Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Emily Dickinson: Poezije 1

23.07.2018

Avtorica ocene Diana Pungeršič Bere Igor Velše

Prevedla in spremno besedo napisala Tadeja Spruk; Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018

V zadnjih dveh letih v slovenščini znova odkrivamo eno najbolj zvenečih imen svetovne poezije – ameriško pesnico Emily Dickinson. Njena recepcija pri nas sicer sega v leto 1988, ko je v knjižni zbirki Lirika v prevodu Marta Ogna izšel izbor njene poezije. Skoraj natanko po dvajsetih letih so v zbirki Kondor v prevodu Nade Grošelj izšle njene pesmi in pisma z naslovom Ta svet ni konec. A zdi se, da so se veliko obsežnejšega in temeljitejšega založniškega projekta, povezanega z ustvarjalnostjo te enigmatične ustvarjalke iz Amhersta lotili pri Književnem društvu Hiša poezije, kjer so predlani ob 130. obletnici njene smrti in projekciji filma Terencea Daviesa Tiha strast / A Quiet Passion izdali knjigo z naslovom Ujeta svoboda Emily Dickinson, ki poleg poezije vključuje tudi pesničin poetični življenjepis Christiana Bobina in spremno besedo prevajalke Tadeje Spruk.

Čeprav 205 prevedenih pesmi iz prve knjige v seriji doslej najobsežnejšega izbora poezije Emily Dickinson z naslovom Poezija 1 pomeni komaj kaj več kot desetino njenega celotnega pesemskega opusa, ki šteje dobro znanih 1775 pesmi, knjiga vendarle ponuja v slovenščini doslej najširši pogled v pesničino zgodnjo ustvarjalno dobo, v kateri pa se že rišejo vse temeljne poteze njenega nadaljnjega pesništva.

Kakšen vtis dobi sodobni bralec ob prebiranju več kot poldrugega stoletja starih pesmi? Zaradi rim, metrične shematičnosti, ki jim sledi tudi prevod, in občasno visokega knjižnega, tudi arhaičnega jezika se njena poezija na prvi pogled zdi staromodna, vendar s svojsko stavo ločil, zlasti pogosto rabo pomišljaja in velike začetnice, hkrati tudi moderna, za čas nastanka pa celo avantgardna. Sodobnemu bralcu je precej bližje po doživljanju sveta, saj gre za brezčasna in povsem intimna premišljevanja o smislu, biti, ljubezni, smrti, posmrtnosti, trpljenju, lepoti, naravi …

Pesničino življenje je zavito v tančico skrivnosti; biografski podatki, da se ni nikoli poročila, ni imela otrok, da je do smrti živela v očetovi hiši, da je stik z zunanjim svetom ohranjala s pismi in da v zadnjih letih življenja ni več zapuščala svoje sobe, so le okvir, ki ne pove ničesar o intenzivnosti njenega doživljanja, strastnosti čustvovanja, o notranjih viharjih, duševnih vzponih in padcih. Takšne stvari, ki ni jih slišalo Uho, ne videle Oči, se bralcu odstrejo šele skozi slikovite, čeprav v izrazu zmerne pesemske izpovedi. Skrčenost pesničinega fizičnega sveta na domače okolje se namreč zrcali tudi v njeni poeziji, pogosto vezani na naravo, ki jo obdaja, v čemer bi lahko prepoznali sledi romantike, a tudi puritanskega verskega izročila. Travniki, drevesa, griči, cvetlice, manjše živali, predvsem čebele in ptice, so svet, v katerem s posebno občutljivostjo prepoznava lepoto, odkriva skrivnost in čudežnost bivanja, pa tudi nadihe hrepenenj in bolečine …

Pesnica nasploh veliko premišljuje o trpljenju in njegovem smislu. Na več mestih je izpovedovalka preprosto sprijaznjena, da vsak hip opojne sreče s trpljenjem plačamo. V teh legah se zdi še posebej blizu slovenskemu bralstvu, ki se rado identificira s tako imenovano bolečinsko poezijo. A blizu nam je tudi po hrepenenju, upanju.

Glede na pesničino starost v času nastanka pesmi je morda kar presenetljivo, kako pogosto jo vznemirjajo smrt, minljivost in ne nazadnje transcendenca. A Emily Dickinson se v tem izboru kljub temu kaže kot svetla, upa polna, mestoma celo humorna in radoživa pesnica, ki jo fascinira skrivnost življenja in smrti, ki jo očara tako svetloba kot tema, smrt pa je zanjo tudi odrešitev, sen, brez teže trudnosti. Četudi se pogosto zateka k biblični metaforiki, tudi konvencionalnim podobam raja, se njeno pojmovanje vere in Boga pogosto odklanja od klasičnega krščanskega izročila, posmrtno življenje je zanjo predvsem neskončna uganka, skrivnost nerazodeta

V nekem smislu je tudi Emily Dickinson, njeno umaknjeno, a silovito življenje, njena za časa življenja neobjavljena poezija, ki je navdihovala in navdihuje bralce in ustvarjalce po vsem svetu, še vedno zagonetka. A s prevodom, ki želi zajeti čim večji del njenega opusa, z izborom, ki se postavlja ob bok uvodoma omenjenima izdajama, je njeno razvozlavanje slovenskim bralcem zdaj precej olajšano. Poznavalcem se na dlani ponuja tudi prevodna primerjava, saj imamo zdaj kar nekaj pesmi vsaj v dveh ali celo treh različicah, sicer pa poezija Emily Dickinson predvsem vabi, da se skupaj z njo predamo tihemu čudenju in zrenju.


Ocene

2014 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Emily Dickinson: Poezije 1

23.07.2018

Avtorica ocene Diana Pungeršič Bere Igor Velše

Prevedla in spremno besedo napisala Tadeja Spruk; Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018

V zadnjih dveh letih v slovenščini znova odkrivamo eno najbolj zvenečih imen svetovne poezije – ameriško pesnico Emily Dickinson. Njena recepcija pri nas sicer sega v leto 1988, ko je v knjižni zbirki Lirika v prevodu Marta Ogna izšel izbor njene poezije. Skoraj natanko po dvajsetih letih so v zbirki Kondor v prevodu Nade Grošelj izšle njene pesmi in pisma z naslovom Ta svet ni konec. A zdi se, da so se veliko obsežnejšega in temeljitejšega založniškega projekta, povezanega z ustvarjalnostjo te enigmatične ustvarjalke iz Amhersta lotili pri Književnem društvu Hiša poezije, kjer so predlani ob 130. obletnici njene smrti in projekciji filma Terencea Daviesa Tiha strast / A Quiet Passion izdali knjigo z naslovom Ujeta svoboda Emily Dickinson, ki poleg poezije vključuje tudi pesničin poetični življenjepis Christiana Bobina in spremno besedo prevajalke Tadeje Spruk.

Čeprav 205 prevedenih pesmi iz prve knjige v seriji doslej najobsežnejšega izbora poezije Emily Dickinson z naslovom Poezija 1 pomeni komaj kaj več kot desetino njenega celotnega pesemskega opusa, ki šteje dobro znanih 1775 pesmi, knjiga vendarle ponuja v slovenščini doslej najširši pogled v pesničino zgodnjo ustvarjalno dobo, v kateri pa se že rišejo vse temeljne poteze njenega nadaljnjega pesništva.

Kakšen vtis dobi sodobni bralec ob prebiranju več kot poldrugega stoletja starih pesmi? Zaradi rim, metrične shematičnosti, ki jim sledi tudi prevod, in občasno visokega knjižnega, tudi arhaičnega jezika se njena poezija na prvi pogled zdi staromodna, vendar s svojsko stavo ločil, zlasti pogosto rabo pomišljaja in velike začetnice, hkrati tudi moderna, za čas nastanka pa celo avantgardna. Sodobnemu bralcu je precej bližje po doživljanju sveta, saj gre za brezčasna in povsem intimna premišljevanja o smislu, biti, ljubezni, smrti, posmrtnosti, trpljenju, lepoti, naravi …

Pesničino življenje je zavito v tančico skrivnosti; biografski podatki, da se ni nikoli poročila, ni imela otrok, da je do smrti živela v očetovi hiši, da je stik z zunanjim svetom ohranjala s pismi in da v zadnjih letih življenja ni več zapuščala svoje sobe, so le okvir, ki ne pove ničesar o intenzivnosti njenega doživljanja, strastnosti čustvovanja, o notranjih viharjih, duševnih vzponih in padcih. Takšne stvari, ki ni jih slišalo Uho, ne videle Oči, se bralcu odstrejo šele skozi slikovite, čeprav v izrazu zmerne pesemske izpovedi. Skrčenost pesničinega fizičnega sveta na domače okolje se namreč zrcali tudi v njeni poeziji, pogosto vezani na naravo, ki jo obdaja, v čemer bi lahko prepoznali sledi romantike, a tudi puritanskega verskega izročila. Travniki, drevesa, griči, cvetlice, manjše živali, predvsem čebele in ptice, so svet, v katerem s posebno občutljivostjo prepoznava lepoto, odkriva skrivnost in čudežnost bivanja, pa tudi nadihe hrepenenj in bolečine …

Pesnica nasploh veliko premišljuje o trpljenju in njegovem smislu. Na več mestih je izpovedovalka preprosto sprijaznjena, da vsak hip opojne sreče s trpljenjem plačamo. V teh legah se zdi še posebej blizu slovenskemu bralstvu, ki se rado identificira s tako imenovano bolečinsko poezijo. A blizu nam je tudi po hrepenenju, upanju.

Glede na pesničino starost v času nastanka pesmi je morda kar presenetljivo, kako pogosto jo vznemirjajo smrt, minljivost in ne nazadnje transcendenca. A Emily Dickinson se v tem izboru kljub temu kaže kot svetla, upa polna, mestoma celo humorna in radoživa pesnica, ki jo fascinira skrivnost življenja in smrti, ki jo očara tako svetloba kot tema, smrt pa je zanjo tudi odrešitev, sen, brez teže trudnosti. Četudi se pogosto zateka k biblični metaforiki, tudi konvencionalnim podobam raja, se njeno pojmovanje vere in Boga pogosto odklanja od klasičnega krščanskega izročila, posmrtno življenje je zanjo predvsem neskončna uganka, skrivnost nerazodeta

V nekem smislu je tudi Emily Dickinson, njeno umaknjeno, a silovito življenje, njena za časa življenja neobjavljena poezija, ki je navdihovala in navdihuje bralce in ustvarjalce po vsem svetu, še vedno zagonetka. A s prevodom, ki želi zajeti čim večji del njenega opusa, z izborom, ki se postavlja ob bok uvodoma omenjenima izdajama, je njeno razvozlavanje slovenskim bralcem zdaj precej olajšano. Poznavalcem se na dlani ponuja tudi prevodna primerjava, saj imamo zdaj kar nekaj pesmi vsaj v dveh ali celo treh različicah, sicer pa poezija Emily Dickinson predvsem vabi, da se skupaj z njo predamo tihemu čudenju in zrenju.


06.09.2019

Lojze Kovačič: Možiček žebljiček

Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah


02.09.2019

Sarival Sosič: Jaz sam

Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.


02.09.2019

Joanna Bator: Temno, skoraj noč

Avtor recenzije: Klemen Kordež Bere Lidija Hartman.


02.09.2019

Yuval Noah Harari: 21 nasvetov za 21.stoletje

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bere Matjaž Romih


02.09.2019

Anna Świrszczyńska: Baba sem

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.


26.08.2019

ur. Neža Zajc: Poezija in smrt pesnikovo sta življenje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.


26.08.2019

Radmila Lazić: Brez anestezije

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere Renato Horvat.


26.08.2019

J. M. Coetzee: Peterburški mojster

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Eva Longyka Marušič.


26.08.2019

Jerneja Ferlež in Peter Rezman: Maribor paralaksa

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič


19.08.2019

Graham Swift: Materinska nedelja

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.


19.08.2019

Marjan Strojan: Hribi, oblaki, lepe pozdrave

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.


19.08.2019

Sanja Pregl: Izgubljene dvojine

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.


19.08.2019

Luiza Pesjak, Urška Perenič: Beatin dnevnik

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Renato Horvat.


16.08.2019

Bilo je nekoč v Hollywoodu: pogovor s kritikom Gorazdom Trušnovcem

"Bilo je nekoč v Hollywoodu je elegija in pravljica; gre za v osnovi trdo, kruto in tragično resnično zgodbo, ki jo Tarantino s filmskimi sredstvi konča z vero v moč fantazije in v odrešitveno moč filma." - Gorazd Trušnovec Vir fotografije: Kinodvor.


12.08.2019

Nada Kavčič: Uho in senca

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.


12.08.2019

Simone de Beauvoir: Starost - Stališče zunanjosti

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Ivan Lotrič.


12.08.2019

Franjo H. Naji: Križišče

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.


05.08.2019

Shuntaro Tanikawa: Dve milijardi svetlobnih let samote

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Ivan Lotrič:


05.08.2019

Simone de Beauvoir: Starost

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Ivan Lotrič.


05.08.2019

Andraž Rožman: Trije spomini

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Jasna Rodošek.


Stran 84 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov