Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.

Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Pesnik in pisatelj Jure Jakob iz sodobne slovenske poezije izstopa s prepoznavno lirsko refleksivno in umirjeno govorico, ki se vse od začetkov njegovega pisanja vije in napaja predvsem iz podob narave in meditativnega stanja človeka v njej. To je opaziti tudi v pesniški zbirki Lakota, ki jo je Jakob razdelil na štiri razdelke, vanje pa nas uvaja z deli iz svetovne literarne zakladnice. Že pred vstopom v prve pesmi nas namreč pričaka citat Josipa Murna kot enega večjih pesnikov narave, in ta se vidno zrcali v celotnem začetnem razdelku. Naravnim pojavom, letnim časom in živalim se subtilno priključuje subjekt s svojim ritmom prebujanja in spanja, krogotoka življenja in tudi spominjanja. Pri tem že v prvi, Jutranji pesmi Jakob uporabi motiviko ptice, ki se nato pojavlja čez celoto in simbolno označuje znanilko oziroma glasnico narave v odnosu do človeškega sveta. Preplet obeh se bralcu kaže kot sobivanje, pri čemer je narava že sama v sebi utemeljena, ultimativna in nevprašljiva gonilna sila, v kateri je človek predvsem opazovalec. To je dobro vidno denimo v ciklu pesmi Mračna in Jasna Sončnica, kjer se naravnim stvaritvam pridružuje »človeška različica stvarjenja«, ali pa v naslovni pesmi zbirke Lakota. V tej subjekt kot pripadnik človeškega sveta zre v sivo kosovko ter ob tem naravi priznava njeno premoč: »Godi se mimo moje volje.« Prav ta prizor nas lahko napelje tudi na Jacquesa Derridaja in esej Žival, ki torej sem, saj tudi Jakob v pesmi podobno razmišlja o življenju in živosti ter o meji med človeškim in živalskim in odnosu narave med živim ter neživim.

Lirski subjekt zadnjih pesmi prvega razdelka se iz začetne pogreznjenosti vase v drugem sklopu, ki ga uvaja citat nizozemskega pisatelja Toona Tellegena, odpravi v pomlad, kjer pesmi polni umirjenost človeškega časa v stiku z naravo. Že v začetni pesmi Molitev ob obiranju letine opazimo predvsem vero v naravo in izrekanje hvaležnosti, saj narava lirskemu subjektu, ki se iz človeške podobe preobrazi v ptiča, ponuja vir življenja ter tudi zanj in za njegove bližnje varen pristan nasproti zakonitostim siceršnjega družbenega sveta. Ta se še bolj kaže v zaključnih pesmih, kot sta Čas in Vlak, ki so od začetnih manj močne oziroma uspele, a s svojo urbano metaforiko in človekovim vsakdanom napovedujejo preskok v tretji razdelek.

Pred vhodom vanj nam Jakob pomenljivo postreže s citatom valižanskega pesnika Ronalda Stuarta Thomasa, ki v svoji poeziji pogosto izpostavlja tematiko narave in jo postavlja nasproti mitološkemu »stroju« kot uničevalcu skupnosti. Pesmi tega dela so najbolj urbane, ustrezno temu se tudi podaljšujejo in vključujejo podobe iz vsakdanjega sveta. Polnijo jih tudi socialni komentarji, denimo: »Moj napuh se kuha v istem kotlu / kot pohlep, / zaradi katerega so vse te trgovine / tako natrpane z ljudmi in stvarmi, / da v njih komaj dihaš.« Temu se subtilno priključujejo bivanjska vprašanja opazovalca v človeškem habitatu, njegove ujetosti v spone vsakdana, v ozadju pa se kaže hotenje po vrnitvi v zatočišče narave. Predvsem zadnje pesmi razdelka namreč na plan pogosto prinašajo dvom, negotovost in tudi občutek osamljenosti ali odrinjenosti iz sveta (Čutim svojo samoto, / hladno oddaljenost od vsega, / svojo samoto«). Po drugi strani pa se subjektu v danih časovnih in prostorskih koordinatah prikazuje tudi upanje (»Upam. / Verjamem v novi svet.«)

Jakobova poezija, ki ves čas opravlja most med človeškim in naravnim, je neprimerno močnejša v krajših pesmih, ki jih polni naravna metaforika in kjer je subjekt večinoma odsoten, predstavljen zgolj kot zbiralec notranjih vtisov ali zunanjih opažanj. Nasprotno so daljše, bolj narativne pesmi v osrednjem delu z eksplicitno izraženim subjektom, nekoliko manj izrazite, s ponovitvami in občasnim balastom pa delujejo kot nekakšen šum celote in siceršnje umirjenosti. Zavoljo tega je dobrodošlo, da četrti in zadnji razdelek, sinteza izmenjav ruralnega in urbanega sveta, ob bolj temačnih uvidih mimobežnega življenja prinaša tudi postopno pomiritev in učinkovito zaokroži zbirko. Ni naključje, da prestop v razdelek zaznamuje citat Denise Levertov, ameriške pesnice, za katero je značilna religiozna in politično angažirana poezija in ki zagovarja domišljijo posameznika in družbene spremembe skozi moč kolektiva. V nasprotju z njo se Jakobov lirski subjekt ne predstavlja kot angažiran revolucionar, četudi je denimo v pesmi Osamljeni klici uzreti klic po kolektivnosti (»Tu je dovolj prostora za vse. / že kar nekaj nas je. / Pripravljeni smo.«) Njeno vlogo namreč po avtorju prevzame narava, kar je dobro predstavljeno v pesmi Kapljica, kjer ob učenju življenjskih naukov oblaka na majhnih kapljicah poteka personifikacija človeka z naravo. Podobno se izkazuje tudi pesem Angel Varuh, kjer se stvari, duše ljudi in živalski svet stekajo v enost bivanja. (»Včasih se duša / zateče v življenje drevesa / ali kamna ali rože. / Steče v živo, tekočo vodo, / se prepusti najbolj preprosti obliki, / dokler z novo močjo / ne zahrepeni po bližini svojih.«)

Prav hrepenenje in (samo)soočenje lirskega subjekta v svetu je eden izmed močnih motivov zaključnih pesmi, saj kot ima narava dneve oblakov in dežja, ki jim obvezno sledi svetloba, podobno velja tudi za človeško življenje. Zadnja pesem Zahvala zato že s pomenljivim naslovom prinaša umirjenost in hkrati z vprašanjem »Sem nor, / kadar zjutraj vstanem z občutkom, / da je tako prav?« učinkovito vprašuje, ali ni dovolj v svetu zgolj biti, biti hvaležen za primarna izkustva, za lepoto, za bližnje in verjeti v naravo, ki sama po sebi skriva tudi naš smisel.