Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica ocene Diana Pungeršič
Bere Igor Velše
Prevedla in spremno besedo napisala Tadeja Spruk; Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018
V zadnjih dveh letih v slovenščini znova odkrivamo eno najbolj zvenečih imen svetovne poezije – ameriško pesnico Emily Dickinson. Njena recepcija pri nas sicer sega v leto 1988, ko je v knjižni zbirki Lirika v prevodu Marta Ogna izšel izbor njene poezije. Skoraj natanko po dvajsetih letih so v zbirki Kondor v prevodu Nade Grošelj izšle njene pesmi in pisma z naslovom Ta svet ni konec. A zdi se, da so se veliko obsežnejšega in temeljitejšega založniškega projekta, povezanega z ustvarjalnostjo te enigmatične ustvarjalke iz Amhersta lotili pri Književnem društvu Hiša poezije, kjer so predlani ob 130. obletnici njene smrti in projekciji filma Terencea Daviesa Tiha strast / A Quiet Passion izdali knjigo z naslovom Ujeta svoboda Emily Dickinson, ki poleg poezije vključuje tudi pesničin poetični življenjepis Christiana Bobina in spremno besedo prevajalke Tadeje Spruk.
Čeprav 205 prevedenih pesmi iz prve knjige v seriji doslej najobsežnejšega izbora poezije Emily Dickinson z naslovom Poezija 1 pomeni komaj kaj več kot desetino njenega celotnega pesemskega opusa, ki šteje dobro znanih 1775 pesmi, knjiga vendarle ponuja v slovenščini doslej najširši pogled v pesničino zgodnjo ustvarjalno dobo, v kateri pa se že rišejo vse temeljne poteze njenega nadaljnjega pesništva.
Kakšen vtis dobi sodobni bralec ob prebiranju več kot poldrugega stoletja starih pesmi? Zaradi rim, metrične shematičnosti, ki jim sledi tudi prevod, in občasno visokega knjižnega, tudi arhaičnega jezika se njena poezija na prvi pogled zdi staromodna, vendar s svojsko stavo ločil, zlasti pogosto rabo pomišljaja in velike začetnice, hkrati tudi moderna, za čas nastanka pa celo avantgardna. Sodobnemu bralcu je precej bližje po doživljanju sveta, saj gre za brezčasna in povsem intimna premišljevanja o smislu, biti, ljubezni, smrti, posmrtnosti, trpljenju, lepoti, naravi …
Pesničino življenje je zavito v tančico skrivnosti; biografski podatki, da se ni nikoli poročila, ni imela otrok, da je do smrti živela v očetovi hiši, da je stik z zunanjim svetom ohranjala s pismi in da v zadnjih letih življenja ni več zapuščala svoje sobe, so le okvir, ki ne pove ničesar o intenzivnosti njenega doživljanja, strastnosti čustvovanja, o notranjih viharjih, duševnih vzponih in padcih. Takšne stvari, ki ni jih slišalo Uho, ne videle Oči, se bralcu odstrejo šele skozi slikovite, čeprav v izrazu zmerne pesemske izpovedi. Skrčenost pesničinega fizičnega sveta na domače okolje se namreč zrcali tudi v njeni poeziji, pogosto vezani na naravo, ki jo obdaja, v čemer bi lahko prepoznali sledi romantike, a tudi puritanskega verskega izročila. Travniki, drevesa, griči, cvetlice, manjše živali, predvsem čebele in ptice, so svet, v katerem s posebno občutljivostjo prepoznava lepoto, odkriva skrivnost in čudežnost bivanja, pa tudi nadihe hrepenenj in bolečine …
Pesnica nasploh veliko premišljuje o trpljenju in njegovem smislu. Na več mestih je izpovedovalka preprosto sprijaznjena, da vsak hip opojne sreče s trpljenjem plačamo. V teh legah se zdi še posebej blizu slovenskemu bralstvu, ki se rado identificira s tako imenovano bolečinsko poezijo. A blizu nam je tudi po hrepenenju, upanju.
Glede na pesničino starost v času nastanka pesmi je morda kar presenetljivo, kako pogosto jo vznemirjajo smrt, minljivost in ne nazadnje transcendenca. A Emily Dickinson se v tem izboru kljub temu kaže kot svetla, upa polna, mestoma celo humorna in radoživa pesnica, ki jo fascinira skrivnost življenja in smrti, ki jo očara tako svetloba kot tema, smrt pa je zanjo tudi odrešitev, sen, brez teže trudnosti. Četudi se pogosto zateka k biblični metaforiki, tudi konvencionalnim podobam raja, se njeno pojmovanje vere in Boga pogosto odklanja od klasičnega krščanskega izročila, posmrtno življenje je zanjo predvsem neskončna uganka, skrivnost nerazodeta …
V nekem smislu je tudi Emily Dickinson, njeno umaknjeno, a silovito življenje, njena za časa življenja neobjavljena poezija, ki je navdihovala in navdihuje bralce in ustvarjalce po vsem svetu, še vedno zagonetka. A s prevodom, ki želi zajeti čim večji del njenega opusa, z izborom, ki se postavlja ob bok uvodoma omenjenima izdajama, je njeno razvozlavanje slovenskim bralcem zdaj precej olajšano. Poznavalcem se na dlani ponuja tudi prevodna primerjava, saj imamo zdaj kar nekaj pesmi vsaj v dveh ali celo treh različicah, sicer pa poezija Emily Dickinson predvsem vabi, da se skupaj z njo predamo tihemu čudenju in zrenju.
Avtorica ocene Diana Pungeršič
Bere Igor Velše
Prevedla in spremno besedo napisala Tadeja Spruk; Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018
V zadnjih dveh letih v slovenščini znova odkrivamo eno najbolj zvenečih imen svetovne poezije – ameriško pesnico Emily Dickinson. Njena recepcija pri nas sicer sega v leto 1988, ko je v knjižni zbirki Lirika v prevodu Marta Ogna izšel izbor njene poezije. Skoraj natanko po dvajsetih letih so v zbirki Kondor v prevodu Nade Grošelj izšle njene pesmi in pisma z naslovom Ta svet ni konec. A zdi se, da so se veliko obsežnejšega in temeljitejšega založniškega projekta, povezanega z ustvarjalnostjo te enigmatične ustvarjalke iz Amhersta lotili pri Književnem društvu Hiša poezije, kjer so predlani ob 130. obletnici njene smrti in projekciji filma Terencea Daviesa Tiha strast / A Quiet Passion izdali knjigo z naslovom Ujeta svoboda Emily Dickinson, ki poleg poezije vključuje tudi pesničin poetični življenjepis Christiana Bobina in spremno besedo prevajalke Tadeje Spruk.
Čeprav 205 prevedenih pesmi iz prve knjige v seriji doslej najobsežnejšega izbora poezije Emily Dickinson z naslovom Poezija 1 pomeni komaj kaj več kot desetino njenega celotnega pesemskega opusa, ki šteje dobro znanih 1775 pesmi, knjiga vendarle ponuja v slovenščini doslej najširši pogled v pesničino zgodnjo ustvarjalno dobo, v kateri pa se že rišejo vse temeljne poteze njenega nadaljnjega pesništva.
Kakšen vtis dobi sodobni bralec ob prebiranju več kot poldrugega stoletja starih pesmi? Zaradi rim, metrične shematičnosti, ki jim sledi tudi prevod, in občasno visokega knjižnega, tudi arhaičnega jezika se njena poezija na prvi pogled zdi staromodna, vendar s svojsko stavo ločil, zlasti pogosto rabo pomišljaja in velike začetnice, hkrati tudi moderna, za čas nastanka pa celo avantgardna. Sodobnemu bralcu je precej bližje po doživljanju sveta, saj gre za brezčasna in povsem intimna premišljevanja o smislu, biti, ljubezni, smrti, posmrtnosti, trpljenju, lepoti, naravi …
Pesničino življenje je zavito v tančico skrivnosti; biografski podatki, da se ni nikoli poročila, ni imela otrok, da je do smrti živela v očetovi hiši, da je stik z zunanjim svetom ohranjala s pismi in da v zadnjih letih življenja ni več zapuščala svoje sobe, so le okvir, ki ne pove ničesar o intenzivnosti njenega doživljanja, strastnosti čustvovanja, o notranjih viharjih, duševnih vzponih in padcih. Takšne stvari, ki ni jih slišalo Uho, ne videle Oči, se bralcu odstrejo šele skozi slikovite, čeprav v izrazu zmerne pesemske izpovedi. Skrčenost pesničinega fizičnega sveta na domače okolje se namreč zrcali tudi v njeni poeziji, pogosto vezani na naravo, ki jo obdaja, v čemer bi lahko prepoznali sledi romantike, a tudi puritanskega verskega izročila. Travniki, drevesa, griči, cvetlice, manjše živali, predvsem čebele in ptice, so svet, v katerem s posebno občutljivostjo prepoznava lepoto, odkriva skrivnost in čudežnost bivanja, pa tudi nadihe hrepenenj in bolečine …
Pesnica nasploh veliko premišljuje o trpljenju in njegovem smislu. Na več mestih je izpovedovalka preprosto sprijaznjena, da vsak hip opojne sreče s trpljenjem plačamo. V teh legah se zdi še posebej blizu slovenskemu bralstvu, ki se rado identificira s tako imenovano bolečinsko poezijo. A blizu nam je tudi po hrepenenju, upanju.
Glede na pesničino starost v času nastanka pesmi je morda kar presenetljivo, kako pogosto jo vznemirjajo smrt, minljivost in ne nazadnje transcendenca. A Emily Dickinson se v tem izboru kljub temu kaže kot svetla, upa polna, mestoma celo humorna in radoživa pesnica, ki jo fascinira skrivnost življenja in smrti, ki jo očara tako svetloba kot tema, smrt pa je zanjo tudi odrešitev, sen, brez teže trudnosti. Četudi se pogosto zateka k biblični metaforiki, tudi konvencionalnim podobam raja, se njeno pojmovanje vere in Boga pogosto odklanja od klasičnega krščanskega izročila, posmrtno življenje je zanjo predvsem neskončna uganka, skrivnost nerazodeta …
V nekem smislu je tudi Emily Dickinson, njeno umaknjeno, a silovito življenje, njena za časa življenja neobjavljena poezija, ki je navdihovala in navdihuje bralce in ustvarjalce po vsem svetu, še vedno zagonetka. A s prevodom, ki želi zajeti čim večji del njenega opusa, z izborom, ki se postavlja ob bok uvodoma omenjenima izdajama, je njeno razvozlavanje slovenskim bralcem zdaj precej olajšano. Poznavalcem se na dlani ponuja tudi prevodna primerjava, saj imamo zdaj kar nekaj pesmi vsaj v dveh ali celo treh različicah, sicer pa poezija Emily Dickinson predvsem vabi, da se skupaj z njo predamo tihemu čudenju in zrenju.
Nemški dezerter Willi Herold se v kaosu poslednjih dni 2. svetovne vojne bori za preživetje. Med begom pred streli rojakov naleti na zapuščen avto, v katerem najde stotniško uniformo. Film Stotnik nemškega režiserja Roberta Schwentkeja ocenjujemo v pogovoru s filmskim kritikom Denisom Valičem. Film si lahko ogledate v izbranih kinematografih Art kino mreže Slovenije. Vir fotografije: Kinodvor.
V naslednjih minutah gremo v Cannes, kjer do sobote poteka eden od najprestižnejših filmskih festivalov na svetu. Ali bo redni gost Cannesa Pedro Almodovar navsezadnje prejel svojo prvo zlato palmo za film Bolečina in slava? Dan pred podelitvijo zlate palme in drugih nagrad poročevalka Ingrid Kovač Brus predstavlja vrhunce 72. edicije festivala v Cannesu. Vir fotografije: Festival de Cannes.
Med 5. in 9. junijem se bo v Izoli odvil festival mednarodni filmski festival Kino Otok, ki letos praznuje 15-letnico delovanja. Več o letošnji ediciji festivala v prispevku Tine Poglajen. Vir fotografije: Festival Kino Otok.
SLG Celje/ Premiera 17.05.2019 Prevajalec: Gašper Malej Režiserka: Nina Ramšak Dramaturga: Milan Marković Matthis, Alja Predan Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor: Luka Ipavec Lektor: Jože Volk Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Koreografka: Ana Dubljević Asistentka kostumografke: Tina Hribernik Igrajo: Maša Grošelj, Blaž Dolenc, Živa Selan, Aljoša Koltak, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili igro Alarmi!. Besedilo italijanskega dramatika Emanueleja Aldrovandija o vzponu fašizma v času anonimnih spletnih skupnosti je na oder postavila režiserka Nina Ramšak. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik
V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:
Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Neveljaven email naslov