Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Aleksander Golja
Celovec : Mohorjeva založba, 2018
Profesor Ernest Petrič je šestim desetletjem slovenske že nekoliko odmaknjene, pa tudi še sveže preteklosti s svojim delovanjem na več področjih zapustil prepoznaven pečat. Njegova zajetna spominsko-avtobiografska knjiga Spomini in spoznanja ima podnaslov Diplomat, pravnik, politik. Zaporedje področij, na katerih se je uveljavil, bi bilo, če bi upoštevali predvsem časovno zaporedje, lahko tudi povsem obrnjeno. A je avtor bržkone imel pred seboj zlasti njihovo pomembnost v svojem življenju oz. v 56-letni delovni dobi.
Ko se je dr. Petrič na tej točki – ne še popolnoma – upokojil, se je naposled le uklonil vztrajnemu prigovarjanju prijateljev in sodelavcev, naj napiše spomine – tako, kot se spominja, »pošteno, verodostojno, spomine, ki bodo res samo tvoji spomini«. Ker mu ni bilo do pisanja znanstveno utemeljenih memoarov, ki terjajo dolgotrajno raziskovanje arhivskih zbirk in preverjanje množice podatkov, se je dela lotil tako, da je ustvaril zapis dogajanj iz svojega življenja in delovanja doma in po svetu, kakor jih je sam razumel in dojemal in so bila pomembno tudi za slovensko državo. Opiral se je na spomin in si pomagal samo z lastnim arhivom, pri čemer je vse zasebno, družinsko pustil ob strani.
Svoje večdesetletno spominjanje avtor začenja z obdobjem liberalne vlade Staneta Kavčiča, ko se je odigrala tudi odmevna akcija 25 poslancev. Pri spodletelem poskusu, da bi, v nasprotju z že vnaprej sprejetimi odločitvami, pri glasovanju uresničili formalno sicer dopuščeno možnost predlaganja več kandidatov, je sodeloval tudi on. Reakciji trdorokih varuhov socializma, ki so ga označili za anarholiberalca in prozahodno usmerjenega nacionalista, so sledile hude in dolgotrajne posledice. In ker je bil po Petričevih besedah vsak njegov korak nadzorovan, vrata za napredovanje pa zaprta, je svojo prihodnost začel graditi v tujini.
V dobrem desetletju na štirih celinah pridobljene izkušnje ter izvrstno poznavanje mednarodnega prava in mednarodnih odnosov so mu, ko so se komunistični režimi v Evropi začeli majati in sesuvati, odprli vrata v diplomacijo. Po še jugoslovanski veleposlaniški epizodi v Indiji je bil prvi Slovenec, ki je kot predstavnik komaj rojene Republike Slovenije. z jugoslovanskim potnim listom in z veleposlaništvom v hotelski sobi, uradno vstopil v Belo hišo. Ta dogodek se mu je tako vtisnil v spomin, da mu je posvetil eno od dvanajstih poglavij – tako kot pozneje še delovanju na sedežu OZN v New Yorku ter veleposlaniškim letom na Dunaju.
Vse te obveznosti so Ernesta Petriča odvračale, a ne tudi povsem odvrnile od pedagoškega in raziskovalnega dela, ki ga je leta 1965 zastavil z doktoratom na ljubljanski univerzi z disertacijo o mednarodnih vidikih pravice izgnanih oseb do doma. Že takrat je postavil v ospredje načelo pravičnosti kot prvem temelju prava. Po še dokaj svežih spominih na delovanje na ustavnem sodišču, o čemer govori zadnje poglavje, je zavzemanju za pravičnost pri sprejemanju pogosto težkih odločitev vedno dodal še osebno poštenje in neodvisnost od politike. »Mislim,« je povedal ob predstavitvi knjige, »da sem ravnal prav, čeprav bi se mi morda godilo bolje, če bi kdaj ravnal drugače, da se ne bi nekomu zameril …«
Razdelek Kratek življenjepis prof. dr. Ernesta Petriča čisto na koncu je lahko razmeroma kratek samo zato, ker z le eno ali dvovrstičnimi faktografskimi zaznamki niza najpomembnejše dogodke in dosežke, z odlikovanji in priznanji vred. Pravzaprav šele ta seznam postavlja piko na i v več pogledih izjemnim življenjskim in delovnim izkušnjam, kakršne bi zlahka zapolnila dve, če ne tri še vedno ne le povprečne samopredstavitve.
Tak povzetek, dopolnjen z izbrano bibliografijo, utegne marsikaterega bralca, ki je to ali ono poglavje 560 strani obsegajoče knjige morda le preletel, spodbuditi, da se k njim še vrne in se znova sprehodi po bogati galeriji zgovornih dokumentarnih fotografij iz avtorjevega arhiva. Posebne pozornosti so vsekakor vredna poglavja, v katerih Petrič tudi samokritično opisuje svoj delež v prizadevanjih, ki niso pripeljala do zaželenega izida. Takšna sta predvsem neuspelo zavzemanje za organizacijo zimske olimpijade brez meja, ki bi povezala območja na tromeji med Avstrijo, Italijo in Slovenijo. In še vedno nerazvezan vozel nerešenih mejnih in drugih vprašanj s Hrvaško. Bil je kandidat za arbitra s slovenske strani, vendar je bila odločitev nazadnje drugačna, sprejeta brez njega.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Aleksander Golja
Celovec : Mohorjeva založba, 2018
Profesor Ernest Petrič je šestim desetletjem slovenske že nekoliko odmaknjene, pa tudi še sveže preteklosti s svojim delovanjem na več področjih zapustil prepoznaven pečat. Njegova zajetna spominsko-avtobiografska knjiga Spomini in spoznanja ima podnaslov Diplomat, pravnik, politik. Zaporedje področij, na katerih se je uveljavil, bi bilo, če bi upoštevali predvsem časovno zaporedje, lahko tudi povsem obrnjeno. A je avtor bržkone imel pred seboj zlasti njihovo pomembnost v svojem življenju oz. v 56-letni delovni dobi.
Ko se je dr. Petrič na tej točki – ne še popolnoma – upokojil, se je naposled le uklonil vztrajnemu prigovarjanju prijateljev in sodelavcev, naj napiše spomine – tako, kot se spominja, »pošteno, verodostojno, spomine, ki bodo res samo tvoji spomini«. Ker mu ni bilo do pisanja znanstveno utemeljenih memoarov, ki terjajo dolgotrajno raziskovanje arhivskih zbirk in preverjanje množice podatkov, se je dela lotil tako, da je ustvaril zapis dogajanj iz svojega življenja in delovanja doma in po svetu, kakor jih je sam razumel in dojemal in so bila pomembno tudi za slovensko državo. Opiral se je na spomin in si pomagal samo z lastnim arhivom, pri čemer je vse zasebno, družinsko pustil ob strani.
Svoje večdesetletno spominjanje avtor začenja z obdobjem liberalne vlade Staneta Kavčiča, ko se je odigrala tudi odmevna akcija 25 poslancev. Pri spodletelem poskusu, da bi, v nasprotju z že vnaprej sprejetimi odločitvami, pri glasovanju uresničili formalno sicer dopuščeno možnost predlaganja več kandidatov, je sodeloval tudi on. Reakciji trdorokih varuhov socializma, ki so ga označili za anarholiberalca in prozahodno usmerjenega nacionalista, so sledile hude in dolgotrajne posledice. In ker je bil po Petričevih besedah vsak njegov korak nadzorovan, vrata za napredovanje pa zaprta, je svojo prihodnost začel graditi v tujini.
V dobrem desetletju na štirih celinah pridobljene izkušnje ter izvrstno poznavanje mednarodnega prava in mednarodnih odnosov so mu, ko so se komunistični režimi v Evropi začeli majati in sesuvati, odprli vrata v diplomacijo. Po še jugoslovanski veleposlaniški epizodi v Indiji je bil prvi Slovenec, ki je kot predstavnik komaj rojene Republike Slovenije. z jugoslovanskim potnim listom in z veleposlaništvom v hotelski sobi, uradno vstopil v Belo hišo. Ta dogodek se mu je tako vtisnil v spomin, da mu je posvetil eno od dvanajstih poglavij – tako kot pozneje še delovanju na sedežu OZN v New Yorku ter veleposlaniškim letom na Dunaju.
Vse te obveznosti so Ernesta Petriča odvračale, a ne tudi povsem odvrnile od pedagoškega in raziskovalnega dela, ki ga je leta 1965 zastavil z doktoratom na ljubljanski univerzi z disertacijo o mednarodnih vidikih pravice izgnanih oseb do doma. Že takrat je postavil v ospredje načelo pravičnosti kot prvem temelju prava. Po še dokaj svežih spominih na delovanje na ustavnem sodišču, o čemer govori zadnje poglavje, je zavzemanju za pravičnost pri sprejemanju pogosto težkih odločitev vedno dodal še osebno poštenje in neodvisnost od politike. »Mislim,« je povedal ob predstavitvi knjige, »da sem ravnal prav, čeprav bi se mi morda godilo bolje, če bi kdaj ravnal drugače, da se ne bi nekomu zameril …«
Razdelek Kratek življenjepis prof. dr. Ernesta Petriča čisto na koncu je lahko razmeroma kratek samo zato, ker z le eno ali dvovrstičnimi faktografskimi zaznamki niza najpomembnejše dogodke in dosežke, z odlikovanji in priznanji vred. Pravzaprav šele ta seznam postavlja piko na i v več pogledih izjemnim življenjskim in delovnim izkušnjam, kakršne bi zlahka zapolnila dve, če ne tri še vedno ne le povprečne samopredstavitve.
Tak povzetek, dopolnjen z izbrano bibliografijo, utegne marsikaterega bralca, ki je to ali ono poglavje 560 strani obsegajoče knjige morda le preletel, spodbuditi, da se k njim še vrne in se znova sprehodi po bogati galeriji zgovornih dokumentarnih fotografij iz avtorjevega arhiva. Posebne pozornosti so vsekakor vredna poglavja, v katerih Petrič tudi samokritično opisuje svoj delež v prizadevanjih, ki niso pripeljala do zaželenega izida. Takšna sta predvsem neuspelo zavzemanje za organizacijo zimske olimpijade brez meja, ki bi povezala območja na tromeji med Avstrijo, Italijo in Slovenijo. In še vedno nerazvezan vozel nerešenih mejnih in drugih vprašanj s Hrvaško. Bil je kandidat za arbitra s slovenske strani, vendar je bila odločitev nazadnje drugačna, sprejeta brez njega.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov