Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Silvo Mavsar: Postelja iz knjig

06.08.2018

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Brežice : Respecta. 2018

Pesnik, novinar in publicist Silvo Mavsar je leta 1982 je izdal zbirko pesmi Samobeg, s katero je že pri osemindvajsetih letih pokazal nesporen pesniški dar, potem pa zaplul v ustvarjalno stvarnejše novinarske in uredniške vode, dzaj je odgovorni urednik časopisa Posavski obzornik. S Posteljo iz knjig se je po večdesetletnem premoru uspešno vrnil k leposlovju, saj se njegove zgodbe dvigajo nad povprečje te danes na Slovenskem tako modne in razširjene pripovedne oblike.

Novomeška pesnica Marjanca Kočevar, ki je knjigi prispevala izčrpno spremno besedo, med drugim omenja tisto najpomembnejše: “Avtor se ne utirja v vsemogočni ultramodernizem, temveč ga odlikuje spontana in naravna naracija, ki nas ves čas branja drži v radovednosti in napetosti. V zgodbah je vse, tako drobne radosti kot tragika vsakdanjih ljudi, ki živijo v naši bližini, ki jih vidimo, čutimo, vonjamo, se z njimi smejimo, trpimo, se čudimo … Liki so živi, kot bi gledali nekakšen fellinijevski omnibus in skozi realistične in fiktivne prizore potovali iz ene zgodbe v drugo.”

Postelja iz knjig je razdeljena na pet ciklov; pravzaprav prvi in zadnji vsebujeta le po eno zgodbo, ki nekako zaokrožata preostalih petnajst. Naslovna zgodba, v kateri študent Sergej resnično sestavi posteljo iz knjig, je najbolj občutno avtobiografska, vendar je ideja veliko boljša in obetavnejša kot njena precej razvlečena tretjeosebna izpeljava. Tudi drugi cikel krajših zgodb s presenetljivimi zasuki in večinoma tretjeosebnim pripovedovalcem me je pustil hladno, saj so polne tipične slovenske brezizhodnosti, črnogledja, varanja in smrti.

Potem pa – kot bi se avtor ogrel, razživel in razmahnil – pripovedovanje steče in se oddalji od utečenih kratkozgodbarskih šablon. Posebni in posrečeni postanejo tako ideje kot raznoliki, zelo različni pripovedni načini. V tretjem, ljubezenskem ciklu, še posebej izstopa Pepelka ali zgodba v devetih slikah, v kateri se tesno prepletata dve pripovedi; ena se dogaja zdaj, med veselo okajeno druščino na turističnem avtobusu, druge pa se z romantičnega Caprija spominja eden od turistov. Njegovo spominjanje sproži najdeni čeveljc, ki ga kot v istoimenski pravljici ob vsesplošnem smehu pomerjajo gospe na avtobusu.

“Čeprav je bilo vse bolj očitno, da lastnice čevlja na avtobusu ne bodo odkrili, so trije avtobusni kralji nadaljevali s procesijo še po drugi strani, od zadnjega proti sprednjemu delu avtobusa. Ko so prišli do katere izmed žensk, si je ta podrobno ogledala čevelj, komentarji pa so bili različni. Ena je rekla, kaj bi z njim, premajhen je, druga, da je preozek za njen nart, tretja, da je pretrd, četrti je bil preveč odprt, za naslednjo je imel previsoko peto. Našel se je celo moški, ki je menil, da je čevelj gotovo zelo drag in je žensko poleg sebe nagovarjal, naj reče, da je njen. Ona pa njemu, če je nor, saj bodo gotovo hoteli, da ga pomeri, in navsezadnje, kaj neki bo s samo enim čevljem.”

Ob boku Pepelki stoji Termopile (Podjetniška zgodba), ironično napisana v obliki referata tako imenovanega termo galeba, gospoda T.G.-ja, na kongresu o novih poslovnih priložnostih zdraviliškega turizma v Sloveniji. Ali kot ga najavi direktorica zdravilišča: češ vsi poznamo dalmatinske galebe, ki zapeljujejo ženske na morju,

“načrtno zapeljevanje žensk s strani izkušenih in posebej usposobljenih moških, ki jim pravimo termo galebi, pa je novodobni pojav. Bolj množično ga je mogoče opaziti šele v zadnjih dvajsetih letih, vendar kot ‘poklic’ doslej še ni bil formalno priznan.”

V najmočnejšem četrtem in nekakšnem družbenokritičnem ciklu je v nostalgični Pravljici o pekarni tretjeosebna pripoved živahno kombinirana z neposrednim prenosom lokalne televizije Kašča, ki v Zmesnem sledi napetemu zborovanju domačinov, trepetajočih za usodo njihove Velepekarne. (Očitna je aluzija na krško jedrsko elektrarno, saj je Silvo Mavsar leta 1992 napisal Ključ za nuklearko, kritično knjigo o njeni gradnji.) V Zlatih letih prvoosebni pripovedovalec povabi znanca Tineta na pijačo in se mu v dolgem grenko-komičnem monologu slikovito izpove o neuspešnem iskanju družice zrelih let. V nadrealističnem Nočnem srečanju pa se župan občine Mala mlaka vrača z odprtja mrliške vežice in v parku opolnoči naleti na tri nenavadne sprehajalce, pokojnega partizana, pesnika in izumitelja; ravno teh, ki so bili povezani z občinsko sejo o spremembi imena krajevne ulice naslednjega dne. Duhovi županu pripravijo prav dramski prizor in (zaradi strahu, sramu ali slabe vesti) pomembno vplivajo na njegovo odločitev.

Mavsarjeve zgodbe so dragoceno in kratkočasno branje, saj so napisane tekoče, preprosto in domišljeno, brez jezikovnega spakovanja in posnemanja. Prav pisane so, z obilico svežih idej in domišljije. In seveda vsakovrstnega humorja, zaradi katerega he življenje znosno tudi v nabolj resnih in žalostnih trenutkih in ga sodobnim kratkim zgodbam velikokrat kronično primanjkuje. Zasidrane so čvrsto v resničnosti, dotikajo se številnih problemov današnjega časa, pa vendar zaradi svobodnega duha, ki veje skoznje, in odprtih koncev ponujajo različne domišljijske izpeljave.

Prav je ugotovila avtorica spremne besede, ko je zapisala, da bi si kar nekaj zgodb iz zbirke Postelja iz knjig zaslužilo, da zaživijo na filmskem platnu.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Silvo Mavsar: Postelja iz knjig

06.08.2018

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Brežice : Respecta. 2018

Pesnik, novinar in publicist Silvo Mavsar je leta 1982 je izdal zbirko pesmi Samobeg, s katero je že pri osemindvajsetih letih pokazal nesporen pesniški dar, potem pa zaplul v ustvarjalno stvarnejše novinarske in uredniške vode, dzaj je odgovorni urednik časopisa Posavski obzornik. S Posteljo iz knjig se je po večdesetletnem premoru uspešno vrnil k leposlovju, saj se njegove zgodbe dvigajo nad povprečje te danes na Slovenskem tako modne in razširjene pripovedne oblike.

Novomeška pesnica Marjanca Kočevar, ki je knjigi prispevala izčrpno spremno besedo, med drugim omenja tisto najpomembnejše: “Avtor se ne utirja v vsemogočni ultramodernizem, temveč ga odlikuje spontana in naravna naracija, ki nas ves čas branja drži v radovednosti in napetosti. V zgodbah je vse, tako drobne radosti kot tragika vsakdanjih ljudi, ki živijo v naši bližini, ki jih vidimo, čutimo, vonjamo, se z njimi smejimo, trpimo, se čudimo … Liki so živi, kot bi gledali nekakšen fellinijevski omnibus in skozi realistične in fiktivne prizore potovali iz ene zgodbe v drugo.”

Postelja iz knjig je razdeljena na pet ciklov; pravzaprav prvi in zadnji vsebujeta le po eno zgodbo, ki nekako zaokrožata preostalih petnajst. Naslovna zgodba, v kateri študent Sergej resnično sestavi posteljo iz knjig, je najbolj občutno avtobiografska, vendar je ideja veliko boljša in obetavnejša kot njena precej razvlečena tretjeosebna izpeljava. Tudi drugi cikel krajših zgodb s presenetljivimi zasuki in večinoma tretjeosebnim pripovedovalcem me je pustil hladno, saj so polne tipične slovenske brezizhodnosti, črnogledja, varanja in smrti.

Potem pa – kot bi se avtor ogrel, razživel in razmahnil – pripovedovanje steče in se oddalji od utečenih kratkozgodbarskih šablon. Posebni in posrečeni postanejo tako ideje kot raznoliki, zelo različni pripovedni načini. V tretjem, ljubezenskem ciklu, še posebej izstopa Pepelka ali zgodba v devetih slikah, v kateri se tesno prepletata dve pripovedi; ena se dogaja zdaj, med veselo okajeno druščino na turističnem avtobusu, druge pa se z romantičnega Caprija spominja eden od turistov. Njegovo spominjanje sproži najdeni čeveljc, ki ga kot v istoimenski pravljici ob vsesplošnem smehu pomerjajo gospe na avtobusu.

“Čeprav je bilo vse bolj očitno, da lastnice čevlja na avtobusu ne bodo odkrili, so trije avtobusni kralji nadaljevali s procesijo še po drugi strani, od zadnjega proti sprednjemu delu avtobusa. Ko so prišli do katere izmed žensk, si je ta podrobno ogledala čevelj, komentarji pa so bili različni. Ena je rekla, kaj bi z njim, premajhen je, druga, da je preozek za njen nart, tretja, da je pretrd, četrti je bil preveč odprt, za naslednjo je imel previsoko peto. Našel se je celo moški, ki je menil, da je čevelj gotovo zelo drag in je žensko poleg sebe nagovarjal, naj reče, da je njen. Ona pa njemu, če je nor, saj bodo gotovo hoteli, da ga pomeri, in navsezadnje, kaj neki bo s samo enim čevljem.”

Ob boku Pepelki stoji Termopile (Podjetniška zgodba), ironično napisana v obliki referata tako imenovanega termo galeba, gospoda T.G.-ja, na kongresu o novih poslovnih priložnostih zdraviliškega turizma v Sloveniji. Ali kot ga najavi direktorica zdravilišča: češ vsi poznamo dalmatinske galebe, ki zapeljujejo ženske na morju,

“načrtno zapeljevanje žensk s strani izkušenih in posebej usposobljenih moških, ki jim pravimo termo galebi, pa je novodobni pojav. Bolj množično ga je mogoče opaziti šele v zadnjih dvajsetih letih, vendar kot ‘poklic’ doslej še ni bil formalno priznan.”

V najmočnejšem četrtem in nekakšnem družbenokritičnem ciklu je v nostalgični Pravljici o pekarni tretjeosebna pripoved živahno kombinirana z neposrednim prenosom lokalne televizije Kašča, ki v Zmesnem sledi napetemu zborovanju domačinov, trepetajočih za usodo njihove Velepekarne. (Očitna je aluzija na krško jedrsko elektrarno, saj je Silvo Mavsar leta 1992 napisal Ključ za nuklearko, kritično knjigo o njeni gradnji.) V Zlatih letih prvoosebni pripovedovalec povabi znanca Tineta na pijačo in se mu v dolgem grenko-komičnem monologu slikovito izpove o neuspešnem iskanju družice zrelih let. V nadrealističnem Nočnem srečanju pa se župan občine Mala mlaka vrača z odprtja mrliške vežice in v parku opolnoči naleti na tri nenavadne sprehajalce, pokojnega partizana, pesnika in izumitelja; ravno teh, ki so bili povezani z občinsko sejo o spremembi imena krajevne ulice naslednjega dne. Duhovi županu pripravijo prav dramski prizor in (zaradi strahu, sramu ali slabe vesti) pomembno vplivajo na njegovo odločitev.

Mavsarjeve zgodbe so dragoceno in kratkočasno branje, saj so napisane tekoče, preprosto in domišljeno, brez jezikovnega spakovanja in posnemanja. Prav pisane so, z obilico svežih idej in domišljije. In seveda vsakovrstnega humorja, zaradi katerega he življenje znosno tudi v nabolj resnih in žalostnih trenutkih in ga sodobnim kratkim zgodbam velikokrat kronično primanjkuje. Zasidrane so čvrsto v resničnosti, dotikajo se številnih problemov današnjega časa, pa vendar zaradi svobodnega duha, ki veje skoznje, in odprtih koncev ponujajo različne domišljijske izpeljave.

Prav je ugotovila avtorica spremne besede, ko je zapisala, da bi si kar nekaj zgodb iz zbirke Postelja iz knjig zaslužilo, da zaživijo na filmskem platnu.


21.02.2022

Renato Quaglia: Zelene krošnje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


21.02.2022

ur. Andrej Koritnik: Ahac - Knjiga o Dušanu Pirjevcu

Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše


19.02.2022

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...


18.02.2022

Vrnitev v Reims

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


14.02.2022

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


14.02.2022

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


11.02.2022

Velika svoboda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Padec Lune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič


10.02.2022

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1


09.02.2022

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2022

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


07.02.2022

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


Stran 44 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov