Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Matejka Peterlin: Iz dnevnika mlade družine

30.07.2018

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko.

Trst : Mladika 2018

Vsaka leposlovna knjiga spod peresa književnika iz slovenskega sosedstva je vredna posebnega pozdrava, saj priča o živosti tega dela našega narodnega telesa. Celo če je to knjiga, ki ni napisana s posebnimi umetniškimi pretenzijami – čeravno v primeru, o katerem je beseda, ni ravno povsem brez njih.

Matejka Peterlin, hči profesorja Jožeta Peterlina, enega najpomembnejših svetilnikov slovenstva na Tržaškem po drugi svetovni vojni, je v tržaškem časopisu Mladika objavljala s humorjem začinjene prigode iz družinskega življenja. Zdaj, ob desetletnici njene smrti, so te zgodbe njej v spomin izšle še v knjižni obliki.

Matejka Peterlin je bila profesorica slovenščine in latinščine na višjih šolah v Trstu, uveljavila se je kot članica in režiserka igralske družine Radijskega odra na Radiu Trst A, preko katerega je vrsto let sodelovala tudi z našo radijsko postajo, bila pa je tudi učiteljica dikcije in umetniškega govora v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu.

Med deli, ki bolj ali manj šegavo popisujejo otroško neugnanost in vragolije, se knjiga Matejke Peterlin Iz dnevnika mlade družine giblje v okviru razmerja otroci – starši. Posebna pa je zato, ker izhaja iz italijanskega mestnega okolja, Rojana, četudi se dogajanje odvija v slovenski družini, ki v pripovedi to okolje zapusti samo enkrat.

V knjigi se vrstijo tragikomične situacije, povezane z različnimi praznovanji: zobênjem, vrtcem, šolo, počitnicami, spolom, frizerjem, raznimi presenečenji in podobnim. Vse je popisano prisrčno, vendar ne tudi brez pomenljivih življenjskih poudarkov. Na dlani je, da zgodbe niso čista preslikava življenja avtoričine družine, a pripetljaji navzlic spremenjenim imenom nikakor niso povsem izmišljeni. Vendar podobne izkušnje, ki so del razvoja večine otrok, pač doživlja marsikatera družina.

Pisateljica Matejka Peterlin se ne pomišlja zabavno pisati o majhnih neuspehih svoje vzgoje, čeprav je njena hči odličnjakinja. Pred nami je mati, ki zna odkrito navesti, da njeni otroci nikakor niso izjemni in da jo pogosto spravljajo v zadrego pred drugimi ljudmi in celo v obup, ob čemer pa je jasno, da jih ima najrajši od vsega in da je ob njih – srečna.

Knjiga Iz dnevnika mlade družine torej popisuje zgode in nezgode, kakor so jih doživljali starši s tremi otroki. A že pri tem številu se pogosto zaplete: kakor je pri nas v socializmu tretji otrok veljal za, kakor je bilo rečeno, družbeno breme, se ob prebiranju te knjige zavemo, da niti med Slovenci na tujem ni nič drugače, pa najsi še stokrat izumirajo. Ne le slovenska zdravnica, tudi znanci in sosedje pomilujejo mater ali se celo zgražajo nad tolikim številom otrok, pa čeprav so jih še njihovi starši imeli po večini vsaj dvakrat več. Toda vsi ti nestrpni pogledi so v knjigi zabeljeni z učinkovitim humorjem, ki ima prizanesljiv groteskni pridih, in jih tako z vedro zafrkljivostjo omilijo. Na ta način to pisanje, zastavljeno tudi z literarno roko, deluje na bralca in še zlasti na bralko prav simpatično.

Pripovedim dajejo živost presenetljivi zasuki s kriznimi situacijami, z vedno novimi vzgojnimi zapleti, s težavami ob odraščanju otrok, z mrzličnim tempom dogajanja in seveda stalnimi napetostmi. Zajeto je malone vse, kar prispeva k polnosti življenja v družini in kar lahko zlahka podoživljajo starši z odraščajočimi otroki.

V knjigi vseskozi pripoveduje mama, ki poskuša po svojih najboljših močeh razreševati vedno nove zaplete. Nemalokrat pa jih s suho razumskostjo razreši šele oče, a ta je kljub temu ves čas v drugem planu, če ne celo v senci vsega dogajanja. Pripovedovalka mu tudi pritika rahle očitke, ker je po njenem mnenju pri vzgoji preveč tog in ker se rad umakne. Sploh ga dosledno navaja zgolj z zaimkom v tretji osebi. Vendar je tudi pripovedovalka sama kot mati polna prikupnega samoposmeha.

Knjigo Matejke Peterlin Iz dnevnika mlade družine zaznamujeta sveže, sugestivno izrazje in učinkovit slog, kar je seveda nujen pogoj, če naj pisanje deluje duhovito. In v tej knjigi sproščujočih duhovitosti ni malo. Nekatera najboljša taka mesta, ki jih odlikujejo presenetljive besedne zveze in posrečeni slogovni prijemi, nakazujejo, da gre za ambiciozno pisanje, kar pa je pogosto težko doseči, čeprav humor pri naši kritiki nima prave cene – ne glede na to, da je redek in med bralstvom splošno zaželen.

Knjigi je všečno uvodno besedo napisala avtoričina hči Manica Maver, tudi sama mati treh otrok, za ilustracije pa je poskrbel Boštjan Petaros.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Matejka Peterlin: Iz dnevnika mlade družine

30.07.2018

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko.

Trst : Mladika 2018

Vsaka leposlovna knjiga spod peresa književnika iz slovenskega sosedstva je vredna posebnega pozdrava, saj priča o živosti tega dela našega narodnega telesa. Celo če je to knjiga, ki ni napisana s posebnimi umetniškimi pretenzijami – čeravno v primeru, o katerem je beseda, ni ravno povsem brez njih.

Matejka Peterlin, hči profesorja Jožeta Peterlina, enega najpomembnejših svetilnikov slovenstva na Tržaškem po drugi svetovni vojni, je v tržaškem časopisu Mladika objavljala s humorjem začinjene prigode iz družinskega življenja. Zdaj, ob desetletnici njene smrti, so te zgodbe njej v spomin izšle še v knjižni obliki.

Matejka Peterlin je bila profesorica slovenščine in latinščine na višjih šolah v Trstu, uveljavila se je kot članica in režiserka igralske družine Radijskega odra na Radiu Trst A, preko katerega je vrsto let sodelovala tudi z našo radijsko postajo, bila pa je tudi učiteljica dikcije in umetniškega govora v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu.

Med deli, ki bolj ali manj šegavo popisujejo otroško neugnanost in vragolije, se knjiga Matejke Peterlin Iz dnevnika mlade družine giblje v okviru razmerja otroci – starši. Posebna pa je zato, ker izhaja iz italijanskega mestnega okolja, Rojana, četudi se dogajanje odvija v slovenski družini, ki v pripovedi to okolje zapusti samo enkrat.

V knjigi se vrstijo tragikomične situacije, povezane z različnimi praznovanji: zobênjem, vrtcem, šolo, počitnicami, spolom, frizerjem, raznimi presenečenji in podobnim. Vse je popisano prisrčno, vendar ne tudi brez pomenljivih življenjskih poudarkov. Na dlani je, da zgodbe niso čista preslikava življenja avtoričine družine, a pripetljaji navzlic spremenjenim imenom nikakor niso povsem izmišljeni. Vendar podobne izkušnje, ki so del razvoja večine otrok, pač doživlja marsikatera družina.

Pisateljica Matejka Peterlin se ne pomišlja zabavno pisati o majhnih neuspehih svoje vzgoje, čeprav je njena hči odličnjakinja. Pred nami je mati, ki zna odkrito navesti, da njeni otroci nikakor niso izjemni in da jo pogosto spravljajo v zadrego pred drugimi ljudmi in celo v obup, ob čemer pa je jasno, da jih ima najrajši od vsega in da je ob njih – srečna.

Knjiga Iz dnevnika mlade družine torej popisuje zgode in nezgode, kakor so jih doživljali starši s tremi otroki. A že pri tem številu se pogosto zaplete: kakor je pri nas v socializmu tretji otrok veljal za, kakor je bilo rečeno, družbeno breme, se ob prebiranju te knjige zavemo, da niti med Slovenci na tujem ni nič drugače, pa najsi še stokrat izumirajo. Ne le slovenska zdravnica, tudi znanci in sosedje pomilujejo mater ali se celo zgražajo nad tolikim številom otrok, pa čeprav so jih še njihovi starši imeli po večini vsaj dvakrat več. Toda vsi ti nestrpni pogledi so v knjigi zabeljeni z učinkovitim humorjem, ki ima prizanesljiv groteskni pridih, in jih tako z vedro zafrkljivostjo omilijo. Na ta način to pisanje, zastavljeno tudi z literarno roko, deluje na bralca in še zlasti na bralko prav simpatično.

Pripovedim dajejo živost presenetljivi zasuki s kriznimi situacijami, z vedno novimi vzgojnimi zapleti, s težavami ob odraščanju otrok, z mrzličnim tempom dogajanja in seveda stalnimi napetostmi. Zajeto je malone vse, kar prispeva k polnosti življenja v družini in kar lahko zlahka podoživljajo starši z odraščajočimi otroki.

V knjigi vseskozi pripoveduje mama, ki poskuša po svojih najboljših močeh razreševati vedno nove zaplete. Nemalokrat pa jih s suho razumskostjo razreši šele oče, a ta je kljub temu ves čas v drugem planu, če ne celo v senci vsega dogajanja. Pripovedovalka mu tudi pritika rahle očitke, ker je po njenem mnenju pri vzgoji preveč tog in ker se rad umakne. Sploh ga dosledno navaja zgolj z zaimkom v tretji osebi. Vendar je tudi pripovedovalka sama kot mati polna prikupnega samoposmeha.

Knjigo Matejke Peterlin Iz dnevnika mlade družine zaznamujeta sveže, sugestivno izrazje in učinkovit slog, kar je seveda nujen pogoj, če naj pisanje deluje duhovito. In v tej knjigi sproščujočih duhovitosti ni malo. Nekatera najboljša taka mesta, ki jih odlikujejo presenetljive besedne zveze in posrečeni slogovni prijemi, nakazujejo, da gre za ambiciozno pisanje, kar pa je pogosto težko doseči, čeprav humor pri naši kritiki nima prave cene – ne glede na to, da je redek in med bralstvom splošno zaželen.

Knjigi je všečno uvodno besedo napisala avtoričina hči Manica Maver, tudi sama mati treh otrok, za ilustracije pa je poskrbel Boštjan Petaros.


08.07.2022

Thor: Ljubezen in grom

Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.


04.07.2022

Vid Kmetič: Blues

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralca: Jasna Rodošek in Matjaž Romih


04.07.2022

Jurij Meden: Kaj je kinoteka

Avtor recenzije: Urban Tarman Bralec: Matjaž Romih


04.07.2022

Anja Radaljac: Punčica

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič


04.07.2022

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek


28.06.2022

Elvis

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …


27.06.2022

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Tone Peršak: Praznovanje

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič


27.06.2022

John Muir: Dolg sprehod do zaliva

Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


Stran 36 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov