Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Maja Moll Jure Franko
Prevedla Margit P. Alhady in Mohsen Alhady, KD Hiša poezije. 2017
Sirski pesnik, esejist, literarni teoretik, analitik, kritik in filozof Adonis, eden največjih in v svetu najbolj uveljavljenih sodobnih arabskih pesnikov. je v nekem intervjuju povedal, da vse, kar ustvarja, črpa iz svojih korenin: »Moje najpomembnejše korenine so v Siriji, vendar v Siriji mnogih obrazov, v Siriji malone vseh zgodovin: sumerske, babilonske, grške, rimske.«
Ta maternica civilizacij je dala temelj razvoju in duhovnemu napredku, tega dejstva ne more izničiti nobena uničevalna sila. Kot popotnika, izseljenca, profesorja na slovitih svetovnih univerzah, ga je tako kot svet vzhoda zaznamoval tudi zahodni svet. Kontrastnost obeh čuti v svoji biti v vseh razsežnostih, ki jih v svoji poeziji razčlenjuje z bolečino, z globokim uvidom pa tudi z ostro kritičnostjo. Tako s poetskim premišljevanjem pa tudi s satiričnimi bodicami uresničuje svoje poslanstvo. Pesmi so iskreno občutene, zamolkle, raznolike, pomensko in jezikovno bogate, skrivnostne, pogosto na robu nedoumljivega, h kateremu sam ves čas teži.
Adonisova poezija zrcali življenje in svet iz mnogih zornih kotov, ob tem pa odslikava neskončne nianse človekovih vzgibov, občutij, nravi in strasti. V njegovem pesništvu zaznamo zavezo preteklosti in prednikom ter povezanost z vesoljem. Je glasnik daljnih izvirov modrosti, potomec z bremeni vseh časov, vendar s pogledom uperjenim čez obzorja.
»kako naj prečim ta beli svet jaz, ki mi je telo preroško in dom puščava? / kako naj z besedami, ki prihajajo od sveta, razlagam / svetlobo, ki prihaja izza njega?«
Kot pesnik je popotnik med svitom in mrakom, med ljubeznijo in smrtjo. Da bi okrepil svoj izvorni glas kot svarilec in prerok nagovarja aktualni čas s pesmimi mitološkega Damaščana Mihjarja, nastalega po vzoru Nietzschejevega Zaratustre: V pesmi Potovanje pravi:
»Odpotoval bom na valu, na krilu, / obiskal dobe, ki so nas zapustile, / in želatinasto sedmo nebo. / Obiskal bom ustnice in / oči polne snega, lesketajoče se rezilo / v peklu boga. / Izginil bom, si povil oprsje / in se opasal z vetrom, / daleč stran bom pustil stopinje v razpotju, / blodnjaku…«
Njegovi odhodi in poti so okrepili njegovo zvestobo koreninam in dediščini, iz katere je izšel. »Vsak odhod je oblika ustvarjanja. Potovati pomeni spremeniti se,« je pesnik izjavil v že omenjenem intervjuju. New York, ki ga je obiskal leta 1971 mu je narekoval dolgo epsko poemo Grob za New York polno neprizanesljive kritike, v kateri zapiše tudi: New York General Motors smrti. Tudi v poemi iz leta 1988 z naslovom Strast napreduje na zemljevidu snovi Adonis sooča dva svetova na način kot ju sam doživlja.
»Vzhod je rana in politika gnojenje, / toda deževalo bo tudi na Zahodu, / na domove, v katerih poganja trava dizla in urana, / in dež bo blatno črn …«
Kljub ostrim kritikam in norčevanju iz simbolov zahoda, ko v pesmi New York v kipu svobode vidi: »žensko – kip ženske, / v eni roki dviguje krpo z imenom svoboda in suženjstvo po imenu / zgodovina, / in z drugo davi deklico, ki jo imenuje Zemlja«, v poeziji vendarle vidi drugačno poslanstvo. Izpovedal ga je s pesmijo Začetek poezije:
Najlepša si, ko zamaješ razsežnost.
Oni – nekateri mislijo, da si klic,
in drugi, da si odmev,
Najlepša si, ko se upiraš
svetlobi in temi.
V tebi sta prva in zadnja beseda.
Oni – nekateri te vidijo kot balast
in drugi te imajo za stvarnico.
Najlepša si, ko si sama sebi cilj –
razcep
med molkom in besedo.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Maja Moll Jure Franko
Prevedla Margit P. Alhady in Mohsen Alhady, KD Hiša poezije. 2017
Sirski pesnik, esejist, literarni teoretik, analitik, kritik in filozof Adonis, eden največjih in v svetu najbolj uveljavljenih sodobnih arabskih pesnikov. je v nekem intervjuju povedal, da vse, kar ustvarja, črpa iz svojih korenin: »Moje najpomembnejše korenine so v Siriji, vendar v Siriji mnogih obrazov, v Siriji malone vseh zgodovin: sumerske, babilonske, grške, rimske.«
Ta maternica civilizacij je dala temelj razvoju in duhovnemu napredku, tega dejstva ne more izničiti nobena uničevalna sila. Kot popotnika, izseljenca, profesorja na slovitih svetovnih univerzah, ga je tako kot svet vzhoda zaznamoval tudi zahodni svet. Kontrastnost obeh čuti v svoji biti v vseh razsežnostih, ki jih v svoji poeziji razčlenjuje z bolečino, z globokim uvidom pa tudi z ostro kritičnostjo. Tako s poetskim premišljevanjem pa tudi s satiričnimi bodicami uresničuje svoje poslanstvo. Pesmi so iskreno občutene, zamolkle, raznolike, pomensko in jezikovno bogate, skrivnostne, pogosto na robu nedoumljivega, h kateremu sam ves čas teži.
Adonisova poezija zrcali življenje in svet iz mnogih zornih kotov, ob tem pa odslikava neskončne nianse človekovih vzgibov, občutij, nravi in strasti. V njegovem pesništvu zaznamo zavezo preteklosti in prednikom ter povezanost z vesoljem. Je glasnik daljnih izvirov modrosti, potomec z bremeni vseh časov, vendar s pogledom uperjenim čez obzorja.
»kako naj prečim ta beli svet jaz, ki mi je telo preroško in dom puščava? / kako naj z besedami, ki prihajajo od sveta, razlagam / svetlobo, ki prihaja izza njega?«
Kot pesnik je popotnik med svitom in mrakom, med ljubeznijo in smrtjo. Da bi okrepil svoj izvorni glas kot svarilec in prerok nagovarja aktualni čas s pesmimi mitološkega Damaščana Mihjarja, nastalega po vzoru Nietzschejevega Zaratustre: V pesmi Potovanje pravi:
»Odpotoval bom na valu, na krilu, / obiskal dobe, ki so nas zapustile, / in želatinasto sedmo nebo. / Obiskal bom ustnice in / oči polne snega, lesketajoče se rezilo / v peklu boga. / Izginil bom, si povil oprsje / in se opasal z vetrom, / daleč stran bom pustil stopinje v razpotju, / blodnjaku…«
Njegovi odhodi in poti so okrepili njegovo zvestobo koreninam in dediščini, iz katere je izšel. »Vsak odhod je oblika ustvarjanja. Potovati pomeni spremeniti se,« je pesnik izjavil v že omenjenem intervjuju. New York, ki ga je obiskal leta 1971 mu je narekoval dolgo epsko poemo Grob za New York polno neprizanesljive kritike, v kateri zapiše tudi: New York General Motors smrti. Tudi v poemi iz leta 1988 z naslovom Strast napreduje na zemljevidu snovi Adonis sooča dva svetova na način kot ju sam doživlja.
»Vzhod je rana in politika gnojenje, / toda deževalo bo tudi na Zahodu, / na domove, v katerih poganja trava dizla in urana, / in dež bo blatno črn …«
Kljub ostrim kritikam in norčevanju iz simbolov zahoda, ko v pesmi New York v kipu svobode vidi: »žensko – kip ženske, / v eni roki dviguje krpo z imenom svoboda in suženjstvo po imenu / zgodovina, / in z drugo davi deklico, ki jo imenuje Zemlja«, v poeziji vendarle vidi drugačno poslanstvo. Izpovedal ga je s pesmijo Začetek poezije:
Najlepša si, ko zamaješ razsežnost.
Oni – nekateri mislijo, da si klic,
in drugi, da si odmev,
Najlepša si, ko se upiraš
svetlobi in temi.
V tebi sta prva in zadnja beseda.
Oni – nekateri te vidijo kot balast
in drugi te imajo za stvarnico.
Najlepša si, ko si sama sebi cilj –
razcep
med molkom in besedo.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Renato Horvat.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Eva Longyka Marušič.
Neveljaven email naslov