Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jela Krečič: Knjiga drugih
Bere Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2018
Jela Krečič je v prvencu Ni druge pletla zgodbeno nit po ljubezenskem življenju protagonista Matjaža. Njegove poletne ljubezenske avanture, ki so razdeljene po poglavjih, poimenovanih po trenutnem dekletu, so marsikaterega bralca zaradi predvidljivosti strukture, pa tudi utrjevanja družbenih klišejev na ravni vsebine, razočarale. In kako se je avtorica odrezala drugič?
Tudi v romanu Knjiga drugih je segla po strogi naracijski formi, saj je uporabila zgodbeni pripomoček »macguffin«, ki ga je populariziral znameniti režiser Alfred Hitchock. V grobem je »macguffin« objekt, ki deluje kot zgodbeni motivator, reagent; sam je nepomemben, ima pa ima močan vpliv na like. V Knjigi drugih je »macguffin« knjiga iz naslova, knjiga, ki je nihče zares ne bere, o kateri bralec ničesar ne izve, toda kjerkoli se pojavi, pusti sled tako, da se v življenju njenega trenutnega skrbnika nekaj spremeni, in to večinoma na dobro.
V pripovedni verigi, ki kaj kmalu postane predvidljiva, sledimo torej odisejadi knjige, s katero se premika fokus od enega do drugega skrbnika. Knjigo najprej Klemen po dolgih letih želi vrniti prijatelju Lovru na pogrebu njegove babice, tam si jo sposodi profesorica na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Hena, od nje gre k njenemu študentu Tinetu, nato k perspektivni študentki igre Ani in tako naprej. Od poglavja do poglavja se vrsti plejada likov, ob že omenjenih še filmski kritik Ariel, starka Veronika in njena pranečakinja Mirna z vso svojo disfunkcionalno družino vred. Avtorica zajema like iz vseh generacij, od otroka do starke; pozornost – drugače kot v prvem romanu, v katerem so bila Matjaževa dekleta le v vlogi objekta – namenja predvsem ženskam, kljub temu pa iz podtona ne pronica kakšna specifična podstat.
Teme, ki v preigravanju medčloveških odnosov priplavajo na površje, so tista večna zagonetka, h kateri se zatekata tako šund kot visoka literatura – ljubezen in prijateljstvo. Ljubezni se dotika z optiko odnosa med Ano in načitanim, malce vase zagledanim Tinetom. Drugi par tvorita njuna profesorica Hena in filmski kritik Ariel, ki navidezno nenaklonjenost zamenjata za svežo ljubezensko romanco. Ljubezenska iskrica se vname tudi med razočarano Mirnino mamo in nekim mladeničem. Drugo veliko temo romana – prijateljstvo – je avtorica ubesedila ob profesorici Heni, ki jo pozabljena knjiga trdno poveže z misteriozno, uglajeno starko Veroniko.
Avtorica Jela Krečič je od prvenca naredila korak naprej v psihološkem mapiranju likov. Če je v prvem romanu ostajala na površni analizi, se v drugem intenzivneje poglablja v posameznika in njegove vezi z drugimi. A četudi je z Mirninim očetom vnesla v roman motiv brezposelnosti, pa ostajamo nekako v varnem zavetju malih težav, ki v življenju doletijo slehernika – ljubezenskih tipanj in prijetnega družen ja po priljubljenih ljubljanskih barih. V vseh bolj ali manj smešnih komedijah človeškega tkiva, ki se zvrstijo pred bralcem, zato roman Knjiga drugih, podobno kot prvi, izzveni kot brezskrbno sladko branje.
Zapuščina iz prvega romana je tudi izbrani slog pisave: avtorici se vsake toliko zapišejo intelektualno podkrepljeni pasusi, ob katerih se bralec sprašuje, ali res prinesejo dodano literarno vrednost. Vsake toliko v ospredje pridre humor; vsake toliko se ji zapiše lucidna misel; pogosto pa smo uspavani od prevelike mase besed, s katerimi želi izreči vse do konca.
Ob iskanju poante za konec kritike mi pride na misel pojem razdrobljenosti. Zdi se, kot da bi avtorica različne življenjske usode – ob katerih je skušala nekaj poantirati in bi morda intenzivneje delovale, če bi si vzela več časa, da bi jih dodelala in premislila – želela prehitro sešiti skupaj. Namesto da bi si denimo zapomnili zgodbo o povezanosti med Heno in Veroniko, ki ima potencial, ta izzveni v poplavi mnogih, ki kot celota v bralčevi zavesti žal zelo hitro zbledijo.
Jela Krečič: Knjiga drugih
Bere Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2018
Jela Krečič je v prvencu Ni druge pletla zgodbeno nit po ljubezenskem življenju protagonista Matjaža. Njegove poletne ljubezenske avanture, ki so razdeljene po poglavjih, poimenovanih po trenutnem dekletu, so marsikaterega bralca zaradi predvidljivosti strukture, pa tudi utrjevanja družbenih klišejev na ravni vsebine, razočarale. In kako se je avtorica odrezala drugič?
Tudi v romanu Knjiga drugih je segla po strogi naracijski formi, saj je uporabila zgodbeni pripomoček »macguffin«, ki ga je populariziral znameniti režiser Alfred Hitchock. V grobem je »macguffin« objekt, ki deluje kot zgodbeni motivator, reagent; sam je nepomemben, ima pa ima močan vpliv na like. V Knjigi drugih je »macguffin« knjiga iz naslova, knjiga, ki je nihče zares ne bere, o kateri bralec ničesar ne izve, toda kjerkoli se pojavi, pusti sled tako, da se v življenju njenega trenutnega skrbnika nekaj spremeni, in to večinoma na dobro.
V pripovedni verigi, ki kaj kmalu postane predvidljiva, sledimo torej odisejadi knjige, s katero se premika fokus od enega do drugega skrbnika. Knjigo najprej Klemen po dolgih letih želi vrniti prijatelju Lovru na pogrebu njegove babice, tam si jo sposodi profesorica na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Hena, od nje gre k njenemu študentu Tinetu, nato k perspektivni študentki igre Ani in tako naprej. Od poglavja do poglavja se vrsti plejada likov, ob že omenjenih še filmski kritik Ariel, starka Veronika in njena pranečakinja Mirna z vso svojo disfunkcionalno družino vred. Avtorica zajema like iz vseh generacij, od otroka do starke; pozornost – drugače kot v prvem romanu, v katerem so bila Matjaževa dekleta le v vlogi objekta – namenja predvsem ženskam, kljub temu pa iz podtona ne pronica kakšna specifična podstat.
Teme, ki v preigravanju medčloveških odnosov priplavajo na površje, so tista večna zagonetka, h kateri se zatekata tako šund kot visoka literatura – ljubezen in prijateljstvo. Ljubezni se dotika z optiko odnosa med Ano in načitanim, malce vase zagledanim Tinetom. Drugi par tvorita njuna profesorica Hena in filmski kritik Ariel, ki navidezno nenaklonjenost zamenjata za svežo ljubezensko romanco. Ljubezenska iskrica se vname tudi med razočarano Mirnino mamo in nekim mladeničem. Drugo veliko temo romana – prijateljstvo – je avtorica ubesedila ob profesorici Heni, ki jo pozabljena knjiga trdno poveže z misteriozno, uglajeno starko Veroniko.
Avtorica Jela Krečič je od prvenca naredila korak naprej v psihološkem mapiranju likov. Če je v prvem romanu ostajala na površni analizi, se v drugem intenzivneje poglablja v posameznika in njegove vezi z drugimi. A četudi je z Mirninim očetom vnesla v roman motiv brezposelnosti, pa ostajamo nekako v varnem zavetju malih težav, ki v življenju doletijo slehernika – ljubezenskih tipanj in prijetnega družen ja po priljubljenih ljubljanskih barih. V vseh bolj ali manj smešnih komedijah človeškega tkiva, ki se zvrstijo pred bralcem, zato roman Knjiga drugih, podobno kot prvi, izzveni kot brezskrbno sladko branje.
Zapuščina iz prvega romana je tudi izbrani slog pisave: avtorici se vsake toliko zapišejo intelektualno podkrepljeni pasusi, ob katerih se bralec sprašuje, ali res prinesejo dodano literarno vrednost. Vsake toliko v ospredje pridre humor; vsake toliko se ji zapiše lucidna misel; pogosto pa smo uspavani od prevelike mase besed, s katerimi želi izreči vse do konca.
Ob iskanju poante za konec kritike mi pride na misel pojem razdrobljenosti. Zdi se, kot da bi avtorica različne življenjske usode – ob katerih je skušala nekaj poantirati in bi morda intenzivneje delovale, če bi si vzela več časa, da bi jih dodelala in premislila – želela prehitro sešiti skupaj. Namesto da bi si denimo zapomnili zgodbo o povezanosti med Heno in Veroniko, ki ima potencial, ta izzveni v poplavi mnogih, ki kot celota v bralčevi zavesti žal zelo hitro zbledijo.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Neveljaven email naslov