Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jure Jakob: Lakota

10.09.2018

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.

Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Pesnik in pisatelj Jure Jakob iz sodobne slovenske poezije izstopa s prepoznavno lirsko refleksivno in umirjeno govorico, ki se vse od začetkov njegovega pisanja vije in napaja predvsem iz podob narave in meditativnega stanja človeka v njej. To je opaziti tudi v pesniški zbirki Lakota, ki jo je Jakob razdelil na štiri razdelke, vanje pa nas uvaja z deli iz svetovne literarne zakladnice. Že pred vstopom v prve pesmi nas namreč pričaka citat Josipa Murna kot enega večjih pesnikov narave, in ta se vidno zrcali v celotnem začetnem razdelku. Naravnim pojavom, letnim časom in živalim se subtilno priključuje subjekt s svojim ritmom prebujanja in spanja, krogotoka življenja in tudi spominjanja. Pri tem že v prvi, Jutranji pesmi Jakob uporabi motiviko ptice, ki se nato pojavlja čez celoto in simbolno označuje znanilko oziroma glasnico narave v odnosu do človeškega sveta. Preplet obeh se bralcu kaže kot sobivanje, pri čemer je narava že sama v sebi utemeljena, ultimativna in nevprašljiva gonilna sila, v kateri je človek predvsem opazovalec. To je dobro vidno denimo v ciklu pesmi Mračna in Jasna Sončnica, kjer se naravnim stvaritvam pridružuje »človeška različica stvarjenja«, ali pa v naslovni pesmi zbirke Lakota. V tej subjekt kot pripadnik človeškega sveta zre v sivo kosovko ter ob tem naravi priznava njeno premoč: »Godi se mimo moje volje.« Prav ta prizor nas lahko napelje tudi na Jacquesa Derridaja in esej Žival, ki torej sem, saj tudi Jakob v pesmi podobno razmišlja o življenju in živosti ter o meji med človeškim in živalskim in odnosu narave med živim ter neživim.

Lirski subjekt zadnjih pesmi prvega razdelka se iz začetne pogreznjenosti vase v drugem sklopu, ki ga uvaja citat nizozemskega pisatelja Toona Tellegena, odpravi v pomlad, kjer pesmi polni umirjenost človeškega časa v stiku z naravo. Že v začetni pesmi Molitev ob obiranju letine opazimo predvsem vero v naravo in izrekanje hvaležnosti, saj narava lirskemu subjektu, ki se iz človeške podobe preobrazi v ptiča, ponuja vir življenja ter tudi zanj in za njegove bližnje varen pristan nasproti zakonitostim siceršnjega družbenega sveta. Ta se še bolj kaže v zaključnih pesmih, kot sta Čas in Vlak, ki so od začetnih manj močne oziroma uspele, a s svojo urbano metaforiko in človekovim vsakdanom napovedujejo preskok v tretji razdelek.

Pred vhodom vanj nam Jakob pomenljivo postreže s citatom valižanskega pesnika Ronalda Stuarta Thomasa, ki v svoji poeziji pogosto izpostavlja tematiko narave in jo postavlja nasproti mitološkemu »stroju« kot uničevalcu skupnosti. Pesmi tega dela so najbolj urbane, ustrezno temu se tudi podaljšujejo in vključujejo podobe iz vsakdanjega sveta. Polnijo jih tudi socialni komentarji, denimo: »Moj napuh se kuha v istem kotlu / kot pohlep, / zaradi katerega so vse te trgovine / tako natrpane z ljudmi in stvarmi, / da v njih komaj dihaš.« Temu se subtilno priključujejo bivanjska vprašanja opazovalca v človeškem habitatu, njegove ujetosti v spone vsakdana, v ozadju pa se kaže hotenje po vrnitvi v zatočišče narave. Predvsem zadnje pesmi razdelka namreč na plan pogosto prinašajo dvom, negotovost in tudi občutek osamljenosti ali odrinjenosti iz sveta (Čutim svojo samoto, / hladno oddaljenost od vsega, / svojo samoto«). Po drugi strani pa se subjektu v danih časovnih in prostorskih koordinatah prikazuje tudi upanje (»Upam. / Verjamem v novi svet.«)

Jakobova poezija, ki ves čas opravlja most med človeškim in naravnim, je neprimerno močnejša v krajših pesmih, ki jih polni naravna metaforika in kjer je subjekt večinoma odsoten, predstavljen zgolj kot zbiralec notranjih vtisov ali zunanjih opažanj. Nasprotno so daljše, bolj narativne pesmi v osrednjem delu z eksplicitno izraženim subjektom, nekoliko manj izrazite, s ponovitvami in občasnim balastom pa delujejo kot nekakšen šum celote in siceršnje umirjenosti. Zavoljo tega je dobrodošlo, da četrti in zadnji razdelek, sinteza izmenjav ruralnega in urbanega sveta, ob bolj temačnih uvidih mimobežnega življenja prinaša tudi postopno pomiritev in učinkovito zaokroži zbirko. Ni naključje, da prestop v razdelek zaznamuje citat Denise Levertov, ameriške pesnice, za katero je značilna religiozna in politično angažirana poezija in ki zagovarja domišljijo posameznika in družbene spremembe skozi moč kolektiva. V nasprotju z njo se Jakobov lirski subjekt ne predstavlja kot angažiran revolucionar, četudi je denimo v pesmi Osamljeni klici uzreti klic po kolektivnosti (»Tu je dovolj prostora za vse. / že kar nekaj nas je. / Pripravljeni smo.«) Njeno vlogo namreč po avtorju prevzame narava, kar je dobro predstavljeno v pesmi Kapljica, kjer ob učenju življenjskih naukov oblaka na majhnih kapljicah poteka personifikacija človeka z naravo. Podobno se izkazuje tudi pesem Angel Varuh, kjer se stvari, duše ljudi in živalski svet stekajo v enost bivanja. (»Včasih se duša / zateče v življenje drevesa / ali kamna ali rože. / Steče v živo, tekočo vodo, / se prepusti najbolj preprosti obliki, / dokler z novo močjo / ne zahrepeni po bližini svojih.«)

Prav hrepenenje in (samo)soočenje lirskega subjekta v svetu je eden izmed močnih motivov zaključnih pesmi, saj kot ima narava dneve oblakov in dežja, ki jim obvezno sledi svetloba, podobno velja tudi za človeško življenje. Zadnja pesem Zahvala zato že s pomenljivim naslovom prinaša umirjenost in hkrati z vprašanjem »Sem nor, / kadar zjutraj vstanem z občutkom, / da je tako prav?« učinkovito vprašuje, ali ni dovolj v svetu zgolj biti, biti hvaležen za primarna izkustva, za lepoto, za bližnje in verjeti v naravo, ki sama po sebi skriva tudi naš smisel.


Ocene

1936 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jure Jakob: Lakota

10.09.2018

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.

Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Pesnik in pisatelj Jure Jakob iz sodobne slovenske poezije izstopa s prepoznavno lirsko refleksivno in umirjeno govorico, ki se vse od začetkov njegovega pisanja vije in napaja predvsem iz podob narave in meditativnega stanja človeka v njej. To je opaziti tudi v pesniški zbirki Lakota, ki jo je Jakob razdelil na štiri razdelke, vanje pa nas uvaja z deli iz svetovne literarne zakladnice. Že pred vstopom v prve pesmi nas namreč pričaka citat Josipa Murna kot enega večjih pesnikov narave, in ta se vidno zrcali v celotnem začetnem razdelku. Naravnim pojavom, letnim časom in živalim se subtilno priključuje subjekt s svojim ritmom prebujanja in spanja, krogotoka življenja in tudi spominjanja. Pri tem že v prvi, Jutranji pesmi Jakob uporabi motiviko ptice, ki se nato pojavlja čez celoto in simbolno označuje znanilko oziroma glasnico narave v odnosu do človeškega sveta. Preplet obeh se bralcu kaže kot sobivanje, pri čemer je narava že sama v sebi utemeljena, ultimativna in nevprašljiva gonilna sila, v kateri je človek predvsem opazovalec. To je dobro vidno denimo v ciklu pesmi Mračna in Jasna Sončnica, kjer se naravnim stvaritvam pridružuje »človeška različica stvarjenja«, ali pa v naslovni pesmi zbirke Lakota. V tej subjekt kot pripadnik človeškega sveta zre v sivo kosovko ter ob tem naravi priznava njeno premoč: »Godi se mimo moje volje.« Prav ta prizor nas lahko napelje tudi na Jacquesa Derridaja in esej Žival, ki torej sem, saj tudi Jakob v pesmi podobno razmišlja o življenju in živosti ter o meji med človeškim in živalskim in odnosu narave med živim ter neživim.

Lirski subjekt zadnjih pesmi prvega razdelka se iz začetne pogreznjenosti vase v drugem sklopu, ki ga uvaja citat nizozemskega pisatelja Toona Tellegena, odpravi v pomlad, kjer pesmi polni umirjenost človeškega časa v stiku z naravo. Že v začetni pesmi Molitev ob obiranju letine opazimo predvsem vero v naravo in izrekanje hvaležnosti, saj narava lirskemu subjektu, ki se iz človeške podobe preobrazi v ptiča, ponuja vir življenja ter tudi zanj in za njegove bližnje varen pristan nasproti zakonitostim siceršnjega družbenega sveta. Ta se še bolj kaže v zaključnih pesmih, kot sta Čas in Vlak, ki so od začetnih manj močne oziroma uspele, a s svojo urbano metaforiko in človekovim vsakdanom napovedujejo preskok v tretji razdelek.

Pred vhodom vanj nam Jakob pomenljivo postreže s citatom valižanskega pesnika Ronalda Stuarta Thomasa, ki v svoji poeziji pogosto izpostavlja tematiko narave in jo postavlja nasproti mitološkemu »stroju« kot uničevalcu skupnosti. Pesmi tega dela so najbolj urbane, ustrezno temu se tudi podaljšujejo in vključujejo podobe iz vsakdanjega sveta. Polnijo jih tudi socialni komentarji, denimo: »Moj napuh se kuha v istem kotlu / kot pohlep, / zaradi katerega so vse te trgovine / tako natrpane z ljudmi in stvarmi, / da v njih komaj dihaš.« Temu se subtilno priključujejo bivanjska vprašanja opazovalca v človeškem habitatu, njegove ujetosti v spone vsakdana, v ozadju pa se kaže hotenje po vrnitvi v zatočišče narave. Predvsem zadnje pesmi razdelka namreč na plan pogosto prinašajo dvom, negotovost in tudi občutek osamljenosti ali odrinjenosti iz sveta (Čutim svojo samoto, / hladno oddaljenost od vsega, / svojo samoto«). Po drugi strani pa se subjektu v danih časovnih in prostorskih koordinatah prikazuje tudi upanje (»Upam. / Verjamem v novi svet.«)

Jakobova poezija, ki ves čas opravlja most med človeškim in naravnim, je neprimerno močnejša v krajših pesmih, ki jih polni naravna metaforika in kjer je subjekt večinoma odsoten, predstavljen zgolj kot zbiralec notranjih vtisov ali zunanjih opažanj. Nasprotno so daljše, bolj narativne pesmi v osrednjem delu z eksplicitno izraženim subjektom, nekoliko manj izrazite, s ponovitvami in občasnim balastom pa delujejo kot nekakšen šum celote in siceršnje umirjenosti. Zavoljo tega je dobrodošlo, da četrti in zadnji razdelek, sinteza izmenjav ruralnega in urbanega sveta, ob bolj temačnih uvidih mimobežnega življenja prinaša tudi postopno pomiritev in učinkovito zaokroži zbirko. Ni naključje, da prestop v razdelek zaznamuje citat Denise Levertov, ameriške pesnice, za katero je značilna religiozna in politično angažirana poezija in ki zagovarja domišljijo posameznika in družbene spremembe skozi moč kolektiva. V nasprotju z njo se Jakobov lirski subjekt ne predstavlja kot angažiran revolucionar, četudi je denimo v pesmi Osamljeni klici uzreti klic po kolektivnosti (»Tu je dovolj prostora za vse. / že kar nekaj nas je. / Pripravljeni smo.«) Njeno vlogo namreč po avtorju prevzame narava, kar je dobro predstavljeno v pesmi Kapljica, kjer ob učenju življenjskih naukov oblaka na majhnih kapljicah poteka personifikacija človeka z naravo. Podobno se izkazuje tudi pesem Angel Varuh, kjer se stvari, duše ljudi in živalski svet stekajo v enost bivanja. (»Včasih se duša / zateče v življenje drevesa / ali kamna ali rože. / Steče v živo, tekočo vodo, / se prepusti najbolj preprosti obliki, / dokler z novo močjo / ne zahrepeni po bližini svojih.«)

Prav hrepenenje in (samo)soočenje lirskega subjekta v svetu je eden izmed močnih motivov zaključnih pesmi, saj kot ima narava dneve oblakov in dežja, ki jim obvezno sledi svetloba, podobno velja tudi za človeško življenje. Zadnja pesem Zahvala zato že s pomenljivim naslovom prinaša umirjenost in hkrati z vprašanjem »Sem nor, / kadar zjutraj vstanem z občutkom, / da je tako prav?« učinkovito vprašuje, ali ni dovolj v svetu zgolj biti, biti hvaležen za primarna izkustva, za lepoto, za bližnje in verjeti v naravo, ki sama po sebi skriva tudi naš smisel.


28.01.2022

Električno življenje Louisa Waina

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.01.2022

Junak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


26.01.2022

Sally Potter: Party

Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:


24.01.2022

Kristina Kočan: Selišča

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Barbara Zupan.


24.01.2022

Spomenka in Tine Hribar: Slovenski razkoli in slovenska sprava

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič


24.01.2022

Boris Kolar: Potopimo Islandijo

Avtorira recenzije: Katarina Mahnič Bere Barbara Zupan


21.01.2022

Zastoj

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.01.2022

Tragedija Macbetha

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.01.2022

V Slovenski kinoteki predvajajo filme Chrisa Markerja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.01.2022

Katarina Šrimpf Vendramin: Zgodbe in prostori

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Dejan Kaloper.


17.01.2022

Veronika Razpotnik: Krekspot na požarnih štengah

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


17.01.2022

Goran Gluvić: Požri se, Robi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja


17.01.2022

Svetlana Velmar Janković: Lagum

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


14.01.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo

Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8


14.01.2022

Vinko Möderndorfer in film Zastoj

V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.


14.01.2022

Moč psa

Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.


14.01.2022

Pogovor s Hilmirjem Snaerom Gudnasonom ob filmu Jagnje

Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.


14.01.2022

Krik

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.


10.01.2022

Tone Peršak: Avtoštop

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Matjaž Romih


10.01.2022

Breda Jelen Sobočan: Skicirka

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.


Stran 42 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov