Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Jasna Rodošek

Ljubljana : LUD Šerpa, 2018

Najnovejša pesniška zbirka Zorana Pevca Kako postati nihče je nadaljevanje in nadgraditev avtorjevega dosedanjega opusa, ki jemlje iz postmodernističnih in metafizičnih širjav, a se hkrati ozira za vedno novimi interpretacijami. Tokrat se njegov subjekt posveča vprašanju, kako postati nihče, kar se izkaže za zagonetno. Ne gre samo za spoznavanje sebe, ampak za ubijanje mita o sebi. Subjekt mora skozi pesmi poiskati način uveljavitve v svetu, ki se spreminja in ki ga dojema veliko drugače, kot se dojema sam. Najbolj ilustrativen primer tega je pesem Preobrazba, v kateri si hodita nasproti veliki in mali pesnik, a ob srečanju pride do nenavadne spremembe, saj se veliki spremeni v malega in nasprotno.

Lahko bi rekli, da subjekt išče izhodiščno točko sredi kaosa. V nekem trenutku gre za iskanje ravnotežja, vedno »gre za tesno tekmo med tem, kar je lahko dovolj, da objamem svoj videz, in tem, da se od njega odvrnem«, beremo v pesmi Pol ure za prihodnost. Še bolj neposredna je pesem Zalezovalci Amerike, ki prinaša seznam desetih nujnih stvari, ki jih mora storiti pesnik, ko pride v New York. Zoran Pevec kot ljubitelj in poznavalec newyorške šole poezije tako ustvarja ironično distanco in hkrati opozarja na to, da je velike pesnike sicer treba spoštovati, a se je treba znati osvoboditi njihovega vpliva. Tega se tudi drži, njegov pesniški glas se tudi v morju aluzij, navezav in citatov nikoli ne izgubi, ampak preseva skoznje in jim daje nov žar. Zaradi mešanja različnih podob, ki segajo vse od urbanih, digitalnih in popkulturnih do literarnih, mitoloških, filozofskih in še kakšnih, se ustvarjajo vedno nove, nepričakovane povezave. Na videz težaško naslovno misijo pa razbremenijo hudomušni zasuki, ko recimo subjekt v pesmi Ali – ali ne zmore izbrati izmed ponujenih možnosti, zato na koncu v Bartlebyjevskem slogu zakliče »Raje bi, da ne!« Tudi v celoti anekdotično napisane pesmi, kot je tista o avtu Lile Prap, presenetljivo ne razbijejo enotnosti zbirke, ampak jo naredijo bolj življenjsko in večplastno.

Pevčev subjekt je kompleksno zgrajen, zaveda se lastne minljivosti in se z njo tudi sooči. Zbirka Kako postati nihče je tako v svojem bistvu bivanjska, in kolikor je neusmiljena do subjekta, ki mora spoznati, da »gre pravzaprav le za sistem prihodov in odhodov,« mu daje hkrati sočutje, zato lahko v gozdu, polnem dreves, spozna ravno pravo drevo. V tem stanju pa se počuti osamljeno, zato pozabi odpreti okna in ne vidi oblakov, ki padajo za sosednjo hišo. Hrepeni po dotiku in bližini, zato so pesmi prepredene z intimnimi podobami in občutki. Tu izkaže Pevec veliko občutljivost do minljivosti in krhkosti življenja, zapuščenost subjekta pa nenehno odzvanja v začetnem citatu: »Ljubi svojo smrt, če si to zasluži.« Vaja za smrt, ki jo napoveduje melete thanatou, podnaslov zbirke, ni samo v tem, da sprejmeš usodo, ampak da se znaš prepoznati v gozdu, kjer namesto dreves rastejo tvoje zgrešene podobe samega sebe. Nič čudnega ni, da je zadnji verz zbirke parafraza slavnega Quasimodovega »in je takoj večer«, ob zatonu dneva pride tudi do bolečega zatona pričakovanj, »in je takoj črviv spomin«. Kako postati nihče tako ni več vprašanje, ampak izbrušen odgovor pesnika, ki med črvivimi drevesi ne izgubi pogleda na gozd.