Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018

»Roman posvečam vsem družinam sveta, zlasti tistim sestavljenim, ki (prenekatero) nesrečo spremenijo v srečo.« Uvodno posvetilo napoveduje družinski roman, zgodbo o drugačni družini z »instantnim« materinstvom, kot ga avtorica Monika Žagar ironično imenuje.

Pisateljica je potomka rodu, ki ga opisuje v prvem romanu Dva brata – trije svetovi, kroniki o gospodarskem vzponu slovenske podjetniške družine pred prvo svetovno vojno in o njenem propadanju med okupacijo in v povojnih razmerah.

Monika Žagar je državljanka sveta. Po diplomi na ljubljanski univerzi jo je življenjska pot vodila na Norveško študirat skandinavske jezike in književnost, doktorirala pa je na ugledni kalifornijski univerzi Berkeley. Živela je v Minnesoti in predavala na univerzi v Minneapolisu, kjer je pridobila častni naziv »zaslužni profesor.« Pomembno je njeno znanstveno delo, zlasti monografija o etično in politično protislovnem Nobelovem nagrajencu za književnost Knutu Hamsunu.

Svetovljanka z uspešno znanstveno kariero je tudi Pavla, prvoosebna pripovedovalka in literarna junakinja romana Košček čokolade v pasji dlaki. Z možem Markusom, ekologom in energetskim svetovalcem, sta si ustvarila dom v Ottavi. Počitnice preživljata na Karibih, redno pa obiskujeta Pavlino domovino Slovenijo – na Gorenjskem ju čaka očarljivo preraščen vrt, v katerem na videz neurejeno uspevajo najrazličnejše rastline. Ta vrt je simbol njune nastajajoče »sestavljene« družine. Zakonca se namreč odločita, in sicer brez kakšnih bioloških travm, da bosta v Rusiji posvojila otroka brez staršev.

Prvoosebna pripoved o Pavlini težavni poti do posvojitve se začne v Kaliningradu, nekdanji sovjetski utrdbi na Baltiku. Realističnim opisom mračnjaških blokov iz obdobja Sovjetske zveze sledi opis vseh postopkov, ki jih morata prestati bodoča posvojitelja: spopadanje z birokracijo uradov za posvojitve je polno bizarnih pogojev, saj so pretirano zahtevni in malenkostni, kot da bi bil njihov osnovni namen preprečiti starševstvo. Prvo srečanje z deklico Jeleno je hladno, kot da bi se srečali tujki s ceste. Nezaupljivost oblasti do posvojitve se nadaljuje tudi v Ottavi z obiskom socialne delavke, zdravstvenimi pregledi, izpolnjevanju čudnih anket, Pavla pa se mora udeležiti povsem nesmiselne psihološke delavnice o sprejetju neplodnosti.

Živimo v tehnološko razvitem enaindvajsetem stoletju z umetnimi kolki, presajenimi roženicami in zobnimi vsadki, z melonastimi prsmi in zlikanimi obrazi, z bypassi in nazaj prišitimi prsti, a o otrocih razmišljamo kot Henrik VIII. o naslednikih svojega kraljestva .

Vojne, brezdomci, razseljenost, to so problemi! … Otroci brez družin, ki živijo na cesti. Otroci, ki so prisiljeni v dvanajsturni delavnik, v suženjstvo, v prostitucijo.

Po dolgotrajnih bojih za posvojitev pride naporno obdobje otrokovega vraščanja v novo okolje. Jelena ne govori, čeprav ni nema, povsod skriva hrano, saj ni prepričana, da bo lahko tudi naslednji dan še jedla; prva dekličina zaupnost se pokaže, ko mami podari košček čokolade, sprijet z dlako domačega psa. Sledi še dolgotrajno težavno prilagajanje, zdravljenje travm in slabokrvnosti, počasno sprejemanje jezika in stežka spregovorjena beseda v tujem jeziku.

Po več letih, ko Jelena odrašča v živahno zdravo najstnico, se družina odloči še za drugo posvojitev, tokrat v Novosibirsku. Po enakih postopkih končno posvojijo šestletno Katarino, ki je bistra, učljiva in se dokaj hitro vživlja v novo okolje.

Življenje obeh deklet je razgibano, najstniško razigrano in uspešno. Kljub razlikam v letih, izvoru in različnim značajem sestavljena družina deluje srečno, ljubeče. Jelene ne zanimajo prva leta otroštva v Kaliningradu niti se ne obremenjuje z vprašanji o bioloških starših, Katarina pa se vrača v svojo nekdanjo domovino, po maturi odpotuje v Novosibirsk, da bi v delovni komuni pomagala mladim, ki se potem, ko so prerasli dom za otroke, sami ne znajdejo; raziskuje pa tudi sumljive posle s tihotapljenjem otrok. Zanima jo, kdo so bili njeni starši, izve pa le žalostno novico, da je njena mati pred kratkim umrla za posledicami alkoholizma.

Ko sta hčeri že odrasli, se Pavla odloči, da bo napisala zgodbo o sebi in svoji družini: Izziv je prav to: napisati privlačno knjigo o vsakodnevnih, navidezno nepomembnih stvareh. /…/ Moje enkratno divje in dragoceno življenje je nepredvidljivo in lepo, in kolikor lahko nanj sploh vplivam, ga hočem preživeti brez sesuvanja, raje z grajenjem lepega.« To pisateljici povsem uspeva. Njen roman govori o pomembnih življenjskih vprašanjih in uspešnem reševanju problemov v svetu globalizacije in multikulturnosti, pojmov, ki pogosto zvenijo prazno.

Razgibana zgodba o malo drugačni družini, v kateri se spletejo zdravi odnosi med otrokoma in starši, sporoča, da so tudi umetno sestavljene družine povsem navadne, marsikdaj pa tudi mnogo boljše od bioloških. Generacijska nasprotja v času odraščanja pa so enaka kot drugod, medsebojna čustvena navezanost je prikazana stvarno, brez sledu sentimentalnosti.