Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Silvo Mavsar: Postelja iz knjig

06.08.2018

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Brežice : Respecta. 2018

Pesnik, novinar in publicist Silvo Mavsar je leta 1982 je izdal zbirko pesmi Samobeg, s katero je že pri osemindvajsetih letih pokazal nesporen pesniški dar, potem pa zaplul v ustvarjalno stvarnejše novinarske in uredniške vode, dzaj je odgovorni urednik časopisa Posavski obzornik. S Posteljo iz knjig se je po večdesetletnem premoru uspešno vrnil k leposlovju, saj se njegove zgodbe dvigajo nad povprečje te danes na Slovenskem tako modne in razširjene pripovedne oblike.

Novomeška pesnica Marjanca Kočevar, ki je knjigi prispevala izčrpno spremno besedo, med drugim omenja tisto najpomembnejše: “Avtor se ne utirja v vsemogočni ultramodernizem, temveč ga odlikuje spontana in naravna naracija, ki nas ves čas branja drži v radovednosti in napetosti. V zgodbah je vse, tako drobne radosti kot tragika vsakdanjih ljudi, ki živijo v naši bližini, ki jih vidimo, čutimo, vonjamo, se z njimi smejimo, trpimo, se čudimo … Liki so živi, kot bi gledali nekakšen fellinijevski omnibus in skozi realistične in fiktivne prizore potovali iz ene zgodbe v drugo.”

Postelja iz knjig je razdeljena na pet ciklov; pravzaprav prvi in zadnji vsebujeta le po eno zgodbo, ki nekako zaokrožata preostalih petnajst. Naslovna zgodba, v kateri študent Sergej resnično sestavi posteljo iz knjig, je najbolj občutno avtobiografska, vendar je ideja veliko boljša in obetavnejša kot njena precej razvlečena tretjeosebna izpeljava. Tudi drugi cikel krajših zgodb s presenetljivimi zasuki in večinoma tretjeosebnim pripovedovalcem me je pustil hladno, saj so polne tipične slovenske brezizhodnosti, črnogledja, varanja in smrti.

Potem pa – kot bi se avtor ogrel, razživel in razmahnil – pripovedovanje steče in se oddalji od utečenih kratkozgodbarskih šablon. Posebni in posrečeni postanejo tako ideje kot raznoliki, zelo različni pripovedni načini. V tretjem, ljubezenskem ciklu, še posebej izstopa Pepelka ali zgodba v devetih slikah, v kateri se tesno prepletata dve pripovedi; ena se dogaja zdaj, med veselo okajeno druščino na turističnem avtobusu, druge pa se z romantičnega Caprija spominja eden od turistov. Njegovo spominjanje sproži najdeni čeveljc, ki ga kot v istoimenski pravljici ob vsesplošnem smehu pomerjajo gospe na avtobusu.

“Čeprav je bilo vse bolj očitno, da lastnice čevlja na avtobusu ne bodo odkrili, so trije avtobusni kralji nadaljevali s procesijo še po drugi strani, od zadnjega proti sprednjemu delu avtobusa. Ko so prišli do katere izmed žensk, si je ta podrobno ogledala čevelj, komentarji pa so bili različni. Ena je rekla, kaj bi z njim, premajhen je, druga, da je preozek za njen nart, tretja, da je pretrd, četrti je bil preveč odprt, za naslednjo je imel previsoko peto. Našel se je celo moški, ki je menil, da je čevelj gotovo zelo drag in je žensko poleg sebe nagovarjal, naj reče, da je njen. Ona pa njemu, če je nor, saj bodo gotovo hoteli, da ga pomeri, in navsezadnje, kaj neki bo s samo enim čevljem.”

Ob boku Pepelki stoji Termopile (Podjetniška zgodba), ironično napisana v obliki referata tako imenovanega termo galeba, gospoda T.G.-ja, na kongresu o novih poslovnih priložnostih zdraviliškega turizma v Sloveniji. Ali kot ga najavi direktorica zdravilišča: češ vsi poznamo dalmatinske galebe, ki zapeljujejo ženske na morju,

“načrtno zapeljevanje žensk s strani izkušenih in posebej usposobljenih moških, ki jim pravimo termo galebi, pa je novodobni pojav. Bolj množično ga je mogoče opaziti šele v zadnjih dvajsetih letih, vendar kot ‘poklic’ doslej še ni bil formalno priznan.”

V najmočnejšem četrtem in nekakšnem družbenokritičnem ciklu je v nostalgični Pravljici o pekarni tretjeosebna pripoved živahno kombinirana z neposrednim prenosom lokalne televizije Kašča, ki v Zmesnem sledi napetemu zborovanju domačinov, trepetajočih za usodo njihove Velepekarne. (Očitna je aluzija na krško jedrsko elektrarno, saj je Silvo Mavsar leta 1992 napisal Ključ za nuklearko, kritično knjigo o njeni gradnji.) V Zlatih letih prvoosebni pripovedovalec povabi znanca Tineta na pijačo in se mu v dolgem grenko-komičnem monologu slikovito izpove o neuspešnem iskanju družice zrelih let. V nadrealističnem Nočnem srečanju pa se župan občine Mala mlaka vrača z odprtja mrliške vežice in v parku opolnoči naleti na tri nenavadne sprehajalce, pokojnega partizana, pesnika in izumitelja; ravno teh, ki so bili povezani z občinsko sejo o spremembi imena krajevne ulice naslednjega dne. Duhovi županu pripravijo prav dramski prizor in (zaradi strahu, sramu ali slabe vesti) pomembno vplivajo na njegovo odločitev.

Mavsarjeve zgodbe so dragoceno in kratkočasno branje, saj so napisane tekoče, preprosto in domišljeno, brez jezikovnega spakovanja in posnemanja. Prav pisane so, z obilico svežih idej in domišljije. In seveda vsakovrstnega humorja, zaradi katerega he življenje znosno tudi v nabolj resnih in žalostnih trenutkih in ga sodobnim kratkim zgodbam velikokrat kronično primanjkuje. Zasidrane so čvrsto v resničnosti, dotikajo se številnih problemov današnjega časa, pa vendar zaradi svobodnega duha, ki veje skoznje, in odprtih koncev ponujajo različne domišljijske izpeljave.

Prav je ugotovila avtorica spremne besede, ko je zapisala, da bi si kar nekaj zgodb iz zbirke Postelja iz knjig zaslužilo, da zaživijo na filmskem platnu.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Silvo Mavsar: Postelja iz knjig

06.08.2018

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Brežice : Respecta. 2018

Pesnik, novinar in publicist Silvo Mavsar je leta 1982 je izdal zbirko pesmi Samobeg, s katero je že pri osemindvajsetih letih pokazal nesporen pesniški dar, potem pa zaplul v ustvarjalno stvarnejše novinarske in uredniške vode, dzaj je odgovorni urednik časopisa Posavski obzornik. S Posteljo iz knjig se je po večdesetletnem premoru uspešno vrnil k leposlovju, saj se njegove zgodbe dvigajo nad povprečje te danes na Slovenskem tako modne in razširjene pripovedne oblike.

Novomeška pesnica Marjanca Kočevar, ki je knjigi prispevala izčrpno spremno besedo, med drugim omenja tisto najpomembnejše: “Avtor se ne utirja v vsemogočni ultramodernizem, temveč ga odlikuje spontana in naravna naracija, ki nas ves čas branja drži v radovednosti in napetosti. V zgodbah je vse, tako drobne radosti kot tragika vsakdanjih ljudi, ki živijo v naši bližini, ki jih vidimo, čutimo, vonjamo, se z njimi smejimo, trpimo, se čudimo … Liki so živi, kot bi gledali nekakšen fellinijevski omnibus in skozi realistične in fiktivne prizore potovali iz ene zgodbe v drugo.”

Postelja iz knjig je razdeljena na pet ciklov; pravzaprav prvi in zadnji vsebujeta le po eno zgodbo, ki nekako zaokrožata preostalih petnajst. Naslovna zgodba, v kateri študent Sergej resnično sestavi posteljo iz knjig, je najbolj občutno avtobiografska, vendar je ideja veliko boljša in obetavnejša kot njena precej razvlečena tretjeosebna izpeljava. Tudi drugi cikel krajših zgodb s presenetljivimi zasuki in večinoma tretjeosebnim pripovedovalcem me je pustil hladno, saj so polne tipične slovenske brezizhodnosti, črnogledja, varanja in smrti.

Potem pa – kot bi se avtor ogrel, razživel in razmahnil – pripovedovanje steče in se oddalji od utečenih kratkozgodbarskih šablon. Posebni in posrečeni postanejo tako ideje kot raznoliki, zelo različni pripovedni načini. V tretjem, ljubezenskem ciklu, še posebej izstopa Pepelka ali zgodba v devetih slikah, v kateri se tesno prepletata dve pripovedi; ena se dogaja zdaj, med veselo okajeno druščino na turističnem avtobusu, druge pa se z romantičnega Caprija spominja eden od turistov. Njegovo spominjanje sproži najdeni čeveljc, ki ga kot v istoimenski pravljici ob vsesplošnem smehu pomerjajo gospe na avtobusu.

“Čeprav je bilo vse bolj očitno, da lastnice čevlja na avtobusu ne bodo odkrili, so trije avtobusni kralji nadaljevali s procesijo še po drugi strani, od zadnjega proti sprednjemu delu avtobusa. Ko so prišli do katere izmed žensk, si je ta podrobno ogledala čevelj, komentarji pa so bili različni. Ena je rekla, kaj bi z njim, premajhen je, druga, da je preozek za njen nart, tretja, da je pretrd, četrti je bil preveč odprt, za naslednjo je imel previsoko peto. Našel se je celo moški, ki je menil, da je čevelj gotovo zelo drag in je žensko poleg sebe nagovarjal, naj reče, da je njen. Ona pa njemu, če je nor, saj bodo gotovo hoteli, da ga pomeri, in navsezadnje, kaj neki bo s samo enim čevljem.”

Ob boku Pepelki stoji Termopile (Podjetniška zgodba), ironično napisana v obliki referata tako imenovanega termo galeba, gospoda T.G.-ja, na kongresu o novih poslovnih priložnostih zdraviliškega turizma v Sloveniji. Ali kot ga najavi direktorica zdravilišča: češ vsi poznamo dalmatinske galebe, ki zapeljujejo ženske na morju,

“načrtno zapeljevanje žensk s strani izkušenih in posebej usposobljenih moških, ki jim pravimo termo galebi, pa je novodobni pojav. Bolj množično ga je mogoče opaziti šele v zadnjih dvajsetih letih, vendar kot ‘poklic’ doslej še ni bil formalno priznan.”

V najmočnejšem četrtem in nekakšnem družbenokritičnem ciklu je v nostalgični Pravljici o pekarni tretjeosebna pripoved živahno kombinirana z neposrednim prenosom lokalne televizije Kašča, ki v Zmesnem sledi napetemu zborovanju domačinov, trepetajočih za usodo njihove Velepekarne. (Očitna je aluzija na krško jedrsko elektrarno, saj je Silvo Mavsar leta 1992 napisal Ključ za nuklearko, kritično knjigo o njeni gradnji.) V Zlatih letih prvoosebni pripovedovalec povabi znanca Tineta na pijačo in se mu v dolgem grenko-komičnem monologu slikovito izpove o neuspešnem iskanju družice zrelih let. V nadrealističnem Nočnem srečanju pa se župan občine Mala mlaka vrača z odprtja mrliške vežice in v parku opolnoči naleti na tri nenavadne sprehajalce, pokojnega partizana, pesnika in izumitelja; ravno teh, ki so bili povezani z občinsko sejo o spremembi imena krajevne ulice naslednjega dne. Duhovi županu pripravijo prav dramski prizor in (zaradi strahu, sramu ali slabe vesti) pomembno vplivajo na njegovo odločitev.

Mavsarjeve zgodbe so dragoceno in kratkočasno branje, saj so napisane tekoče, preprosto in domišljeno, brez jezikovnega spakovanja in posnemanja. Prav pisane so, z obilico svežih idej in domišljije. In seveda vsakovrstnega humorja, zaradi katerega he življenje znosno tudi v nabolj resnih in žalostnih trenutkih in ga sodobnim kratkim zgodbam velikokrat kronično primanjkuje. Zasidrane so čvrsto v resničnosti, dotikajo se številnih problemov današnjega časa, pa vendar zaradi svobodnega duha, ki veje skoznje, in odprtih koncev ponujajo različne domišljijske izpeljave.

Prav je ugotovila avtorica spremne besede, ko je zapisala, da bi si kar nekaj zgodb iz zbirke Postelja iz knjig zaslužilo, da zaživijo na filmskem platnu.


05.07.2021

Vesela Ljahova: Četrt ob obvoznici

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Jure Franko


05.07.2021

Povodni mož

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.06.2021

Ivan Cankar: Hlapci

Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci


01.07.2021

Sad Sam Matthäus

Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković


30.06.2021

Ivan Cankar: Hlapci

Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.


28.06.2021

Etgar Keret: Poleti že!

Avtor recenzije: Marko Golja Bere: Jure Franko


28.06.2021

ur. Andrej Kirbiš: Kulturna participacija mladih v Sloveniji in Evropi

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman


28.06.2021

Goran Vojnović: Đorđić se vrača

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


28.06.2021

Tone Dodlek: Plavi 9

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman


21.06.2021

Simona Škrabec: Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan


21.06.2021

Tanja Tuma: Brodnik

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.


21.06.2021

Zoran Pevec: Na objektivističnem stolu

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


21.06.2021

Jani Virk: Jaka in Vane

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


14.06.2021

Josip Osti: Poper po pudingu

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Matjaž Romih


14.06.2021

Pavel Florenski: Ikonostas

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko


14.06.2021

Dušan Čater: Ekstradeviško

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja


10.06.2021

MGL - Eugene Labiche: Slamnik

Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša


07.06.2021

Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


07.06.2021

Risto Vasilevski: Srce kroga

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


07.06.2021

Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


Stran 56 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov