Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jurij Andruhovič: Moskoviada

03.09.2018

Avtorica recenzije: Zarja Vršič Bere Ivan Lotrič

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018

Roman Jurija Andruhoviča Moskoviada se s svojim prevpraševanjem razmer v posovjetski Rusiji logično umešča v avtorjev opus, s tem pa se tematsko in stilno postavlja ob bok tudi številnim drugim avtorjem nekdanjega vzhodnega bloka. Moskoviada skupaj z romanoma Perverzija in Rekreacije sestavlja trilogijo, ki jo ohlapno povezuje tematiziranje novejše ukrajinske zgodovine in avtorjeve metafikcijske navezave na njegova dela in sodobnike, kljub temu pa se romani vsekakor lahko berejo neodvisno drug od drugega.

Trilogiji je skupen tudi protagonist, ki je v vseh treh delih ukrajinski pesnik, ženskar in pijanec. V Moskoviadi se imenuje Otto von F. Bralec ga kot kakega Leopolda Blooma spremlja na njegovi odisejadi po Moskvi nekega deževnega dne leta 1992. Moskva, ki jo Otto opiše kot »gnijoče srce napol živega imperija«, poka po šivih. Železne zavese sicer ni več, ostajajo pa napetosti med pripadniki različnih kultur in narodnosti, ki sobivajo v prenapolnjeni prestolnici; na moskovskih ulicah se srečujejo Mongoli, Judi, Čečeni, Uzbeki, Dagestanci, Tatari, Kavkazijci, Gruzijci, Romi … Otto, ki tudi sam ni Rus, ampak Ukrajinec, v svojih notranjih monologih nemalokrat problematizira odnos ruske države do multikulturalizma, medtem ko njegov pivski kolega na vprašanje, kaj vse te ljudi sploh druži, preprosto odgovarja: »Vsak od nas enako diha, pije, ljubi, smrdi.«

Dan, ki ga Otto začne v skupni kopalnici študentskega doma, kjer prebiva s pestro paleto drugih literarnih ambicioznežev vseh starosti in kultur, nadaljuje ob pijančevanju z njimi, potem pa se oglasi še pri ljubimki Galji, krotilki kač. Od tu dalje pripoved pospešeno krene v smer groteske in satire, dogajanje pa postane polno absurdnih preobratov, ki ponekod prehajajo že v magični realizem. Ritem pripovedi se bistveno pospeši, Andruhovičev živi in drzni slog pa v groteski, pretkani s črnim humorjem, pride do svojega polnega izraza.

Otto se nazadnje znajde v moskovskem sistemu podzemnih železnic, kjer po izpraševanju KGB iz kletke za podgane pobegne na banket mrtvih ruskih zgodovinskih voditeljev. Andruhovičeva politična postmodernistična, skorajda karnevalska satira, ki je sicer prisotna skozi celoten roman, na tej točki doseže svoj vrh.

Vprašanja, ki se tičejo sodobne politične ruske in ukrajinske zgodovine, Andruhovič organsko tke v svoje pisanje z uporabo številnih literarnih postopkov. Protagonist Otto denimo večkrat nagovori fiktivnega ukrajinskega kralja Olelka Drugega, ki naj bi se kmalu vrnil in osvobodil ukrajinsko ljudstvo. Politična satira se nemalokrat meša s humorjem, kot denimo v Ottovih dolgih klovnovskih nagovorih kralju. V tem kontekstu zagotovo velja omeniti tudi protagonistovo šaljivo rabo nemščine, napisano po načelu »piši kot govoriš«, ki Rusijo iz devetdesetih let primerja z nacistično Nemčijo – še toliko bolj, ko Otto neke KGB-jevce »po pomoti« pokliče »Gestapo«.

Prevpraševanje zgodovine se meša tudi z metafikcijo in medbesedilnostjo, kar je sicer ena od značilnih Andruhovičevih potez. Ali je zgodovino mogoče prevrteti, tako kot to poskuša Otto v karnevalskem prizoru na banketu v moskovskem podzemlju ob koncu romana? Preigravanje zgodovinske resnice je tako ena od ključnih tem v Moskoviadi, na ugotovitev, da zgodovina ne pozna pogojnega naklona, pa si protagonist odgovori: »Zgodovine si ne izberemo. Toda lahko bi se odvila drugače.«


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jurij Andruhovič: Moskoviada

03.09.2018

Avtorica recenzije: Zarja Vršič Bere Ivan Lotrič

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018

Roman Jurija Andruhoviča Moskoviada se s svojim prevpraševanjem razmer v posovjetski Rusiji logično umešča v avtorjev opus, s tem pa se tematsko in stilno postavlja ob bok tudi številnim drugim avtorjem nekdanjega vzhodnega bloka. Moskoviada skupaj z romanoma Perverzija in Rekreacije sestavlja trilogijo, ki jo ohlapno povezuje tematiziranje novejše ukrajinske zgodovine in avtorjeve metafikcijske navezave na njegova dela in sodobnike, kljub temu pa se romani vsekakor lahko berejo neodvisno drug od drugega.

Trilogiji je skupen tudi protagonist, ki je v vseh treh delih ukrajinski pesnik, ženskar in pijanec. V Moskoviadi se imenuje Otto von F. Bralec ga kot kakega Leopolda Blooma spremlja na njegovi odisejadi po Moskvi nekega deževnega dne leta 1992. Moskva, ki jo Otto opiše kot »gnijoče srce napol živega imperija«, poka po šivih. Železne zavese sicer ni več, ostajajo pa napetosti med pripadniki različnih kultur in narodnosti, ki sobivajo v prenapolnjeni prestolnici; na moskovskih ulicah se srečujejo Mongoli, Judi, Čečeni, Uzbeki, Dagestanci, Tatari, Kavkazijci, Gruzijci, Romi … Otto, ki tudi sam ni Rus, ampak Ukrajinec, v svojih notranjih monologih nemalokrat problematizira odnos ruske države do multikulturalizma, medtem ko njegov pivski kolega na vprašanje, kaj vse te ljudi sploh druži, preprosto odgovarja: »Vsak od nas enako diha, pije, ljubi, smrdi.«

Dan, ki ga Otto začne v skupni kopalnici študentskega doma, kjer prebiva s pestro paleto drugih literarnih ambicioznežev vseh starosti in kultur, nadaljuje ob pijančevanju z njimi, potem pa se oglasi še pri ljubimki Galji, krotilki kač. Od tu dalje pripoved pospešeno krene v smer groteske in satire, dogajanje pa postane polno absurdnih preobratov, ki ponekod prehajajo že v magični realizem. Ritem pripovedi se bistveno pospeši, Andruhovičev živi in drzni slog pa v groteski, pretkani s črnim humorjem, pride do svojega polnega izraza.

Otto se nazadnje znajde v moskovskem sistemu podzemnih železnic, kjer po izpraševanju KGB iz kletke za podgane pobegne na banket mrtvih ruskih zgodovinskih voditeljev. Andruhovičeva politična postmodernistična, skorajda karnevalska satira, ki je sicer prisotna skozi celoten roman, na tej točki doseže svoj vrh.

Vprašanja, ki se tičejo sodobne politične ruske in ukrajinske zgodovine, Andruhovič organsko tke v svoje pisanje z uporabo številnih literarnih postopkov. Protagonist Otto denimo večkrat nagovori fiktivnega ukrajinskega kralja Olelka Drugega, ki naj bi se kmalu vrnil in osvobodil ukrajinsko ljudstvo. Politična satira se nemalokrat meša s humorjem, kot denimo v Ottovih dolgih klovnovskih nagovorih kralju. V tem kontekstu zagotovo velja omeniti tudi protagonistovo šaljivo rabo nemščine, napisano po načelu »piši kot govoriš«, ki Rusijo iz devetdesetih let primerja z nacistično Nemčijo – še toliko bolj, ko Otto neke KGB-jevce »po pomoti« pokliče »Gestapo«.

Prevpraševanje zgodovine se meša tudi z metafikcijo in medbesedilnostjo, kar je sicer ena od značilnih Andruhovičevih potez. Ali je zgodovino mogoče prevrteti, tako kot to poskuša Otto v karnevalskem prizoru na banketu v moskovskem podzemlju ob koncu romana? Preigravanje zgodovinske resnice je tako ena od ključnih tem v Moskoviadi, na ugotovitev, da zgodovina ne pozna pogojnega naklona, pa si protagonist odgovori: »Zgodovine si ne izberemo. Toda lahko bi se odvila drugače.«


08.07.2022

Thor: Ljubezen in grom

Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.


04.07.2022

Vid Kmetič: Blues

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralca: Jasna Rodošek in Matjaž Romih


04.07.2022

Jurij Meden: Kaj je kinoteka

Avtor recenzije: Urban Tarman Bralec: Matjaž Romih


04.07.2022

Anja Radaljac: Punčica

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič


04.07.2022

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek


28.06.2022

Elvis

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …


27.06.2022

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Tone Peršak: Praznovanje

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič


27.06.2022

John Muir: Dolg sprehod do zaliva

Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


Stran 36 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov