Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jasmin B. Frelih: Bleda svoboda

03.09.2018

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017

Če bi esejistično zbirko Jasmina B. Freliha Bleda svoboda primerjali s katero drugo knjigo podobnega žanra iz zadnjih let, bi nekatere vzporednice lahko iskali pri Andražu Teršku. Zaslomba v Teršku pa ni toliko v tem, da Frelih na občasno podoben način premišljuje o razmerju med interesom skupnosti in posameznikovim zasebnim življenjem, ampak da svoja stališča zaljša s specifičnim slogom in občasno tudi sarkazmom. Frelih nam sicer že od prvega eseja Zarotitve da vedeti, da je njegovo izhodišče literarno, vendar ker je tudi zgodovinar, se vidi predvsem kot družbeno bitje. V tem povezovanju umetnosti z družbenim ozračjem, čeprav že na uvodnih straneh zavrne pojem “družbeno angažirane umetnosti”, je tudi izrazito jančarjevski. Seveda avtorju, ki v tej knjigi pretežno razlaga svoje poglede na svet, v katerega kot literat šele vstopa, manjka globlja zgodovinska razsežnost, pa vendarle je v njegovem razparceliranju sodobnega sveta zaznati določeno vehemenco, “jazovsko” strukturo, ki je nadvedna in včasih tudi vsevedna.

Če bi morali določiti Frelihovo metodološko paradigmo v esejih, bi bilo to glede na fragmentarno zasnovo in izrazito aluzivno pisanje, ki od bralca zahteva nenehno pozornost, sizifovsko početje. Seveda nam navrže cel kup preferenčnih imen iz literarnega sveta, seveda je jasna tudi njegova glediščna točka, ki zagovarja poglobljeno refleksijo pred lažnimi novicami in sovražnim govorom, pa vendar je jasno da avtor piše iz razpršenosti, neulovljivosti. Po dveh, treh esejih se izkaže, in ne glede na določeno naivnost, ki je zajeta v njih, da je to poustvarjeno namenoma. Ko Frelih v eseju Nikoli ne bom general pogleduje proti romanu Na / pol, za katerega je prejel nagrado za literarni prvenec, se mu zariše ločnica med svetom umetnosti in svetom kulture; zdi se celo, da si je s tem esejem zarisal osebne parametre za prihodnost – ko se enkrat znajdeš sredi kulturne mašinerije, zapiše, ti preostane le to, da se “zaščitiš in ohraniš svoje razumevanje umetnosti, ki ti omogoča človeka vredno umetniško prakso.”

Po tem sprevidenju, da je avtor groteskna dvoživka, razpeta med svoje ustvarjalne potenciale in kulturo ter samoopredelitve za umetnost (in ne kulturništvo), se loti še generacijskega vprašanja. Generacijo, rojeno v osemdesetih letih, razume kot izjemno. Razmišljanje o posttitovcih, ki “tvitajo, šerajo, komentirajo, lajkajo”, je pisano z glasom nekoga, ki ga to vprašanje neposredno zadeva: kulturnega boja Frelih ne vidi kot nečesa, kar poteka med konservatizmom in liberalizmom, pač pa med horizontalno strukturo mreže in vertikalno strukturo hierarhije. Če imamo na eni strani podedovan sistem hierarhij, je na drugi anarhična zmes, ki sploščuje vsebinske razlike, pri čemer je edini znak kvalitete količina pozornosti. Ti razliki veljata tako na področju družbenega kot literarnega. Čeprav je Frelih načeloma precej vljuden pisec, ki daje abstrakciji prednost pred konkretnostjo, kulturni boj lepo ponazori s primerom pesnika Tiborja Hrsa Pandurja, ki mora prositi založnike naj mu natisnejo drugo pesniško zbirko, in ne nasprotno. In to se dogaja v družbi, ki trdi, da je zrasla iz pesništva, zavpije.

Nihanje med zahtevami osebnosti, ki naj bi jih premogel ustvarjalec, da bi bil medijsko zanimiv, in zahtevami umetnosti, se nadaljuje še v drugih esejih. Frelih pri tem vztraja na strani umetnosti, čeprav mu je seveda jasno, da pisatelj sklepa družbeno pogodbo z občinstvom. V eseju Kdo smo, ko nismo sami?, v katerem se loteva problema slovenskega žanrskega romana, mimogrede navrže primer Stephena Kinga, ki učinkovito izrablja kolektivni imaginarij, medtem ko je glede zmožnosti slovenske literature v dvomih, ali ta še zmore zasledovati sedanjost. Ko detektira razlog takšnega zaostajanja …

(“Prvi problem je ta, da naša sodobna družba nima zares omembe vrednega samo njej lastnega kolektivnega imaginarija”),

 

… začne deliti nasvete, kako naj bi slovenski umetniki pustvarili naracijo moči. Avtorjem predlaga več možnosti kako pisati, vendar spregleda že obstoječe refleksije o slovenskem žanrskem romanu, ki bi jih lahko selekcioniral, se do njih opredelil, in jih povezal v smiselno celoto.

Tovrstno samoinsceniranje teorij je torej atraktivno, vprašanje pa je, kaj prinesejo v literarnovednem smislu. Na trenutke imamo sicer občutek, da se Frelih na vsak način skuša vključiti v diskusijo o sodobni slovenski stvarnosti, kot v dialoškem eseju Puf 2. S tem postavlja na laž trditev o apatičnosti svoje generacije, kar na nek način stopnuje v eseju Fenomen zasedbe Wall Streeta – Mi smo 99 %. Čeprav se je politično gibanje, ki si je za prizorišče svoje bitke vzelo simbol ameriške finančne industrije, tudi po zaslugi novinarskih komentatorjev zasidralo v zavest slovenskih bralcev, pa je Frelih v tem smislu opravil pionirsko delo. Z analitično žilico, ki izkazuje tudi njegov notranji pogled na ameriško kulturo, je seciral gibanje v vseh njegovih fazah, ter s tem pokazal na neenakost v ameriški družbi.

 

“Koncentracija kapitala v rokah peščice ni samo moralno sporno dejstvo, temveč slaba civilizacijska praksa.”

 

Spraševanje, kaj je smisel in naloga države, kaj namen človeških skupnosti, je ves čas uperjeno tudi v “lokalno zemljo« – Slovenijo.

“Zadnjič sem bral kolumno Mance G. Renko, kjer pleteniči nekaj o hipsterjih in jamra, da je naša generacija odveč. Ko bi le bili odveč, Manca! Ničesar si v tem trenutku ne bi želel bolj kot to, da bi bili odveč. Da bi država cvetela, mene pa bi se pustilo pri miru /…/. Ampak ti modeli dejansko pričakujejo, da bomo njihove dolgove vračali mi /…/, zapiše. Od tu je samo še korak do vprašanja upora, toda po protestih, ko je skupina jeznih mladih ljudi raztreščila fasado slovenskega parlamenta, je jasno, da je upor možen samo še z literaturo, v literaturi.

V enem boljših esejev Ta papir je prekratek se Jasmin B. Frelih zahvaljuje mladim pesnikom, kot so Katja Perat, Uroš Prah, tudi Tibor Hrs Pandur. V močvirju brezpomembnosti, kjer se spričo odsotne uredniške roke ne ve, kdo zares piše in kdo samo obrača črke, in kjer je edini porok vrednosti število bralcev, se vpraša – ali bomo spričo vseprisotnega interneta še naprej brali literaturo? Odgovor je za nekoga kot je avtor knjige Bleda svoboda, več kot na dlani …


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jasmin B. Frelih: Bleda svoboda

03.09.2018

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017

Če bi esejistično zbirko Jasmina B. Freliha Bleda svoboda primerjali s katero drugo knjigo podobnega žanra iz zadnjih let, bi nekatere vzporednice lahko iskali pri Andražu Teršku. Zaslomba v Teršku pa ni toliko v tem, da Frelih na občasno podoben način premišljuje o razmerju med interesom skupnosti in posameznikovim zasebnim življenjem, ampak da svoja stališča zaljša s specifičnim slogom in občasno tudi sarkazmom. Frelih nam sicer že od prvega eseja Zarotitve da vedeti, da je njegovo izhodišče literarno, vendar ker je tudi zgodovinar, se vidi predvsem kot družbeno bitje. V tem povezovanju umetnosti z družbenim ozračjem, čeprav že na uvodnih straneh zavrne pojem “družbeno angažirane umetnosti”, je tudi izrazito jančarjevski. Seveda avtorju, ki v tej knjigi pretežno razlaga svoje poglede na svet, v katerega kot literat šele vstopa, manjka globlja zgodovinska razsežnost, pa vendarle je v njegovem razparceliranju sodobnega sveta zaznati določeno vehemenco, “jazovsko” strukturo, ki je nadvedna in včasih tudi vsevedna.

Če bi morali določiti Frelihovo metodološko paradigmo v esejih, bi bilo to glede na fragmentarno zasnovo in izrazito aluzivno pisanje, ki od bralca zahteva nenehno pozornost, sizifovsko početje. Seveda nam navrže cel kup preferenčnih imen iz literarnega sveta, seveda je jasna tudi njegova glediščna točka, ki zagovarja poglobljeno refleksijo pred lažnimi novicami in sovražnim govorom, pa vendar je jasno da avtor piše iz razpršenosti, neulovljivosti. Po dveh, treh esejih se izkaže, in ne glede na določeno naivnost, ki je zajeta v njih, da je to poustvarjeno namenoma. Ko Frelih v eseju Nikoli ne bom general pogleduje proti romanu Na / pol, za katerega je prejel nagrado za literarni prvenec, se mu zariše ločnica med svetom umetnosti in svetom kulture; zdi se celo, da si je s tem esejem zarisal osebne parametre za prihodnost – ko se enkrat znajdeš sredi kulturne mašinerije, zapiše, ti preostane le to, da se “zaščitiš in ohraniš svoje razumevanje umetnosti, ki ti omogoča človeka vredno umetniško prakso.”

Po tem sprevidenju, da je avtor groteskna dvoživka, razpeta med svoje ustvarjalne potenciale in kulturo ter samoopredelitve za umetnost (in ne kulturništvo), se loti še generacijskega vprašanja. Generacijo, rojeno v osemdesetih letih, razume kot izjemno. Razmišljanje o posttitovcih, ki “tvitajo, šerajo, komentirajo, lajkajo”, je pisano z glasom nekoga, ki ga to vprašanje neposredno zadeva: kulturnega boja Frelih ne vidi kot nečesa, kar poteka med konservatizmom in liberalizmom, pač pa med horizontalno strukturo mreže in vertikalno strukturo hierarhije. Če imamo na eni strani podedovan sistem hierarhij, je na drugi anarhična zmes, ki sploščuje vsebinske razlike, pri čemer je edini znak kvalitete količina pozornosti. Ti razliki veljata tako na področju družbenega kot literarnega. Čeprav je Frelih načeloma precej vljuden pisec, ki daje abstrakciji prednost pred konkretnostjo, kulturni boj lepo ponazori s primerom pesnika Tiborja Hrsa Pandurja, ki mora prositi založnike naj mu natisnejo drugo pesniško zbirko, in ne nasprotno. In to se dogaja v družbi, ki trdi, da je zrasla iz pesništva, zavpije.

Nihanje med zahtevami osebnosti, ki naj bi jih premogel ustvarjalec, da bi bil medijsko zanimiv, in zahtevami umetnosti, se nadaljuje še v drugih esejih. Frelih pri tem vztraja na strani umetnosti, čeprav mu je seveda jasno, da pisatelj sklepa družbeno pogodbo z občinstvom. V eseju Kdo smo, ko nismo sami?, v katerem se loteva problema slovenskega žanrskega romana, mimogrede navrže primer Stephena Kinga, ki učinkovito izrablja kolektivni imaginarij, medtem ko je glede zmožnosti slovenske literature v dvomih, ali ta še zmore zasledovati sedanjost. Ko detektira razlog takšnega zaostajanja …

(“Prvi problem je ta, da naša sodobna družba nima zares omembe vrednega samo njej lastnega kolektivnega imaginarija”),

 

… začne deliti nasvete, kako naj bi slovenski umetniki pustvarili naracijo moči. Avtorjem predlaga več možnosti kako pisati, vendar spregleda že obstoječe refleksije o slovenskem žanrskem romanu, ki bi jih lahko selekcioniral, se do njih opredelil, in jih povezal v smiselno celoto.

Tovrstno samoinsceniranje teorij je torej atraktivno, vprašanje pa je, kaj prinesejo v literarnovednem smislu. Na trenutke imamo sicer občutek, da se Frelih na vsak način skuša vključiti v diskusijo o sodobni slovenski stvarnosti, kot v dialoškem eseju Puf 2. S tem postavlja na laž trditev o apatičnosti svoje generacije, kar na nek način stopnuje v eseju Fenomen zasedbe Wall Streeta – Mi smo 99 %. Čeprav se je politično gibanje, ki si je za prizorišče svoje bitke vzelo simbol ameriške finančne industrije, tudi po zaslugi novinarskih komentatorjev zasidralo v zavest slovenskih bralcev, pa je Frelih v tem smislu opravil pionirsko delo. Z analitično žilico, ki izkazuje tudi njegov notranji pogled na ameriško kulturo, je seciral gibanje v vseh njegovih fazah, ter s tem pokazal na neenakost v ameriški družbi.

 

“Koncentracija kapitala v rokah peščice ni samo moralno sporno dejstvo, temveč slaba civilizacijska praksa.”

 

Spraševanje, kaj je smisel in naloga države, kaj namen človeških skupnosti, je ves čas uperjeno tudi v “lokalno zemljo« – Slovenijo.

“Zadnjič sem bral kolumno Mance G. Renko, kjer pleteniči nekaj o hipsterjih in jamra, da je naša generacija odveč. Ko bi le bili odveč, Manca! Ničesar si v tem trenutku ne bi želel bolj kot to, da bi bili odveč. Da bi država cvetela, mene pa bi se pustilo pri miru /…/. Ampak ti modeli dejansko pričakujejo, da bomo njihove dolgove vračali mi /…/, zapiše. Od tu je samo še korak do vprašanja upora, toda po protestih, ko je skupina jeznih mladih ljudi raztreščila fasado slovenskega parlamenta, je jasno, da je upor možen samo še z literaturo, v literaturi.

V enem boljših esejev Ta papir je prekratek se Jasmin B. Frelih zahvaljuje mladim pesnikom, kot so Katja Perat, Uroš Prah, tudi Tibor Hrs Pandur. V močvirju brezpomembnosti, kjer se spričo odsotne uredniške roke ne ve, kdo zares piše in kdo samo obrača črke, in kjer je edini porok vrednosti število bralcev, se vpraša – ali bomo spričo vseprisotnega interneta še naprej brali literaturo? Odgovor je za nekoga kot je avtor knjige Bleda svoboda, več kot na dlani …


14.11.2021

Heiner Müller: Cement

Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan


12.11.2021

Strune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.11.2021

Bolhe

Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021


11.11.2021

Kozlovska sodba v Višnji gori

V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje


09.11.2021

Robert Menasse: Prestolnica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Fjodor M. Dostojevski: Peterburški letopis, Bele noči

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Franjo Frančič: Piši, ti samo piši …!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Večni

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Fabian ali Ko gre vse k vragu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.11.2021

Duncan Macmillan: Vse sijajne stvari

Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:


05.11.2021

Premiera v MGL - Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage

Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10


04.11.2021

Herman Menville: Moby Dick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.11.2021

Milan Dekleva: Pet za kvartet

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere Ivan Lotrič.


01.11.2021

Daniel Klein: Potovanja z Epikurjem

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bere Lidija Hartman


01.11.2021

Marjan Pungartnik: Oglej, čas, pozabljenje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.


29.10.2021

Delo na zahtevo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.10.2021

Zelda

Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci


27.10.2021

Bodi gledališče!

SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec


25.10.2021

Dimitrij Rupel: Bazar

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Meta Kušar: Zmaj

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


Stran 49 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov