Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.
Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Pesnik in pisatelj Jure Jakob iz sodobne slovenske poezije izstopa s prepoznavno lirsko refleksivno in umirjeno govorico, ki se vse od začetkov njegovega pisanja vije in napaja predvsem iz podob narave in meditativnega stanja človeka v njej. To je opaziti tudi v pesniški zbirki Lakota, ki jo je Jakob razdelil na štiri razdelke, vanje pa nas uvaja z deli iz svetovne literarne zakladnice. Že pred vstopom v prve pesmi nas namreč pričaka citat Josipa Murna kot enega večjih pesnikov narave, in ta se vidno zrcali v celotnem začetnem razdelku. Naravnim pojavom, letnim časom in živalim se subtilno priključuje subjekt s svojim ritmom prebujanja in spanja, krogotoka življenja in tudi spominjanja. Pri tem že v prvi, Jutranji pesmi Jakob uporabi motiviko ptice, ki se nato pojavlja čez celoto in simbolno označuje znanilko oziroma glasnico narave v odnosu do človeškega sveta. Preplet obeh se bralcu kaže kot sobivanje, pri čemer je narava že sama v sebi utemeljena, ultimativna in nevprašljiva gonilna sila, v kateri je človek predvsem opazovalec. To je dobro vidno denimo v ciklu pesmi Mračna in Jasna Sončnica, kjer se naravnim stvaritvam pridružuje »človeška različica stvarjenja«, ali pa v naslovni pesmi zbirke Lakota. V tej subjekt kot pripadnik človeškega sveta zre v sivo kosovko ter ob tem naravi priznava njeno premoč: »Godi se mimo moje volje.« Prav ta prizor nas lahko napelje tudi na Jacquesa Derridaja in esej Žival, ki torej sem, saj tudi Jakob v pesmi podobno razmišlja o življenju in živosti ter o meji med človeškim in živalskim in odnosu narave med živim ter neživim.
Lirski subjekt zadnjih pesmi prvega razdelka se iz začetne pogreznjenosti vase v drugem sklopu, ki ga uvaja citat nizozemskega pisatelja Toona Tellegena, odpravi v pomlad, kjer pesmi polni umirjenost človeškega časa v stiku z naravo. Že v začetni pesmi Molitev ob obiranju letine opazimo predvsem vero v naravo in izrekanje hvaležnosti, saj narava lirskemu subjektu, ki se iz človeške podobe preobrazi v ptiča, ponuja vir življenja ter tudi zanj in za njegove bližnje varen pristan nasproti zakonitostim siceršnjega družbenega sveta. Ta se še bolj kaže v zaključnih pesmih, kot sta Čas in Vlak, ki so od začetnih manj močne oziroma uspele, a s svojo urbano metaforiko in človekovim vsakdanom napovedujejo preskok v tretji razdelek.
Pred vhodom vanj nam Jakob pomenljivo postreže s citatom valižanskega pesnika Ronalda Stuarta Thomasa, ki v svoji poeziji pogosto izpostavlja tematiko narave in jo postavlja nasproti mitološkemu »stroju« kot uničevalcu skupnosti. Pesmi tega dela so najbolj urbane, ustrezno temu se tudi podaljšujejo in vključujejo podobe iz vsakdanjega sveta. Polnijo jih tudi socialni komentarji, denimo: »Moj napuh se kuha v istem kotlu / kot pohlep, / zaradi katerega so vse te trgovine / tako natrpane z ljudmi in stvarmi, / da v njih komaj dihaš.« Temu se subtilno priključujejo bivanjska vprašanja opazovalca v človeškem habitatu, njegove ujetosti v spone vsakdana, v ozadju pa se kaže hotenje po vrnitvi v zatočišče narave. Predvsem zadnje pesmi razdelka namreč na plan pogosto prinašajo dvom, negotovost in tudi občutek osamljenosti ali odrinjenosti iz sveta (Čutim svojo samoto, / hladno oddaljenost od vsega, / svojo samoto«). Po drugi strani pa se subjektu v danih časovnih in prostorskih koordinatah prikazuje tudi upanje (»Upam. / Verjamem v novi svet.«)
Jakobova poezija, ki ves čas opravlja most med človeškim in naravnim, je neprimerno močnejša v krajših pesmih, ki jih polni naravna metaforika in kjer je subjekt večinoma odsoten, predstavljen zgolj kot zbiralec notranjih vtisov ali zunanjih opažanj. Nasprotno so daljše, bolj narativne pesmi v osrednjem delu z eksplicitno izraženim subjektom, nekoliko manj izrazite, s ponovitvami in občasnim balastom pa delujejo kot nekakšen šum celote in siceršnje umirjenosti. Zavoljo tega je dobrodošlo, da četrti in zadnji razdelek, sinteza izmenjav ruralnega in urbanega sveta, ob bolj temačnih uvidih mimobežnega življenja prinaša tudi postopno pomiritev in učinkovito zaokroži zbirko. Ni naključje, da prestop v razdelek zaznamuje citat Denise Levertov, ameriške pesnice, za katero je značilna religiozna in politično angažirana poezija in ki zagovarja domišljijo posameznika in družbene spremembe skozi moč kolektiva. V nasprotju z njo se Jakobov lirski subjekt ne predstavlja kot angažiran revolucionar, četudi je denimo v pesmi Osamljeni klici uzreti klic po kolektivnosti (»Tu je dovolj prostora za vse. / že kar nekaj nas je. / Pripravljeni smo.«) Njeno vlogo namreč po avtorju prevzame narava, kar je dobro predstavljeno v pesmi Kapljica, kjer ob učenju življenjskih naukov oblaka na majhnih kapljicah poteka personifikacija človeka z naravo. Podobno se izkazuje tudi pesem Angel Varuh, kjer se stvari, duše ljudi in živalski svet stekajo v enost bivanja. (»Včasih se duša / zateče v življenje drevesa / ali kamna ali rože. / Steče v živo, tekočo vodo, / se prepusti najbolj preprosti obliki, / dokler z novo močjo / ne zahrepeni po bližini svojih.«)
Prav hrepenenje in (samo)soočenje lirskega subjekta v svetu je eden izmed močnih motivov zaključnih pesmi, saj kot ima narava dneve oblakov in dežja, ki jim obvezno sledi svetloba, podobno velja tudi za človeško življenje. Zadnja pesem Zahvala zato že s pomenljivim naslovom prinaša umirjenost in hkrati z vprašanjem »Sem nor, / kadar zjutraj vstanem z občutkom, / da je tako prav?« učinkovito vprašuje, ali ni dovolj v svetu zgolj biti, biti hvaležen za primarna izkustva, za lepoto, za bližnje in verjeti v naravo, ki sama po sebi skriva tudi naš smisel.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.
Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Pesnik in pisatelj Jure Jakob iz sodobne slovenske poezije izstopa s prepoznavno lirsko refleksivno in umirjeno govorico, ki se vse od začetkov njegovega pisanja vije in napaja predvsem iz podob narave in meditativnega stanja človeka v njej. To je opaziti tudi v pesniški zbirki Lakota, ki jo je Jakob razdelil na štiri razdelke, vanje pa nas uvaja z deli iz svetovne literarne zakladnice. Že pred vstopom v prve pesmi nas namreč pričaka citat Josipa Murna kot enega večjih pesnikov narave, in ta se vidno zrcali v celotnem začetnem razdelku. Naravnim pojavom, letnim časom in živalim se subtilno priključuje subjekt s svojim ritmom prebujanja in spanja, krogotoka življenja in tudi spominjanja. Pri tem že v prvi, Jutranji pesmi Jakob uporabi motiviko ptice, ki se nato pojavlja čez celoto in simbolno označuje znanilko oziroma glasnico narave v odnosu do človeškega sveta. Preplet obeh se bralcu kaže kot sobivanje, pri čemer je narava že sama v sebi utemeljena, ultimativna in nevprašljiva gonilna sila, v kateri je človek predvsem opazovalec. To je dobro vidno denimo v ciklu pesmi Mračna in Jasna Sončnica, kjer se naravnim stvaritvam pridružuje »človeška različica stvarjenja«, ali pa v naslovni pesmi zbirke Lakota. V tej subjekt kot pripadnik človeškega sveta zre v sivo kosovko ter ob tem naravi priznava njeno premoč: »Godi se mimo moje volje.« Prav ta prizor nas lahko napelje tudi na Jacquesa Derridaja in esej Žival, ki torej sem, saj tudi Jakob v pesmi podobno razmišlja o življenju in živosti ter o meji med človeškim in živalskim in odnosu narave med živim ter neživim.
Lirski subjekt zadnjih pesmi prvega razdelka se iz začetne pogreznjenosti vase v drugem sklopu, ki ga uvaja citat nizozemskega pisatelja Toona Tellegena, odpravi v pomlad, kjer pesmi polni umirjenost človeškega časa v stiku z naravo. Že v začetni pesmi Molitev ob obiranju letine opazimo predvsem vero v naravo in izrekanje hvaležnosti, saj narava lirskemu subjektu, ki se iz človeške podobe preobrazi v ptiča, ponuja vir življenja ter tudi zanj in za njegove bližnje varen pristan nasproti zakonitostim siceršnjega družbenega sveta. Ta se še bolj kaže v zaključnih pesmih, kot sta Čas in Vlak, ki so od začetnih manj močne oziroma uspele, a s svojo urbano metaforiko in človekovim vsakdanom napovedujejo preskok v tretji razdelek.
Pred vhodom vanj nam Jakob pomenljivo postreže s citatom valižanskega pesnika Ronalda Stuarta Thomasa, ki v svoji poeziji pogosto izpostavlja tematiko narave in jo postavlja nasproti mitološkemu »stroju« kot uničevalcu skupnosti. Pesmi tega dela so najbolj urbane, ustrezno temu se tudi podaljšujejo in vključujejo podobe iz vsakdanjega sveta. Polnijo jih tudi socialni komentarji, denimo: »Moj napuh se kuha v istem kotlu / kot pohlep, / zaradi katerega so vse te trgovine / tako natrpane z ljudmi in stvarmi, / da v njih komaj dihaš.« Temu se subtilno priključujejo bivanjska vprašanja opazovalca v človeškem habitatu, njegove ujetosti v spone vsakdana, v ozadju pa se kaže hotenje po vrnitvi v zatočišče narave. Predvsem zadnje pesmi razdelka namreč na plan pogosto prinašajo dvom, negotovost in tudi občutek osamljenosti ali odrinjenosti iz sveta (Čutim svojo samoto, / hladno oddaljenost od vsega, / svojo samoto«). Po drugi strani pa se subjektu v danih časovnih in prostorskih koordinatah prikazuje tudi upanje (»Upam. / Verjamem v novi svet.«)
Jakobova poezija, ki ves čas opravlja most med človeškim in naravnim, je neprimerno močnejša v krajših pesmih, ki jih polni naravna metaforika in kjer je subjekt večinoma odsoten, predstavljen zgolj kot zbiralec notranjih vtisov ali zunanjih opažanj. Nasprotno so daljše, bolj narativne pesmi v osrednjem delu z eksplicitno izraženim subjektom, nekoliko manj izrazite, s ponovitvami in občasnim balastom pa delujejo kot nekakšen šum celote in siceršnje umirjenosti. Zavoljo tega je dobrodošlo, da četrti in zadnji razdelek, sinteza izmenjav ruralnega in urbanega sveta, ob bolj temačnih uvidih mimobežnega življenja prinaša tudi postopno pomiritev in učinkovito zaokroži zbirko. Ni naključje, da prestop v razdelek zaznamuje citat Denise Levertov, ameriške pesnice, za katero je značilna religiozna in politično angažirana poezija in ki zagovarja domišljijo posameznika in družbene spremembe skozi moč kolektiva. V nasprotju z njo se Jakobov lirski subjekt ne predstavlja kot angažiran revolucionar, četudi je denimo v pesmi Osamljeni klici uzreti klic po kolektivnosti (»Tu je dovolj prostora za vse. / že kar nekaj nas je. / Pripravljeni smo.«) Njeno vlogo namreč po avtorju prevzame narava, kar je dobro predstavljeno v pesmi Kapljica, kjer ob učenju življenjskih naukov oblaka na majhnih kapljicah poteka personifikacija človeka z naravo. Podobno se izkazuje tudi pesem Angel Varuh, kjer se stvari, duše ljudi in živalski svet stekajo v enost bivanja. (»Včasih se duša / zateče v življenje drevesa / ali kamna ali rože. / Steče v živo, tekočo vodo, / se prepusti najbolj preprosti obliki, / dokler z novo močjo / ne zahrepeni po bližini svojih.«)
Prav hrepenenje in (samo)soočenje lirskega subjekta v svetu je eden izmed močnih motivov zaključnih pesmi, saj kot ima narava dneve oblakov in dežja, ki jim obvezno sledi svetloba, podobno velja tudi za človeško življenje. Zadnja pesem Zahvala zato že s pomenljivim naslovom prinaša umirjenost in hkrati z vprašanjem »Sem nor, / kadar zjutraj vstanem z občutkom, / da je tako prav?« učinkovito vprašuje, ali ni dovolj v svetu zgolj biti, biti hvaležen za primarna izkustva, za lepoto, za bližnje in verjeti v naravo, ki sama po sebi skriva tudi naš smisel.
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Neveljaven email naslov