Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Zarja Vršič
Bere Ivan Lotrič
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Roman Jurija Andruhoviča Moskoviada se s svojim prevpraševanjem razmer v posovjetski Rusiji logično umešča v avtorjev opus, s tem pa se tematsko in stilno postavlja ob bok tudi številnim drugim avtorjem nekdanjega vzhodnega bloka. Moskoviada skupaj z romanoma Perverzija in Rekreacije sestavlja trilogijo, ki jo ohlapno povezuje tematiziranje novejše ukrajinske zgodovine in avtorjeve metafikcijske navezave na njegova dela in sodobnike, kljub temu pa se romani vsekakor lahko berejo neodvisno drug od drugega.
Trilogiji je skupen tudi protagonist, ki je v vseh treh delih ukrajinski pesnik, ženskar in pijanec. V Moskoviadi se imenuje Otto von F. Bralec ga kot kakega Leopolda Blooma spremlja na njegovi odisejadi po Moskvi nekega deževnega dne leta 1992. Moskva, ki jo Otto opiše kot »gnijoče srce napol živega imperija«, poka po šivih. Železne zavese sicer ni več, ostajajo pa napetosti med pripadniki različnih kultur in narodnosti, ki sobivajo v prenapolnjeni prestolnici; na moskovskih ulicah se srečujejo Mongoli, Judi, Čečeni, Uzbeki, Dagestanci, Tatari, Kavkazijci, Gruzijci, Romi … Otto, ki tudi sam ni Rus, ampak Ukrajinec, v svojih notranjih monologih nemalokrat problematizira odnos ruske države do multikulturalizma, medtem ko njegov pivski kolega na vprašanje, kaj vse te ljudi sploh druži, preprosto odgovarja: »Vsak od nas enako diha, pije, ljubi, smrdi.«
Dan, ki ga Otto začne v skupni kopalnici študentskega doma, kjer prebiva s pestro paleto drugih literarnih ambicioznežev vseh starosti in kultur, nadaljuje ob pijančevanju z njimi, potem pa se oglasi še pri ljubimki Galji, krotilki kač. Od tu dalje pripoved pospešeno krene v smer groteske in satire, dogajanje pa postane polno absurdnih preobratov, ki ponekod prehajajo že v magični realizem. Ritem pripovedi se bistveno pospeši, Andruhovičev živi in drzni slog pa v groteski, pretkani s črnim humorjem, pride do svojega polnega izraza.
Otto se nazadnje znajde v moskovskem sistemu podzemnih železnic, kjer po izpraševanju KGB iz kletke za podgane pobegne na banket mrtvih ruskih zgodovinskih voditeljev. Andruhovičeva politična postmodernistična, skorajda karnevalska satira, ki je sicer prisotna skozi celoten roman, na tej točki doseže svoj vrh.
Vprašanja, ki se tičejo sodobne politične ruske in ukrajinske zgodovine, Andruhovič organsko tke v svoje pisanje z uporabo številnih literarnih postopkov. Protagonist Otto denimo večkrat nagovori fiktivnega ukrajinskega kralja Olelka Drugega, ki naj bi se kmalu vrnil in osvobodil ukrajinsko ljudstvo. Politična satira se nemalokrat meša s humorjem, kot denimo v Ottovih dolgih klovnovskih nagovorih kralju. V tem kontekstu zagotovo velja omeniti tudi protagonistovo šaljivo rabo nemščine, napisano po načelu »piši kot govoriš«, ki Rusijo iz devetdesetih let primerja z nacistično Nemčijo – še toliko bolj, ko Otto neke KGB-jevce »po pomoti« pokliče »Gestapo«.
Prevpraševanje zgodovine se meša tudi z metafikcijo in medbesedilnostjo, kar je sicer ena od značilnih Andruhovičevih potez. Ali je zgodovino mogoče prevrteti, tako kot to poskuša Otto v karnevalskem prizoru na banketu v moskovskem podzemlju ob koncu romana? Preigravanje zgodovinske resnice je tako ena od ključnih tem v Moskoviadi, na ugotovitev, da zgodovina ne pozna pogojnega naklona, pa si protagonist odgovori: »Zgodovine si ne izberemo. Toda lahko bi se odvila drugače.«
Avtorica recenzije: Zarja Vršič
Bere Ivan Lotrič
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Roman Jurija Andruhoviča Moskoviada se s svojim prevpraševanjem razmer v posovjetski Rusiji logično umešča v avtorjev opus, s tem pa se tematsko in stilno postavlja ob bok tudi številnim drugim avtorjem nekdanjega vzhodnega bloka. Moskoviada skupaj z romanoma Perverzija in Rekreacije sestavlja trilogijo, ki jo ohlapno povezuje tematiziranje novejše ukrajinske zgodovine in avtorjeve metafikcijske navezave na njegova dela in sodobnike, kljub temu pa se romani vsekakor lahko berejo neodvisno drug od drugega.
Trilogiji je skupen tudi protagonist, ki je v vseh treh delih ukrajinski pesnik, ženskar in pijanec. V Moskoviadi se imenuje Otto von F. Bralec ga kot kakega Leopolda Blooma spremlja na njegovi odisejadi po Moskvi nekega deževnega dne leta 1992. Moskva, ki jo Otto opiše kot »gnijoče srce napol živega imperija«, poka po šivih. Železne zavese sicer ni več, ostajajo pa napetosti med pripadniki različnih kultur in narodnosti, ki sobivajo v prenapolnjeni prestolnici; na moskovskih ulicah se srečujejo Mongoli, Judi, Čečeni, Uzbeki, Dagestanci, Tatari, Kavkazijci, Gruzijci, Romi … Otto, ki tudi sam ni Rus, ampak Ukrajinec, v svojih notranjih monologih nemalokrat problematizira odnos ruske države do multikulturalizma, medtem ko njegov pivski kolega na vprašanje, kaj vse te ljudi sploh druži, preprosto odgovarja: »Vsak od nas enako diha, pije, ljubi, smrdi.«
Dan, ki ga Otto začne v skupni kopalnici študentskega doma, kjer prebiva s pestro paleto drugih literarnih ambicioznežev vseh starosti in kultur, nadaljuje ob pijančevanju z njimi, potem pa se oglasi še pri ljubimki Galji, krotilki kač. Od tu dalje pripoved pospešeno krene v smer groteske in satire, dogajanje pa postane polno absurdnih preobratov, ki ponekod prehajajo že v magični realizem. Ritem pripovedi se bistveno pospeši, Andruhovičev živi in drzni slog pa v groteski, pretkani s črnim humorjem, pride do svojega polnega izraza.
Otto se nazadnje znajde v moskovskem sistemu podzemnih železnic, kjer po izpraševanju KGB iz kletke za podgane pobegne na banket mrtvih ruskih zgodovinskih voditeljev. Andruhovičeva politična postmodernistična, skorajda karnevalska satira, ki je sicer prisotna skozi celoten roman, na tej točki doseže svoj vrh.
Vprašanja, ki se tičejo sodobne politične ruske in ukrajinske zgodovine, Andruhovič organsko tke v svoje pisanje z uporabo številnih literarnih postopkov. Protagonist Otto denimo večkrat nagovori fiktivnega ukrajinskega kralja Olelka Drugega, ki naj bi se kmalu vrnil in osvobodil ukrajinsko ljudstvo. Politična satira se nemalokrat meša s humorjem, kot denimo v Ottovih dolgih klovnovskih nagovorih kralju. V tem kontekstu zagotovo velja omeniti tudi protagonistovo šaljivo rabo nemščine, napisano po načelu »piši kot govoriš«, ki Rusijo iz devetdesetih let primerja z nacistično Nemčijo – še toliko bolj, ko Otto neke KGB-jevce »po pomoti« pokliče »Gestapo«.
Prevpraševanje zgodovine se meša tudi z metafikcijo in medbesedilnostjo, kar je sicer ena od značilnih Andruhovičevih potez. Ali je zgodovino mogoče prevrteti, tako kot to poskuša Otto v karnevalskem prizoru na banketu v moskovskem podzemlju ob koncu romana? Preigravanje zgodovinske resnice je tako ena od ključnih tem v Moskoviadi, na ugotovitev, da zgodovina ne pozna pogojnega naklona, pa si protagonist odgovori: »Zgodovine si ne izberemo. Toda lahko bi se odvila drugače.«
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov