Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jela Krečič: Knjiga drugih
Bere Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2018
Jela Krečič je v prvencu Ni druge pletla zgodbeno nit po ljubezenskem življenju protagonista Matjaža. Njegove poletne ljubezenske avanture, ki so razdeljene po poglavjih, poimenovanih po trenutnem dekletu, so marsikaterega bralca zaradi predvidljivosti strukture, pa tudi utrjevanja družbenih klišejev na ravni vsebine, razočarale. In kako se je avtorica odrezala drugič?
Tudi v romanu Knjiga drugih je segla po strogi naracijski formi, saj je uporabila zgodbeni pripomoček »macguffin«, ki ga je populariziral znameniti režiser Alfred Hitchock. V grobem je »macguffin« objekt, ki deluje kot zgodbeni motivator, reagent; sam je nepomemben, ima pa ima močan vpliv na like. V Knjigi drugih je »macguffin« knjiga iz naslova, knjiga, ki je nihče zares ne bere, o kateri bralec ničesar ne izve, toda kjerkoli se pojavi, pusti sled tako, da se v življenju njenega trenutnega skrbnika nekaj spremeni, in to večinoma na dobro.
V pripovedni verigi, ki kaj kmalu postane predvidljiva, sledimo torej odisejadi knjige, s katero se premika fokus od enega do drugega skrbnika. Knjigo najprej Klemen po dolgih letih želi vrniti prijatelju Lovru na pogrebu njegove babice, tam si jo sposodi profesorica na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Hena, od nje gre k njenemu študentu Tinetu, nato k perspektivni študentki igre Ani in tako naprej. Od poglavja do poglavja se vrsti plejada likov, ob že omenjenih še filmski kritik Ariel, starka Veronika in njena pranečakinja Mirna z vso svojo disfunkcionalno družino vred. Avtorica zajema like iz vseh generacij, od otroka do starke; pozornost – drugače kot v prvem romanu, v katerem so bila Matjaževa dekleta le v vlogi objekta – namenja predvsem ženskam, kljub temu pa iz podtona ne pronica kakšna specifična podstat.
Teme, ki v preigravanju medčloveških odnosov priplavajo na površje, so tista večna zagonetka, h kateri se zatekata tako šund kot visoka literatura – ljubezen in prijateljstvo. Ljubezni se dotika z optiko odnosa med Ano in načitanim, malce vase zagledanim Tinetom. Drugi par tvorita njuna profesorica Hena in filmski kritik Ariel, ki navidezno nenaklonjenost zamenjata za svežo ljubezensko romanco. Ljubezenska iskrica se vname tudi med razočarano Mirnino mamo in nekim mladeničem. Drugo veliko temo romana – prijateljstvo – je avtorica ubesedila ob profesorici Heni, ki jo pozabljena knjiga trdno poveže z misteriozno, uglajeno starko Veroniko.
Avtorica Jela Krečič je od prvenca naredila korak naprej v psihološkem mapiranju likov. Če je v prvem romanu ostajala na površni analizi, se v drugem intenzivneje poglablja v posameznika in njegove vezi z drugimi. A četudi je z Mirninim očetom vnesla v roman motiv brezposelnosti, pa ostajamo nekako v varnem zavetju malih težav, ki v življenju doletijo slehernika – ljubezenskih tipanj in prijetnega družen ja po priljubljenih ljubljanskih barih. V vseh bolj ali manj smešnih komedijah človeškega tkiva, ki se zvrstijo pred bralcem, zato roman Knjiga drugih, podobno kot prvi, izzveni kot brezskrbno sladko branje.
Zapuščina iz prvega romana je tudi izbrani slog pisave: avtorici se vsake toliko zapišejo intelektualno podkrepljeni pasusi, ob katerih se bralec sprašuje, ali res prinesejo dodano literarno vrednost. Vsake toliko v ospredje pridre humor; vsake toliko se ji zapiše lucidna misel; pogosto pa smo uspavani od prevelike mase besed, s katerimi želi izreči vse do konca.
Ob iskanju poante za konec kritike mi pride na misel pojem razdrobljenosti. Zdi se, kot da bi avtorica različne življenjske usode – ob katerih je skušala nekaj poantirati in bi morda intenzivneje delovale, če bi si vzela več časa, da bi jih dodelala in premislila – želela prehitro sešiti skupaj. Namesto da bi si denimo zapomnili zgodbo o povezanosti med Heno in Veroniko, ki ima potencial, ta izzveni v poplavi mnogih, ki kot celota v bralčevi zavesti žal zelo hitro zbledijo.
Jela Krečič: Knjiga drugih
Bere Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2018
Jela Krečič je v prvencu Ni druge pletla zgodbeno nit po ljubezenskem življenju protagonista Matjaža. Njegove poletne ljubezenske avanture, ki so razdeljene po poglavjih, poimenovanih po trenutnem dekletu, so marsikaterega bralca zaradi predvidljivosti strukture, pa tudi utrjevanja družbenih klišejev na ravni vsebine, razočarale. In kako se je avtorica odrezala drugič?
Tudi v romanu Knjiga drugih je segla po strogi naracijski formi, saj je uporabila zgodbeni pripomoček »macguffin«, ki ga je populariziral znameniti režiser Alfred Hitchock. V grobem je »macguffin« objekt, ki deluje kot zgodbeni motivator, reagent; sam je nepomemben, ima pa ima močan vpliv na like. V Knjigi drugih je »macguffin« knjiga iz naslova, knjiga, ki je nihče zares ne bere, o kateri bralec ničesar ne izve, toda kjerkoli se pojavi, pusti sled tako, da se v življenju njenega trenutnega skrbnika nekaj spremeni, in to večinoma na dobro.
V pripovedni verigi, ki kaj kmalu postane predvidljiva, sledimo torej odisejadi knjige, s katero se premika fokus od enega do drugega skrbnika. Knjigo najprej Klemen po dolgih letih želi vrniti prijatelju Lovru na pogrebu njegove babice, tam si jo sposodi profesorica na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Hena, od nje gre k njenemu študentu Tinetu, nato k perspektivni študentki igre Ani in tako naprej. Od poglavja do poglavja se vrsti plejada likov, ob že omenjenih še filmski kritik Ariel, starka Veronika in njena pranečakinja Mirna z vso svojo disfunkcionalno družino vred. Avtorica zajema like iz vseh generacij, od otroka do starke; pozornost – drugače kot v prvem romanu, v katerem so bila Matjaževa dekleta le v vlogi objekta – namenja predvsem ženskam, kljub temu pa iz podtona ne pronica kakšna specifična podstat.
Teme, ki v preigravanju medčloveških odnosov priplavajo na površje, so tista večna zagonetka, h kateri se zatekata tako šund kot visoka literatura – ljubezen in prijateljstvo. Ljubezni se dotika z optiko odnosa med Ano in načitanim, malce vase zagledanim Tinetom. Drugi par tvorita njuna profesorica Hena in filmski kritik Ariel, ki navidezno nenaklonjenost zamenjata za svežo ljubezensko romanco. Ljubezenska iskrica se vname tudi med razočarano Mirnino mamo in nekim mladeničem. Drugo veliko temo romana – prijateljstvo – je avtorica ubesedila ob profesorici Heni, ki jo pozabljena knjiga trdno poveže z misteriozno, uglajeno starko Veroniko.
Avtorica Jela Krečič je od prvenca naredila korak naprej v psihološkem mapiranju likov. Če je v prvem romanu ostajala na površni analizi, se v drugem intenzivneje poglablja v posameznika in njegove vezi z drugimi. A četudi je z Mirninim očetom vnesla v roman motiv brezposelnosti, pa ostajamo nekako v varnem zavetju malih težav, ki v življenju doletijo slehernika – ljubezenskih tipanj in prijetnega družen ja po priljubljenih ljubljanskih barih. V vseh bolj ali manj smešnih komedijah človeškega tkiva, ki se zvrstijo pred bralcem, zato roman Knjiga drugih, podobno kot prvi, izzveni kot brezskrbno sladko branje.
Zapuščina iz prvega romana je tudi izbrani slog pisave: avtorici se vsake toliko zapišejo intelektualno podkrepljeni pasusi, ob katerih se bralec sprašuje, ali res prinesejo dodano literarno vrednost. Vsake toliko v ospredje pridre humor; vsake toliko se ji zapiše lucidna misel; pogosto pa smo uspavani od prevelike mase besed, s katerimi želi izreči vse do konca.
Ob iskanju poante za konec kritike mi pride na misel pojem razdrobljenosti. Zdi se, kot da bi avtorica različne življenjske usode – ob katerih je skušala nekaj poantirati in bi morda intenzivneje delovale, če bi si vzela več časa, da bi jih dodelala in premislila – želela prehitro sešiti skupaj. Namesto da bi si denimo zapomnili zgodbo o povezanosti med Heno in Veroniko, ki ima potencial, ta izzveni v poplavi mnogih, ki kot celota v bralčevi zavesti žal zelo hitro zbledijo.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Neveljaven email naslov