Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jasmin B. Frelih: Bleda svoboda

03.09.2018

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017

Če bi esejistično zbirko Jasmina B. Freliha Bleda svoboda primerjali s katero drugo knjigo podobnega žanra iz zadnjih let, bi nekatere vzporednice lahko iskali pri Andražu Teršku. Zaslomba v Teršku pa ni toliko v tem, da Frelih na občasno podoben način premišljuje o razmerju med interesom skupnosti in posameznikovim zasebnim življenjem, ampak da svoja stališča zaljša s specifičnim slogom in občasno tudi sarkazmom. Frelih nam sicer že od prvega eseja Zarotitve da vedeti, da je njegovo izhodišče literarno, vendar ker je tudi zgodovinar, se vidi predvsem kot družbeno bitje. V tem povezovanju umetnosti z družbenim ozračjem, čeprav že na uvodnih straneh zavrne pojem “družbeno angažirane umetnosti”, je tudi izrazito jančarjevski. Seveda avtorju, ki v tej knjigi pretežno razlaga svoje poglede na svet, v katerega kot literat šele vstopa, manjka globlja zgodovinska razsežnost, pa vendarle je v njegovem razparceliranju sodobnega sveta zaznati določeno vehemenco, “jazovsko” strukturo, ki je nadvedna in včasih tudi vsevedna.

Če bi morali določiti Frelihovo metodološko paradigmo v esejih, bi bilo to glede na fragmentarno zasnovo in izrazito aluzivno pisanje, ki od bralca zahteva nenehno pozornost, sizifovsko početje. Seveda nam navrže cel kup preferenčnih imen iz literarnega sveta, seveda je jasna tudi njegova glediščna točka, ki zagovarja poglobljeno refleksijo pred lažnimi novicami in sovražnim govorom, pa vendar je jasno da avtor piše iz razpršenosti, neulovljivosti. Po dveh, treh esejih se izkaže, in ne glede na določeno naivnost, ki je zajeta v njih, da je to poustvarjeno namenoma. Ko Frelih v eseju Nikoli ne bom general pogleduje proti romanu Na / pol, za katerega je prejel nagrado za literarni prvenec, se mu zariše ločnica med svetom umetnosti in svetom kulture; zdi se celo, da si je s tem esejem zarisal osebne parametre za prihodnost – ko se enkrat znajdeš sredi kulturne mašinerije, zapiše, ti preostane le to, da se “zaščitiš in ohraniš svoje razumevanje umetnosti, ki ti omogoča človeka vredno umetniško prakso.”

Po tem sprevidenju, da je avtor groteskna dvoživka, razpeta med svoje ustvarjalne potenciale in kulturo ter samoopredelitve za umetnost (in ne kulturništvo), se loti še generacijskega vprašanja. Generacijo, rojeno v osemdesetih letih, razume kot izjemno. Razmišljanje o posttitovcih, ki “tvitajo, šerajo, komentirajo, lajkajo”, je pisano z glasom nekoga, ki ga to vprašanje neposredno zadeva: kulturnega boja Frelih ne vidi kot nečesa, kar poteka med konservatizmom in liberalizmom, pač pa med horizontalno strukturo mreže in vertikalno strukturo hierarhije. Če imamo na eni strani podedovan sistem hierarhij, je na drugi anarhična zmes, ki sploščuje vsebinske razlike, pri čemer je edini znak kvalitete količina pozornosti. Ti razliki veljata tako na področju družbenega kot literarnega. Čeprav je Frelih načeloma precej vljuden pisec, ki daje abstrakciji prednost pred konkretnostjo, kulturni boj lepo ponazori s primerom pesnika Tiborja Hrsa Pandurja, ki mora prositi založnike naj mu natisnejo drugo pesniško zbirko, in ne nasprotno. In to se dogaja v družbi, ki trdi, da je zrasla iz pesništva, zavpije.

Nihanje med zahtevami osebnosti, ki naj bi jih premogel ustvarjalec, da bi bil medijsko zanimiv, in zahtevami umetnosti, se nadaljuje še v drugih esejih. Frelih pri tem vztraja na strani umetnosti, čeprav mu je seveda jasno, da pisatelj sklepa družbeno pogodbo z občinstvom. V eseju Kdo smo, ko nismo sami?, v katerem se loteva problema slovenskega žanrskega romana, mimogrede navrže primer Stephena Kinga, ki učinkovito izrablja kolektivni imaginarij, medtem ko je glede zmožnosti slovenske literature v dvomih, ali ta še zmore zasledovati sedanjost. Ko detektira razlog takšnega zaostajanja …

(“Prvi problem je ta, da naša sodobna družba nima zares omembe vrednega samo njej lastnega kolektivnega imaginarija”),

 

… začne deliti nasvete, kako naj bi slovenski umetniki pustvarili naracijo moči. Avtorjem predlaga več možnosti kako pisati, vendar spregleda že obstoječe refleksije o slovenskem žanrskem romanu, ki bi jih lahko selekcioniral, se do njih opredelil, in jih povezal v smiselno celoto.

Tovrstno samoinsceniranje teorij je torej atraktivno, vprašanje pa je, kaj prinesejo v literarnovednem smislu. Na trenutke imamo sicer občutek, da se Frelih na vsak način skuša vključiti v diskusijo o sodobni slovenski stvarnosti, kot v dialoškem eseju Puf 2. S tem postavlja na laž trditev o apatičnosti svoje generacije, kar na nek način stopnuje v eseju Fenomen zasedbe Wall Streeta – Mi smo 99 %. Čeprav se je politično gibanje, ki si je za prizorišče svoje bitke vzelo simbol ameriške finančne industrije, tudi po zaslugi novinarskih komentatorjev zasidralo v zavest slovenskih bralcev, pa je Frelih v tem smislu opravil pionirsko delo. Z analitično žilico, ki izkazuje tudi njegov notranji pogled na ameriško kulturo, je seciral gibanje v vseh njegovih fazah, ter s tem pokazal na neenakost v ameriški družbi.

 

“Koncentracija kapitala v rokah peščice ni samo moralno sporno dejstvo, temveč slaba civilizacijska praksa.”

 

Spraševanje, kaj je smisel in naloga države, kaj namen človeških skupnosti, je ves čas uperjeno tudi v “lokalno zemljo« – Slovenijo.

“Zadnjič sem bral kolumno Mance G. Renko, kjer pleteniči nekaj o hipsterjih in jamra, da je naša generacija odveč. Ko bi le bili odveč, Manca! Ničesar si v tem trenutku ne bi želel bolj kot to, da bi bili odveč. Da bi država cvetela, mene pa bi se pustilo pri miru /…/. Ampak ti modeli dejansko pričakujejo, da bomo njihove dolgove vračali mi /…/, zapiše. Od tu je samo še korak do vprašanja upora, toda po protestih, ko je skupina jeznih mladih ljudi raztreščila fasado slovenskega parlamenta, je jasno, da je upor možen samo še z literaturo, v literaturi.

V enem boljših esejev Ta papir je prekratek se Jasmin B. Frelih zahvaljuje mladim pesnikom, kot so Katja Perat, Uroš Prah, tudi Tibor Hrs Pandur. V močvirju brezpomembnosti, kjer se spričo odsotne uredniške roke ne ve, kdo zares piše in kdo samo obrača črke, in kjer je edini porok vrednosti število bralcev, se vpraša – ali bomo spričo vseprisotnega interneta še naprej brali literaturo? Odgovor je za nekoga kot je avtor knjige Bleda svoboda, več kot na dlani …


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jasmin B. Frelih: Bleda svoboda

03.09.2018

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017

Če bi esejistično zbirko Jasmina B. Freliha Bleda svoboda primerjali s katero drugo knjigo podobnega žanra iz zadnjih let, bi nekatere vzporednice lahko iskali pri Andražu Teršku. Zaslomba v Teršku pa ni toliko v tem, da Frelih na občasno podoben način premišljuje o razmerju med interesom skupnosti in posameznikovim zasebnim življenjem, ampak da svoja stališča zaljša s specifičnim slogom in občasno tudi sarkazmom. Frelih nam sicer že od prvega eseja Zarotitve da vedeti, da je njegovo izhodišče literarno, vendar ker je tudi zgodovinar, se vidi predvsem kot družbeno bitje. V tem povezovanju umetnosti z družbenim ozračjem, čeprav že na uvodnih straneh zavrne pojem “družbeno angažirane umetnosti”, je tudi izrazito jančarjevski. Seveda avtorju, ki v tej knjigi pretežno razlaga svoje poglede na svet, v katerega kot literat šele vstopa, manjka globlja zgodovinska razsežnost, pa vendarle je v njegovem razparceliranju sodobnega sveta zaznati določeno vehemenco, “jazovsko” strukturo, ki je nadvedna in včasih tudi vsevedna.

Če bi morali določiti Frelihovo metodološko paradigmo v esejih, bi bilo to glede na fragmentarno zasnovo in izrazito aluzivno pisanje, ki od bralca zahteva nenehno pozornost, sizifovsko početje. Seveda nam navrže cel kup preferenčnih imen iz literarnega sveta, seveda je jasna tudi njegova glediščna točka, ki zagovarja poglobljeno refleksijo pred lažnimi novicami in sovražnim govorom, pa vendar je jasno da avtor piše iz razpršenosti, neulovljivosti. Po dveh, treh esejih se izkaže, in ne glede na določeno naivnost, ki je zajeta v njih, da je to poustvarjeno namenoma. Ko Frelih v eseju Nikoli ne bom general pogleduje proti romanu Na / pol, za katerega je prejel nagrado za literarni prvenec, se mu zariše ločnica med svetom umetnosti in svetom kulture; zdi se celo, da si je s tem esejem zarisal osebne parametre za prihodnost – ko se enkrat znajdeš sredi kulturne mašinerije, zapiše, ti preostane le to, da se “zaščitiš in ohraniš svoje razumevanje umetnosti, ki ti omogoča človeka vredno umetniško prakso.”

Po tem sprevidenju, da je avtor groteskna dvoživka, razpeta med svoje ustvarjalne potenciale in kulturo ter samoopredelitve za umetnost (in ne kulturništvo), se loti še generacijskega vprašanja. Generacijo, rojeno v osemdesetih letih, razume kot izjemno. Razmišljanje o posttitovcih, ki “tvitajo, šerajo, komentirajo, lajkajo”, je pisano z glasom nekoga, ki ga to vprašanje neposredno zadeva: kulturnega boja Frelih ne vidi kot nečesa, kar poteka med konservatizmom in liberalizmom, pač pa med horizontalno strukturo mreže in vertikalno strukturo hierarhije. Če imamo na eni strani podedovan sistem hierarhij, je na drugi anarhična zmes, ki sploščuje vsebinske razlike, pri čemer je edini znak kvalitete količina pozornosti. Ti razliki veljata tako na področju družbenega kot literarnega. Čeprav je Frelih načeloma precej vljuden pisec, ki daje abstrakciji prednost pred konkretnostjo, kulturni boj lepo ponazori s primerom pesnika Tiborja Hrsa Pandurja, ki mora prositi založnike naj mu natisnejo drugo pesniško zbirko, in ne nasprotno. In to se dogaja v družbi, ki trdi, da je zrasla iz pesništva, zavpije.

Nihanje med zahtevami osebnosti, ki naj bi jih premogel ustvarjalec, da bi bil medijsko zanimiv, in zahtevami umetnosti, se nadaljuje še v drugih esejih. Frelih pri tem vztraja na strani umetnosti, čeprav mu je seveda jasno, da pisatelj sklepa družbeno pogodbo z občinstvom. V eseju Kdo smo, ko nismo sami?, v katerem se loteva problema slovenskega žanrskega romana, mimogrede navrže primer Stephena Kinga, ki učinkovito izrablja kolektivni imaginarij, medtem ko je glede zmožnosti slovenske literature v dvomih, ali ta še zmore zasledovati sedanjost. Ko detektira razlog takšnega zaostajanja …

(“Prvi problem je ta, da naša sodobna družba nima zares omembe vrednega samo njej lastnega kolektivnega imaginarija”),

 

… začne deliti nasvete, kako naj bi slovenski umetniki pustvarili naracijo moči. Avtorjem predlaga več možnosti kako pisati, vendar spregleda že obstoječe refleksije o slovenskem žanrskem romanu, ki bi jih lahko selekcioniral, se do njih opredelil, in jih povezal v smiselno celoto.

Tovrstno samoinsceniranje teorij je torej atraktivno, vprašanje pa je, kaj prinesejo v literarnovednem smislu. Na trenutke imamo sicer občutek, da se Frelih na vsak način skuša vključiti v diskusijo o sodobni slovenski stvarnosti, kot v dialoškem eseju Puf 2. S tem postavlja na laž trditev o apatičnosti svoje generacije, kar na nek način stopnuje v eseju Fenomen zasedbe Wall Streeta – Mi smo 99 %. Čeprav se je politično gibanje, ki si je za prizorišče svoje bitke vzelo simbol ameriške finančne industrije, tudi po zaslugi novinarskih komentatorjev zasidralo v zavest slovenskih bralcev, pa je Frelih v tem smislu opravil pionirsko delo. Z analitično žilico, ki izkazuje tudi njegov notranji pogled na ameriško kulturo, je seciral gibanje v vseh njegovih fazah, ter s tem pokazal na neenakost v ameriški družbi.

 

“Koncentracija kapitala v rokah peščice ni samo moralno sporno dejstvo, temveč slaba civilizacijska praksa.”

 

Spraševanje, kaj je smisel in naloga države, kaj namen človeških skupnosti, je ves čas uperjeno tudi v “lokalno zemljo« – Slovenijo.

“Zadnjič sem bral kolumno Mance G. Renko, kjer pleteniči nekaj o hipsterjih in jamra, da je naša generacija odveč. Ko bi le bili odveč, Manca! Ničesar si v tem trenutku ne bi želel bolj kot to, da bi bili odveč. Da bi država cvetela, mene pa bi se pustilo pri miru /…/. Ampak ti modeli dejansko pričakujejo, da bomo njihove dolgove vračali mi /…/, zapiše. Od tu je samo še korak do vprašanja upora, toda po protestih, ko je skupina jeznih mladih ljudi raztreščila fasado slovenskega parlamenta, je jasno, da je upor možen samo še z literaturo, v literaturi.

V enem boljših esejev Ta papir je prekratek se Jasmin B. Frelih zahvaljuje mladim pesnikom, kot so Katja Perat, Uroš Prah, tudi Tibor Hrs Pandur. V močvirju brezpomembnosti, kjer se spričo odsotne uredniške roke ne ve, kdo zares piše in kdo samo obrača črke, in kjer je edini porok vrednosti število bralcev, se vpraša – ali bomo spričo vseprisotnega interneta še naprej brali literaturo? Odgovor je za nekoga kot je avtor knjige Bleda svoboda, več kot na dlani …


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


27.12.2021

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.12.2021

Mathias Göritz: V nebesih dežuje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Maja Moll


20.12.2021

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


20.12.2021

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll


20.12.2021

Zagrebško gledališče mladih (ZKM): Eichmann v Jeruzalemu

Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM


17.12.2021

Mala scena MGL - Barbara Zemljič: Olje črne kumine

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani


17.12.2021

Mike Bartlett: Klinc

Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik


13.12.2021

Simona Semenič: Tri igre za punce

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič


13.12.2021

Andrej Medved: Guba v očesu

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Jorge Alfonso: Travograd

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


12.12.2021

Mesno gledališče ljubljansko - Falk Richter: Izredne razmere

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani


11.12.2021

Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom

SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:


06.12.2021

Kristina Hočevar: Rujenje

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Lidija Hartman


06.12.2021

Manka Kremenšek Križman: Tujci,

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


06.12.2021

Katja Hrobat Virloget: V tišini spomina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič


03.12.2021

Spencer

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Hiša Gucci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Moja najljubša vojna & Josep

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 47 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov