Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko.

Trst : Mladika 2018

Vsaka leposlovna knjiga spod peresa književnika iz slovenskega sosedstva je vredna posebnega pozdrava, saj priča o živosti tega dela našega narodnega telesa. Celo če je to knjiga, ki ni napisana s posebnimi umetniškimi pretenzijami – čeravno v primeru, o katerem je beseda, ni ravno povsem brez njih.

Matejka Peterlin, hči profesorja Jožeta Peterlina, enega najpomembnejših svetilnikov slovenstva na Tržaškem po drugi svetovni vojni, je v tržaškem časopisu Mladika objavljala s humorjem začinjene prigode iz družinskega življenja. Zdaj, ob desetletnici njene smrti, so te zgodbe njej v spomin izšle še v knjižni obliki.

Matejka Peterlin je bila profesorica slovenščine in latinščine na višjih šolah v Trstu, uveljavila se je kot članica in režiserka igralske družine Radijskega odra na Radiu Trst A, preko katerega je vrsto let sodelovala tudi z našo radijsko postajo, bila pa je tudi učiteljica dikcije in umetniškega govora v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu.

Med deli, ki bolj ali manj šegavo popisujejo otroško neugnanost in vragolije, se knjiga Matejke Peterlin Iz dnevnika mlade družine giblje v okviru razmerja otroci – starši. Posebna pa je zato, ker izhaja iz italijanskega mestnega okolja, Rojana, četudi se dogajanje odvija v slovenski družini, ki v pripovedi to okolje zapusti samo enkrat.

V knjigi se vrstijo tragikomične situacije, povezane z različnimi praznovanji: zobênjem, vrtcem, šolo, počitnicami, spolom, frizerjem, raznimi presenečenji in podobnim. Vse je popisano prisrčno, vendar ne tudi brez pomenljivih življenjskih poudarkov. Na dlani je, da zgodbe niso čista preslikava življenja avtoričine družine, a pripetljaji navzlic spremenjenim imenom nikakor niso povsem izmišljeni. Vendar podobne izkušnje, ki so del razvoja večine otrok, pač doživlja marsikatera družina.

Pisateljica Matejka Peterlin se ne pomišlja zabavno pisati o majhnih neuspehih svoje vzgoje, čeprav je njena hči odličnjakinja. Pred nami je mati, ki zna odkrito navesti, da njeni otroci nikakor niso izjemni in da jo pogosto spravljajo v zadrego pred drugimi ljudmi in celo v obup, ob čemer pa je jasno, da jih ima najrajši od vsega in da je ob njih – srečna.

Knjiga Iz dnevnika mlade družine torej popisuje zgode in nezgode, kakor so jih doživljali starši s tremi otroki. A že pri tem številu se pogosto zaplete: kakor je pri nas v socializmu tretji otrok veljal za, kakor je bilo rečeno, družbeno breme, se ob prebiranju te knjige zavemo, da niti med Slovenci na tujem ni nič drugače, pa najsi še stokrat izumirajo. Ne le slovenska zdravnica, tudi znanci in sosedje pomilujejo mater ali se celo zgražajo nad tolikim številom otrok, pa čeprav so jih še njihovi starši imeli po večini vsaj dvakrat več. Toda vsi ti nestrpni pogledi so v knjigi zabeljeni z učinkovitim humorjem, ki ima prizanesljiv groteskni pridih, in jih tako z vedro zafrkljivostjo omilijo. Na ta način to pisanje, zastavljeno tudi z literarno roko, deluje na bralca in še zlasti na bralko prav simpatično.

Pripovedim dajejo živost presenetljivi zasuki s kriznimi situacijami, z vedno novimi vzgojnimi zapleti, s težavami ob odraščanju otrok, z mrzličnim tempom dogajanja in seveda stalnimi napetostmi. Zajeto je malone vse, kar prispeva k polnosti življenja v družini in kar lahko zlahka podoživljajo starši z odraščajočimi otroki.

V knjigi vseskozi pripoveduje mama, ki poskuša po svojih najboljših močeh razreševati vedno nove zaplete. Nemalokrat pa jih s suho razumskostjo razreši šele oče, a ta je kljub temu ves čas v drugem planu, če ne celo v senci vsega dogajanja. Pripovedovalka mu tudi pritika rahle očitke, ker je po njenem mnenju pri vzgoji preveč tog in ker se rad umakne. Sploh ga dosledno navaja zgolj z zaimkom v tretji osebi. Vendar je tudi pripovedovalka sama kot mati polna prikupnega samoposmeha.

Knjigo Matejke Peterlin Iz dnevnika mlade družine zaznamujeta sveže, sugestivno izrazje in učinkovit slog, kar je seveda nujen pogoj, če naj pisanje deluje duhovito. In v tej knjigi sproščujočih duhovitosti ni malo. Nekatera najboljša taka mesta, ki jih odlikujejo presenetljive besedne zveze in posrečeni slogovni prijemi, nakazujejo, da gre za ambiciozno pisanje, kar pa je pogosto težko doseči, čeprav humor pri naši kritiki nima prave cene – ne glede na to, da je redek in med bralstvom splošno zaželen.

Knjigi je všečno uvodno besedo napisala avtoričina hči Manica Maver, tudi sama mati treh otrok, za ilustracije pa je poskrbel Boštjan Petaros.