestim desetletjem slovenske že nekoliko odmaknjene, pa tudi še sveže preteklosti s svojim delovanjem na več področjih zapustil prepoznaven pečat. Njegova zajetna spominsko-avtobiografska knjiga Spomini in spoznanja ima podnaslov Diplomat, pravnik, politik. Zaporedje področij, na katerih se je uveljavil, bi bilo, če bi upoštevali predvsem časovno zaporedje, lahko tudi povsem obrnjeno. A je avtor bržkone imel pred seboj zlasti njihovo pomembnost v svojem življenju oz. v 56-letni delovni dobi.
Ko se je dr. Petrič na tej točki – ne še popolnoma – upokojil, se je naposled le uklonil vztrajnemu prigovarjanju prijateljev in sodelavcev, naj napiše spomine – tako, kot se spominja, »pošteno, verodostojno, spomine, ki bodo res samo tvoji spomini«. Ker mu ni bilo do pisanja znanstveno utemeljenih memoarov, ki terjajo dolgotrajno raziskovanje arhivskih zbirk in preverjanje množice podatkov, se je dela lotil tako, da je ustvaril zapis dogajanj iz svojega življenja in delovanja doma in po svetu, kakor jih je sam razumel in dojemal in so bila pomembno tudi za slovensko državo. Opiral se je na spomin in si pomagal samo z lastnim arhivom, pri čemer je vse zasebno, družinsko pustil ob strani.
Svoje večdesetletno spominjanje avtor začenja z obdobjem liberalne vlade Staneta Kavčiča, ko se je odigrala tudi odmevna akcija 25 poslancev. Pri spodletelem poskusu, da bi, v nasprotju z že vnaprej sprejetimi odločitvami, pri glasovanju uresničili formalno sicer dopuščeno možnost predlaganja več kandidatov, je sodeloval tudi on. Reakciji trdorokih varuhov socializma, ki so ga označili za anarholiberalca in prozahodno usmerjenega nacionalista, so sledile hude in dolgotrajne posledice. In ker je bil po Petričevih besedah vsak njegov korak nadzorovan, vrata za napredovanje pa zaprta, je svojo prihodnost začel graditi v tujini.
V dobrem desetletju na štirih celinah pridobljene izkušnje ter izvrstno poznavanje mednarodnega prava in mednarodnih odnosov so mu, ko so se komunistični režimi v Evropi začeli majati in sesuvati, odprli vrata v diplomacijo. Po še jugoslovanski veleposlaniški epizodi v Indiji je bil prvi Slovenec, ki je kot predstavnik komaj rojene Republike Slovenije. z jugoslovanskim potnim listom in z veleposlaništvom v hotelski sobi, uradno vstopil v Belo hišo. Ta dogodek se mu je tako vtisnil v spomin, da mu je posvetil eno od dvanajstih poglavij – tako kot pozneje še delovanju na sedežu OZN v New Yorku ter veleposlaniškim letom na Dunaju.
Vse te obveznosti so Ernesta Petriča odvračale, a ne tudi povsem odvrnile od pedagoškega in raziskovalnega dela, ki ga je leta 1965 zastavil z doktoratom na ljubljanski univerzi z disertacijo o mednarodnih vidikih pravice izgnanih oseb do doma. Že takrat je postavil v ospredje načelo pravičnosti kot prvem temelju prava. Po še dokaj svežih spominih na delovanje na ustavnem sodišču, o čemer govori zadnje poglavje, je zavzemanju za pravičnost pri sprejemanju pogosto težkih odločitev vedno dodal še osebno poštenje in neodvisnost od politike. »Mislim,« je povedal ob predstavitvi knjige, »da sem ravnal prav, čeprav bi se mi morda godilo bolje, če bi kdaj ravnal drugače, da se ne bi nekomu zameril …«
Razdelek Kratek življenjepis prof. dr. Ernesta Petriča čisto na koncu je lahko razmeroma kratek samo zato, ker z le eno ali dvovrstičnimi faktografskimi zaznamki niza najpomembnejše dogodke in dosežke, z odlikovanji in priznanji vred. Pravzaprav šele ta seznam postavlja piko na i v več pogledih izjemnim življenjskim in delovnim izkušnjam, kakršne bi zlahka zapolnila dve, če ne tri še vedno ne le povprečne samopredstavitve.
Tak povzetek, dopolnjen z izbrano bibliografijo, utegne marsikaterega bralca, ki je to ali ono poglavje 560 strani obsegajoče knjige morda le preletel, spodbuditi, da se k njim še vrne in se znova sprehodi po bogati galeriji zgovornih dokumentarnih fotografij iz avtorjevega arhiva. Posebne pozornosti so vsekakor vredna poglavja, v katerih Petrič tudi samokritično opisuje svoj delež v prizadevanjih, ki niso pripeljala do zaželenega izida. Takšna sta predvsem neuspelo zavzemanje za organizacijo zimske olimpijade brez meja, ki bi povezala območja na tromeji med Avstrijo, Italijo in Slovenijo. In še vedno nerazvezan vozel nerešenih mejnih in drugih vprašanj s Hrvaško. Bil je kandidat za arbitra s slovenske strani, vendar je bila odločitev nazadnje drugačna, sprejeta brez njega.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Aleksander Golja
Celovec : Mohorjeva založba, 2018
Profesor Ernest Petrič je šestim desetletjem slovenske že nekoliko odmaknjene, pa tudi še sveže preteklosti s svojim delovanjem na več področjih zapustil prepoznaven pečat. Njegova zajetna spominsko-avtobiografska knjiga Spomini in spoznanja ima podnaslov Diplomat, pravnik, politik. Zaporedje področij, na katerih se je uveljavil, bi bilo, če bi upoštevali predvsem časovno zaporedje, lahko tudi povsem obrnjeno. A je avtor bržkone imel pred seboj zlasti njihovo pomembnost v svojem življenju oz. v 56-letni delovni dobi.
Ko se je dr. Petrič na tej točki – ne še popolnoma – upokojil, se je naposled le uklonil vztrajnemu prigovarjanju prijateljev in sodelavcev, naj napiše spomine – tako, kot se spominja, »pošteno, verodostojno, spomine, ki bodo res samo tvoji spomini«. Ker mu ni bilo do pisanja znanstveno utemeljenih memoarov, ki terjajo dolgotrajno raziskovanje arhivskih zbirk in preverjanje množice podatkov, se je dela lotil tako, da je ustvaril zapis dogajanj iz svojega življenja in delovanja doma in po svetu, kakor jih je sam razumel in dojemal in so bila pomembno tudi za slovensko državo. Opiral se je na spomin in si pomagal samo z lastnim arhivom, pri čemer je vse zasebno, družinsko pustil ob strani.
Svoje večdesetletno spominjanje avtor začenja z obdobjem liberalne vlade Staneta Kavčiča, ko se je odigrala tudi odmevna akcija 25 poslancev. Pri spodletelem poskusu, da bi, v nasprotju z že vnaprej sprejetimi odločitvami, pri glasovanju uresničili formalno sicer dopuščeno možnost predlaganja več kandidatov, je sodeloval tudi on. Reakciji trdorokih varuhov socializma, ki so ga označili za anarholiberalca in prozahodno usmerjenega nacionalista, so sledile hude in dolgotrajne posledice. In ker je bil po Petričevih besedah vsak njegov korak nadzorovan, vrata za napredovanje pa zaprta, je svojo prihodnost začel graditi v tujini.
V dobrem desetletju na štirih celinah pridobljene izkušnje ter izvrstno poznavanje mednarodnega prava in mednarodnih odnosov so mu, ko so se komunistični režimi v Evropi začeli majati in sesuvati, odprli vrata v diplomacijo. Po še jugoslovanski veleposlaniški epizodi v Indiji je bil prvi Slovenec, ki je kot predstavnik komaj rojene Republike Slovenije. z jugoslovanskim potnim listom in z veleposlaništvom v hotelski sobi, uradno vstopil v Belo hišo. Ta dogodek se mu je tako vtisnil v spomin, da mu je posvetil eno od dvanajstih poglavij – tako kot pozneje še delovanju na sedežu OZN v New Yorku ter veleposlaniškim letom na Dunaju.
Vse te obveznosti so Ernesta Petriča odvračale, a ne tudi povsem odvrnile od pedagoškega in raziskovalnega dela, ki ga je leta 1965 zastavil z doktoratom na ljubljanski univerzi z disertacijo o mednarodnih vidikih pravice izgnanih oseb do doma. Že takrat je postavil v ospredje načelo pravičnosti kot prvem temelju prava. Po še dokaj svežih spominih na delovanje na ustavnem sodišču, o čemer govori zadnje poglavje, je zavzemanju za pravičnost pri sprejemanju pogosto težkih odločitev vedno dodal še osebno poštenje in neodvisnost od politike. »Mislim,« je povedal ob predstavitvi knjige, »da sem ravnal prav, čeprav bi se mi morda godilo bolje, če bi kdaj ravnal drugače, da se ne bi nekomu zameril …«
Razdelek Kratek življenjepis prof. dr. Ernesta Petriča čisto na koncu je lahko razmeroma kratek samo zato, ker z le eno ali dvovrstičnimi faktografskimi zaznamki niza najpomembnejše dogodke in dosežke, z odlikovanji in priznanji vred. Pravzaprav šele ta seznam postavlja piko na i v več pogledih izjemnim življenjskim in delovnim izkušnjam, kakršne bi zlahka zapolnila dve, če ne tri še vedno ne le povprečne samopredstavitve.
Tak povzetek, dopolnjen z izbrano bibliografijo, utegne marsikaterega bralca, ki je to ali ono poglavje 560 strani obsegajoče knjige morda le preletel, spodbuditi, da se k njim še vrne in se znova sprehodi po bogati galeriji zgovornih dokumentarnih fotografij iz avtorjevega arhiva. Posebne pozornosti so vsekakor vredna poglavja, v katerih Petrič tudi samokritično opisuje svoj delež v prizadevanjih, ki niso pripeljala do zaželenega izida. Takšna sta predvsem neuspelo zavzemanje za organizacijo zimske olimpijade brez meja, ki bi povezala območja na tromeji med Avstrijo, Italijo in Slovenijo. In še vedno nerazvezan vozel nerešenih mejnih in drugih vprašanj s Hrvaško. Bil je kandidat za arbitra s slovenske strani, vendar je bila odločitev nazadnje drugačna, sprejeta brez njega.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov