Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Brežice : Respecta. 2018

Pesnik, novinar in publicist Silvo Mavsar je leta 1982 je izdal zbirko pesmi Samobeg, s katero je že pri osemindvajsetih letih pokazal nesporen pesniški dar, potem pa zaplul v ustvarjalno stvarnejše novinarske in uredniške vode, dzaj je odgovorni urednik časopisa Posavski obzornik. S Posteljo iz knjig se je po večdesetletnem premoru uspešno vrnil k leposlovju, saj se njegove zgodbe dvigajo nad povprečje te danes na Slovenskem tako modne in razširjene pripovedne oblike.

Novomeška pesnica Marjanca Kočevar, ki je knjigi prispevala izčrpno spremno besedo, med drugim omenja tisto najpomembnejše: “Avtor se ne utirja v vsemogočni ultramodernizem, temveč ga odlikuje spontana in naravna naracija, ki nas ves čas branja drži v radovednosti in napetosti. V zgodbah je vse, tako drobne radosti kot tragika vsakdanjih ljudi, ki živijo v naši bližini, ki jih vidimo, čutimo, vonjamo, se z njimi smejimo, trpimo, se čudimo … Liki so živi, kot bi gledali nekakšen fellinijevski omnibus in skozi realistične in fiktivne prizore potovali iz ene zgodbe v drugo.”

Postelja iz knjig je razdeljena na pet ciklov; pravzaprav prvi in zadnji vsebujeta le po eno zgodbo, ki nekako zaokrožata preostalih petnajst. Naslovna zgodba, v kateri študent Sergej resnično sestavi posteljo iz knjig, je najbolj občutno avtobiografska, vendar je ideja veliko boljša in obetavnejša kot njena precej razvlečena tretjeosebna izpeljava. Tudi drugi cikel krajših zgodb s presenetljivimi zasuki in večinoma tretjeosebnim pripovedovalcem me je pustil hladno, saj so polne tipične slovenske brezizhodnosti, črnogledja, varanja in smrti.

Potem pa – kot bi se avtor ogrel, razživel in razmahnil – pripovedovanje steče in se oddalji od utečenih kratkozgodbarskih šablon. Posebni in posrečeni postanejo tako ideje kot raznoliki, zelo različni pripovedni načini. V tretjem, ljubezenskem ciklu, še posebej izstopa Pepelka ali zgodba v devetih slikah, v kateri se tesno prepletata dve pripovedi; ena se dogaja zdaj, med veselo okajeno druščino na turističnem avtobusu, druge pa se z romantičnega Caprija spominja eden od turistov. Njegovo spominjanje sproži najdeni čeveljc, ki ga kot v istoimenski pravljici ob vsesplošnem smehu pomerjajo gospe na avtobusu.

“Čeprav je bilo vse bolj očitno, da lastnice čevlja na avtobusu ne bodo odkrili, so trije avtobusni kralji nadaljevali s procesijo še po drugi strani, od zadnjega proti sprednjemu delu avtobusa. Ko so prišli do katere izmed žensk, si je ta podrobno ogledala čevelj, komentarji pa so bili različni. Ena je rekla, kaj bi z njim, premajhen je, druga, da je preozek za njen nart, tretja, da je pretrd, četrti je bil preveč odprt, za naslednjo je imel previsoko peto. Našel se je celo moški, ki je menil, da je čevelj gotovo zelo drag in je žensko poleg sebe nagovarjal, naj reče, da je njen. Ona pa njemu, če je nor, saj bodo gotovo hoteli, da ga pomeri, in navsezadnje, kaj neki bo s samo enim čevljem.”

Ob boku Pepelki stoji Termopile (Podjetniška zgodba), ironično napisana v obliki referata tako imenovanega termo galeba, gospoda T.G.-ja, na kongresu o novih poslovnih priložnostih zdraviliškega turizma v Sloveniji. Ali kot ga najavi direktorica zdravilišča: češ vsi poznamo dalmatinske galebe, ki zapeljujejo ženske na morju,

“načrtno zapeljevanje žensk s strani izkušenih in posebej usposobljenih moških, ki jim pravimo termo galebi, pa je novodobni pojav. Bolj množično ga je mogoče opaziti šele v zadnjih dvajsetih letih, vendar kot ‘poklic’ doslej še ni bil formalno priznan.”

V najmočnejšem četrtem in nekakšnem družbenokritičnem ciklu je v nostalgični Pravljici o pekarni tretjeosebna pripoved živahno kombinirana z neposrednim prenosom lokalne televizije Kašča, ki v Zmesnem sledi napetemu zborovanju domačinov, trepetajočih za usodo njihove Velepekarne. (Očitna je aluzija na krško jedrsko elektrarno, saj je Silvo Mavsar leta 1992 napisal Ključ za nuklearko, kritično knjigo o njeni gradnji.) V Zlatih letih prvoosebni pripovedovalec povabi znanca Tineta na pijačo in se mu v dolgem grenko-komičnem monologu slikovito izpove o neuspešnem iskanju družice zrelih let. V nadrealističnem Nočnem srečanju pa se župan občine Mala mlaka vrača z odprtja mrliške vežice in v parku opolnoči naleti na tri nenavadne sprehajalce, pokojnega partizana, pesnika in izumitelja; ravno teh, ki so bili povezani z občinsko sejo o spremembi imena krajevne ulice naslednjega dne. Duhovi županu pripravijo prav dramski prizor in (zaradi strahu, sramu ali slabe vesti) pomembno vplivajo na njegovo odločitev.

Mavsarjeve zgodbe so dragoceno in kratkočasno branje, saj so napisane tekoče, preprosto in domišljeno, brez jezikovnega spakovanja in posnemanja. Prav pisane so, z obilico svežih idej in domišljije. In seveda vsakovrstnega humorja, zaradi katerega he življenje znosno tudi v nabolj resnih in žalostnih trenutkih in ga sodobnim kratkim zgodbam velikokrat kronično primanjkuje. Zasidrane so čvrsto v resničnosti, dotikajo se številnih problemov današnjega časa, pa vendar zaradi svobodnega duha, ki veje skoznje, in odprtih koncev ponujajo različne domišljijske izpeljave.

Prav je ugotovila avtorica spremne besede, ko je zapisala, da bi si kar nekaj zgodb iz zbirke Postelja iz knjig zaslužilo, da zaživijo na filmskem platnu.