Recenzent: Robert Kralj Bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič

Prevedla Brane Čop in Aleš Šteger. Ljubljana : Beletrina, 2018

Nemški pesnik, pisatelj, urednik in založnik Michael Krüger je Slovencem znan po dveh romanih Himmelfarb: zgodba o ukradenem imenu in Čelistka. Je tudi plodovit pesnik, doslej je namreč objavil že več kot petnajst pesniških zbirk.

Pesmi v izboru Notranja skrivnost so melanholične, globoko eksistencialno obarvane in izrazito premišljene. Opazna je pestrost in domiselnost podob in metafor. Podobe so večkrat vzete iz narave, a jih pesnik zre v globini, ki prehaja v »notranjo skrivnost« bivanja, na primer v pesmi Solsticij: »Poletje ima predavanje / o smrti in vse mu prisluhne. / Pri vodnjaku stoji star mož / in pije, iz roke v usta, / s sabo na jasnem. Neznosno breme, / kako najti jezik, ki ustreza. / Mimo steče otrok s potolčenimi koleni. / Molči. Noče zmotiti tišine«. Narava je pesniku »prvinski« vir, iz katerega črpa snov za svojo poezijo. V pogovoru s pesnikom, dodanem na koncu izbora pod naslovom Obstaja še drug svet, pesnik razkriva nekaj biografskih podatkov, ki so bralcu lahko v pomoč pri branju njegovih pesmi. Ko govori o svojem otroštvu s starimi starši na podeželju, pravi: »Narava mi je pomenila nekaj prvinskega, osrečujočega, pa če smo živeli še tako omejeno in revno življenje. Zame so še današnji sprehodi po gozdu čista nuja, da se počutim kot cela oseba.« V celoti avtobiografska in polna naravnih impresij je pesem Kjer sem se rodil.

Ena izmed osrednjih tem Krügerjeve poezije je prav poezija sama. Skozi poezijo se namreč pesnik sooča s svojo usodo in poklicanostjo pesnika ter z obstojem poezije in v vseh časih prevladujočim nezanimanjem zanjo. O smrti poezije govorita pesmi Nekrolog za lirika in Pesnikova smrt. V slednji beremo: »Nečisto dvorišče, / med besedami plevel, / gozd za njim razkazuje razbrzdani profil. / V hiši umrlega še luč, / na oknu besne vešče, / poslovile bi se rade. / Pred vrati pisma in časniki, / poročajo, na prvi strani, / o pesnikovi smrti, da bodo mravlje / vedele, za kom žalujemo«.

Naslednja tema, ki prihaja do izraza v Krügerjevih pesmih, je zgodovina. Ne le konkretna, temveč zgodovina kot taka. Kratko biografsko pojasnilo: v Krügerjevi družini se zaradi domnevne očetove vpletenosti v nacionalsocialistično stranko ni govorilo o preteklosti in zgodovini. To je morda samo zunanji razlog, ki pesnika žene, da skuša ubesedeti vedno skrivnostno dogajanje zgodovine. Gre za pesmi: Zgodovinarjev govor, Iz zgodovine umetnosti in Zgodovina slikarstva. Tema zgodovine se povezuje in prepleta z eksistencialno tematiko minljivosti in smrti. V zvezi s tem sta pomenljivi pesmi Govor mrtvih in Parlament mrtvih: »V parlamentu mrtvih je čas govorjenja / neomejen. Vse, kar je ostalo neizrečeno, / pride na dan /…/ Smrt je prišla kot prešuštnik, / seslja otrok, prepoznala sem jo. / Vsi vladajo, še melanholiki, / ki so zaradi nesrečne ljubezni položili roko nase. / Prastare želve vlačijo življenjepise / skozi vrste mrličev, od katerih / nobeden ne ve, da vladajo tudi nam«.

O Krügerju tudi vemo, da prihaja iz protestantske družine. To je pomenljivo. Čeprav njegove pesmi niso religiozne v smislu institucionalne vernosti oziroma jo duhovno-zgodovinsko postavljajo pod vprašaj, imajo nekatere vendarle duhovno razsežnost, na primer pesem Pismo. Tudi pesmi Osnutek osmrtnice ni mogoče razumeti brez navezave na evangelij: »Tako bodo prvi prvi / in tako kot oblast skrbi za še več oblasti, / bodo zadnji prispeli kot zadnji, / sledili pa jim bodo ljubezen, lakomnost, sovraštvo. / In konec je videti pred začetkom«. V tem kontekstu se zdi nadvse povedna enostavčna pesem Enajsta zapoved, ki se glasi: »Ne / umri, / prosim«. Ko sem jo prvič prebral, sem nehote pomislil na francoskega filozofa Emmanela Levinasa, ki ga je Krüger tudi osebno poznal.

Izbor pesmi Notranja skrivnost nam kaže Michaela Krügerja kot zrelega, eksistencialno tenkočutnega pesnika, čigar glas kliče in vabi sodobnega človeka z metaforiko prvinske narave in podob iz sodobne kulture v »notranjo skrivnost« bivanja. Krügerjev jezik je, čeprav precej preprost, izrazito domišljen in pesniško razvit.

In še nekaj besed o prevodu, pod katerega sta podpisana Brane Čop in Aleš Šteger. V celoti gledano je prevod dober. Občasno sta si dovolila nekoliko več svobode (npr. das Erbarmen: milost, ne usmiljenje; die Schwermut: obup, ne otožnost), vendar to ni moteče. Bolj kot sam prevod je problematično pisanje besede ‘Bog’, ki jo Čop, sicer skrbnik nemške zbirke v Centralni tehnični knjižnici v Ljubljani in izkušen germanist, v pogovoru s Krügerjem na koncu izbora dosledno zapisuje z malo začetnico, čeprav je več kot očitno, da se pesnik izrecno navezuje na krščanskega Boga. Bodisi gre tu za ideološko zaslepljenost ali pa za socio-kulturno nerazgledanost. Prevajalčeva prepričanja in pogledi ne bi smeli zatemniti objektivnega, kulturno posredovanega pomena besede »Bog«; ne nazadnje mora biti zvest besedju, ki izhaja iz določenega socio-kulturnega konteksta. Tudi v prevodih pesmi je pisanje besede »Bog« z malo oziroma veliko začetnico bolj kot nekaj premišljenega prepuščeno golemu naključju – enkrat tako, drugič drugače.