Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Zarja Vršič
Bere Ivan Lotrič
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Roman Jurija Andruhoviča Moskoviada se s svojim prevpraševanjem razmer v posovjetski Rusiji logično umešča v avtorjev opus, s tem pa se tematsko in stilno postavlja ob bok tudi številnim drugim avtorjem nekdanjega vzhodnega bloka. Moskoviada skupaj z romanoma Perverzija in Rekreacije sestavlja trilogijo, ki jo ohlapno povezuje tematiziranje novejše ukrajinske zgodovine in avtorjeve metafikcijske navezave na njegova dela in sodobnike, kljub temu pa se romani vsekakor lahko berejo neodvisno drug od drugega.
Trilogiji je skupen tudi protagonist, ki je v vseh treh delih ukrajinski pesnik, ženskar in pijanec. V Moskoviadi se imenuje Otto von F. Bralec ga kot kakega Leopolda Blooma spremlja na njegovi odisejadi po Moskvi nekega deževnega dne leta 1992. Moskva, ki jo Otto opiše kot »gnijoče srce napol živega imperija«, poka po šivih. Železne zavese sicer ni več, ostajajo pa napetosti med pripadniki različnih kultur in narodnosti, ki sobivajo v prenapolnjeni prestolnici; na moskovskih ulicah se srečujejo Mongoli, Judi, Čečeni, Uzbeki, Dagestanci, Tatari, Kavkazijci, Gruzijci, Romi … Otto, ki tudi sam ni Rus, ampak Ukrajinec, v svojih notranjih monologih nemalokrat problematizira odnos ruske države do multikulturalizma, medtem ko njegov pivski kolega na vprašanje, kaj vse te ljudi sploh druži, preprosto odgovarja: »Vsak od nas enako diha, pije, ljubi, smrdi.«
Dan, ki ga Otto začne v skupni kopalnici študentskega doma, kjer prebiva s pestro paleto drugih literarnih ambicioznežev vseh starosti in kultur, nadaljuje ob pijančevanju z njimi, potem pa se oglasi še pri ljubimki Galji, krotilki kač. Od tu dalje pripoved pospešeno krene v smer groteske in satire, dogajanje pa postane polno absurdnih preobratov, ki ponekod prehajajo že v magični realizem. Ritem pripovedi se bistveno pospeši, Andruhovičev živi in drzni slog pa v groteski, pretkani s črnim humorjem, pride do svojega polnega izraza.
Otto se nazadnje znajde v moskovskem sistemu podzemnih železnic, kjer po izpraševanju KGB iz kletke za podgane pobegne na banket mrtvih ruskih zgodovinskih voditeljev. Andruhovičeva politična postmodernistična, skorajda karnevalska satira, ki je sicer prisotna skozi celoten roman, na tej točki doseže svoj vrh.
Vprašanja, ki se tičejo sodobne politične ruske in ukrajinske zgodovine, Andruhovič organsko tke v svoje pisanje z uporabo številnih literarnih postopkov. Protagonist Otto denimo večkrat nagovori fiktivnega ukrajinskega kralja Olelka Drugega, ki naj bi se kmalu vrnil in osvobodil ukrajinsko ljudstvo. Politična satira se nemalokrat meša s humorjem, kot denimo v Ottovih dolgih klovnovskih nagovorih kralju. V tem kontekstu zagotovo velja omeniti tudi protagonistovo šaljivo rabo nemščine, napisano po načelu »piši kot govoriš«, ki Rusijo iz devetdesetih let primerja z nacistično Nemčijo – še toliko bolj, ko Otto neke KGB-jevce »po pomoti« pokliče »Gestapo«.
Prevpraševanje zgodovine se meša tudi z metafikcijo in medbesedilnostjo, kar je sicer ena od značilnih Andruhovičevih potez. Ali je zgodovino mogoče prevrteti, tako kot to poskuša Otto v karnevalskem prizoru na banketu v moskovskem podzemlju ob koncu romana? Preigravanje zgodovinske resnice je tako ena od ključnih tem v Moskoviadi, na ugotovitev, da zgodovina ne pozna pogojnega naklona, pa si protagonist odgovori: »Zgodovine si ne izberemo. Toda lahko bi se odvila drugače.«
Avtorica recenzije: Zarja Vršič
Bere Ivan Lotrič
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Roman Jurija Andruhoviča Moskoviada se s svojim prevpraševanjem razmer v posovjetski Rusiji logično umešča v avtorjev opus, s tem pa se tematsko in stilno postavlja ob bok tudi številnim drugim avtorjem nekdanjega vzhodnega bloka. Moskoviada skupaj z romanoma Perverzija in Rekreacije sestavlja trilogijo, ki jo ohlapno povezuje tematiziranje novejše ukrajinske zgodovine in avtorjeve metafikcijske navezave na njegova dela in sodobnike, kljub temu pa se romani vsekakor lahko berejo neodvisno drug od drugega.
Trilogiji je skupen tudi protagonist, ki je v vseh treh delih ukrajinski pesnik, ženskar in pijanec. V Moskoviadi se imenuje Otto von F. Bralec ga kot kakega Leopolda Blooma spremlja na njegovi odisejadi po Moskvi nekega deževnega dne leta 1992. Moskva, ki jo Otto opiše kot »gnijoče srce napol živega imperija«, poka po šivih. Železne zavese sicer ni več, ostajajo pa napetosti med pripadniki različnih kultur in narodnosti, ki sobivajo v prenapolnjeni prestolnici; na moskovskih ulicah se srečujejo Mongoli, Judi, Čečeni, Uzbeki, Dagestanci, Tatari, Kavkazijci, Gruzijci, Romi … Otto, ki tudi sam ni Rus, ampak Ukrajinec, v svojih notranjih monologih nemalokrat problematizira odnos ruske države do multikulturalizma, medtem ko njegov pivski kolega na vprašanje, kaj vse te ljudi sploh druži, preprosto odgovarja: »Vsak od nas enako diha, pije, ljubi, smrdi.«
Dan, ki ga Otto začne v skupni kopalnici študentskega doma, kjer prebiva s pestro paleto drugih literarnih ambicioznežev vseh starosti in kultur, nadaljuje ob pijančevanju z njimi, potem pa se oglasi še pri ljubimki Galji, krotilki kač. Od tu dalje pripoved pospešeno krene v smer groteske in satire, dogajanje pa postane polno absurdnih preobratov, ki ponekod prehajajo že v magični realizem. Ritem pripovedi se bistveno pospeši, Andruhovičev živi in drzni slog pa v groteski, pretkani s črnim humorjem, pride do svojega polnega izraza.
Otto se nazadnje znajde v moskovskem sistemu podzemnih železnic, kjer po izpraševanju KGB iz kletke za podgane pobegne na banket mrtvih ruskih zgodovinskih voditeljev. Andruhovičeva politična postmodernistična, skorajda karnevalska satira, ki je sicer prisotna skozi celoten roman, na tej točki doseže svoj vrh.
Vprašanja, ki se tičejo sodobne politične ruske in ukrajinske zgodovine, Andruhovič organsko tke v svoje pisanje z uporabo številnih literarnih postopkov. Protagonist Otto denimo večkrat nagovori fiktivnega ukrajinskega kralja Olelka Drugega, ki naj bi se kmalu vrnil in osvobodil ukrajinsko ljudstvo. Politična satira se nemalokrat meša s humorjem, kot denimo v Ottovih dolgih klovnovskih nagovorih kralju. V tem kontekstu zagotovo velja omeniti tudi protagonistovo šaljivo rabo nemščine, napisano po načelu »piši kot govoriš«, ki Rusijo iz devetdesetih let primerja z nacistično Nemčijo – še toliko bolj, ko Otto neke KGB-jevce »po pomoti« pokliče »Gestapo«.
Prevpraševanje zgodovine se meša tudi z metafikcijo in medbesedilnostjo, kar je sicer ena od značilnih Andruhovičevih potez. Ali je zgodovino mogoče prevrteti, tako kot to poskuša Otto v karnevalskem prizoru na banketu v moskovskem podzemlju ob koncu romana? Preigravanje zgodovinske resnice je tako ena od ključnih tem v Moskoviadi, na ugotovitev, da zgodovina ne pozna pogojnega naklona, pa si protagonist odgovori: »Zgodovine si ne izberemo. Toda lahko bi se odvila drugače.«
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov