Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Jasna Lasja
Bere Lidija Hartman
Prevedla Seta Knop; Novo mesto : Goga, 2018
Mednarodno nagrajevana doktorica antičnih študij, filologinja, lingvistka, antropologinja, esejistka, prevajalka, kolumnistka, urednica, profesorica balkanologije in študij spola Svetlana Slapšak je svojim številnim znanstvenim in humanističnim delom dodala novo knjigo. Po romanesknem prvencu Leon in Leonina ali Zgodba o vztrajnosti iz leta 1997 so Istomesečniki njen drugi roman. Napisala ga je pred skoraj četrt stoletja v Beogradu, leta 1996 je v beograjski reviji ProFemina izšel njegov odlomek, na celotno objavo pa je moral čakati do leta 2016, ko je v srbščini izšel pod naslovom Ravnoteža. Čeprav je zaradi tematike in družbenega ozračja v Srbiji dostopen zgolj filtriranemu krogu bralcev, je bil v ožjem izboru za Ninovo nagrado in nagrado Meše Selimovića, prejel pa je Vitalovo nagrado za najboljšo srbsko leposlovno knjigo leta.
V slovenščini je roman pridobil na naslovu. Medtem ko je izvirni naslov Ravnoteža ime za slaščico, sta se avtorica in prevajalka odločili, da ostaneta pri delovnem naslovu, ki označuje ljudi, rojene v istem mesecu. To, da imajo ti precej skupnega, pa, kot priča roman, ni odvisno zgolj od datuma rojstva.
Osrednja pripovedna nit romana je postavljena v Beograd v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, v mesto duhov, ki vladajo na širšem, od vojne razpadajočem ozemlju Balkana. Tiste, ki niso umrli na bojišču ali ki se niso izselili, čaka umiranje na obroke v povojnih ostankih. Izjema je ena izmed protagonistk romana Istomesečniki, ki v skrajno nezavidljivih časih ne le preživi, ampak na pogorišču človeštva z nesebično, topline polno pomočjo drugim ponovno zgradi temelje za človeka vredno življenje. Milica, njena mati Ela in prijateljica Dara, vsaka oropana življenjskih radosti, skrivajo moške pred vojaškim naborom, skrbijo za begunce, ostarele, bolne in z veliko zdrave empatije, vere v dobro in neusahljivega humorja bodrijo druga drugo.
In pišejo literaturo.
Vzporedno z osnovno pripovedno nitjo namreč tečeta še dve tematsko samosvoji in od osrednje ločeni zgodbi. Prva je parodija velikega nacionalnega pisatelja – gre za Dobrico Čosića –, čigar rokopis nastajajočega romana osrednja protagonistka Istomesečnikov, Milica, na skrivaj vpisuje v računalnik. Pri tem gre predvsem za pastiš sloga in ne toliko za avtorjev prepoznavno-trivialni zaplet. Druga zgodba je briljanten hommage sestram Brönte, ki na avtorico, taisto Milico, in na njeno prvo bralko in kritičarko Daro deluje predvsem zdravilno. Miličina navdihujoča različica Jane Eyre se bere neverjetno sodobno, s čimer podpira močno izraženo feministično noto v romanu, ki se med drugim kaže tudi v hudomušno-očarljivih erotičnih prizorih.
Roman Svetlane Slapšak Istomesečniki je ob neredkih kulinaričnih izsekih – ženske večinoma komunicirajo med pripravljanjem hrane – poln sugestivnih metaforičnih dotikov, s katerimi protagonisti razgrinjajo in hkrati mehčajo življenje, ali bolje, lebdenje v trenutku, pozabljenem od sveta. Eden takih je poletna meditacija osrednjih protagonistov na enem od beograjskih splavov: »Še kakih petdeset let bomo ostali tako, z iluzijo, da plovemo, toda na istem mestu. Se strinjate?«
Istomesečniki, premišljeno zasnovan in drzno, a hkrati nadvse sproščeno napisan roman, so v svoji večplastnosti, zgrajeni na ruševinah vojne, odi ženski emancipaciji in človečnosti nasploh tudi hommage Beogradu in ljudem v njem. Tistim ljudem, ki, kot piše, »zmagujejo v vojnah in izgubljajo v miru« ter se ukvarjajo »s slogom, ko je smisel previsok cilj«.
Avtor recenzije: Jasna Lasja
Bere Lidija Hartman
Prevedla Seta Knop; Novo mesto : Goga, 2018
Mednarodno nagrajevana doktorica antičnih študij, filologinja, lingvistka, antropologinja, esejistka, prevajalka, kolumnistka, urednica, profesorica balkanologije in študij spola Svetlana Slapšak je svojim številnim znanstvenim in humanističnim delom dodala novo knjigo. Po romanesknem prvencu Leon in Leonina ali Zgodba o vztrajnosti iz leta 1997 so Istomesečniki njen drugi roman. Napisala ga je pred skoraj četrt stoletja v Beogradu, leta 1996 je v beograjski reviji ProFemina izšel njegov odlomek, na celotno objavo pa je moral čakati do leta 2016, ko je v srbščini izšel pod naslovom Ravnoteža. Čeprav je zaradi tematike in družbenega ozračja v Srbiji dostopen zgolj filtriranemu krogu bralcev, je bil v ožjem izboru za Ninovo nagrado in nagrado Meše Selimovića, prejel pa je Vitalovo nagrado za najboljšo srbsko leposlovno knjigo leta.
V slovenščini je roman pridobil na naslovu. Medtem ko je izvirni naslov Ravnoteža ime za slaščico, sta se avtorica in prevajalka odločili, da ostaneta pri delovnem naslovu, ki označuje ljudi, rojene v istem mesecu. To, da imajo ti precej skupnega, pa, kot priča roman, ni odvisno zgolj od datuma rojstva.
Osrednja pripovedna nit romana je postavljena v Beograd v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, v mesto duhov, ki vladajo na širšem, od vojne razpadajočem ozemlju Balkana. Tiste, ki niso umrli na bojišču ali ki se niso izselili, čaka umiranje na obroke v povojnih ostankih. Izjema je ena izmed protagonistk romana Istomesečniki, ki v skrajno nezavidljivih časih ne le preživi, ampak na pogorišču človeštva z nesebično, topline polno pomočjo drugim ponovno zgradi temelje za človeka vredno življenje. Milica, njena mati Ela in prijateljica Dara, vsaka oropana življenjskih radosti, skrivajo moške pred vojaškim naborom, skrbijo za begunce, ostarele, bolne in z veliko zdrave empatije, vere v dobro in neusahljivega humorja bodrijo druga drugo.
In pišejo literaturo.
Vzporedno z osnovno pripovedno nitjo namreč tečeta še dve tematsko samosvoji in od osrednje ločeni zgodbi. Prva je parodija velikega nacionalnega pisatelja – gre za Dobrico Čosića –, čigar rokopis nastajajočega romana osrednja protagonistka Istomesečnikov, Milica, na skrivaj vpisuje v računalnik. Pri tem gre predvsem za pastiš sloga in ne toliko za avtorjev prepoznavno-trivialni zaplet. Druga zgodba je briljanten hommage sestram Brönte, ki na avtorico, taisto Milico, in na njeno prvo bralko in kritičarko Daro deluje predvsem zdravilno. Miličina navdihujoča različica Jane Eyre se bere neverjetno sodobno, s čimer podpira močno izraženo feministično noto v romanu, ki se med drugim kaže tudi v hudomušno-očarljivih erotičnih prizorih.
Roman Svetlane Slapšak Istomesečniki je ob neredkih kulinaričnih izsekih – ženske večinoma komunicirajo med pripravljanjem hrane – poln sugestivnih metaforičnih dotikov, s katerimi protagonisti razgrinjajo in hkrati mehčajo življenje, ali bolje, lebdenje v trenutku, pozabljenem od sveta. Eden takih je poletna meditacija osrednjih protagonistov na enem od beograjskih splavov: »Še kakih petdeset let bomo ostali tako, z iluzijo, da plovemo, toda na istem mestu. Se strinjate?«
Istomesečniki, premišljeno zasnovan in drzno, a hkrati nadvse sproščeno napisan roman, so v svoji večplastnosti, zgrajeni na ruševinah vojne, odi ženski emancipaciji in človečnosti nasploh tudi hommage Beogradu in ljudem v njem. Tistim ljudem, ki, kot piše, »zmagujejo v vojnah in izgubljajo v miru« ter se ukvarjajo »s slogom, ko je smisel previsok cilj«.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov