Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca
Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
»Roman posvečam vsem družinam sveta, zlasti tistim sestavljenim, ki (prenekatero) nesrečo spremenijo v srečo.« Uvodno posvetilo napoveduje družinski roman, zgodbo o drugačni družini z »instantnim« materinstvom, kot ga avtorica Monika Žagar ironično imenuje.
Pisateljica je potomka rodu, ki ga opisuje v prvem romanu Dva brata – trije svetovi, kroniki o gospodarskem vzponu slovenske podjetniške družine pred prvo svetovno vojno in o njenem propadanju med okupacijo in v povojnih razmerah.
Monika Žagar je državljanka sveta. Po diplomi na ljubljanski univerzi jo je življenjska pot vodila na Norveško študirat skandinavske jezike in književnost, doktorirala pa je na ugledni kalifornijski univerzi Berkeley. Živela je v Minnesoti in predavala na univerzi v Minneapolisu, kjer je pridobila častni naziv »zaslužni profesor.« Pomembno je njeno znanstveno delo, zlasti monografija o etično in politično protislovnem Nobelovem nagrajencu za književnost Knutu Hamsunu.
Svetovljanka z uspešno znanstveno kariero je tudi Pavla, prvoosebna pripovedovalka in literarna junakinja romana Košček čokolade v pasji dlaki. Z možem Markusom, ekologom in energetskim svetovalcem, sta si ustvarila dom v Ottavi. Počitnice preživljata na Karibih, redno pa obiskujeta Pavlino domovino Slovenijo – na Gorenjskem ju čaka očarljivo preraščen vrt, v katerem na videz neurejeno uspevajo najrazličnejše rastline. Ta vrt je simbol njune nastajajoče »sestavljene« družine. Zakonca se namreč odločita, in sicer brez kakšnih bioloških travm, da bosta v Rusiji posvojila otroka brez staršev.
Prvoosebna pripoved o Pavlini težavni poti do posvojitve se začne v Kaliningradu, nekdanji sovjetski utrdbi na Baltiku. Realističnim opisom mračnjaških blokov iz obdobja Sovjetske zveze sledi opis vseh postopkov, ki jih morata prestati bodoča posvojitelja: spopadanje z birokracijo uradov za posvojitve je polno bizarnih pogojev, saj so pretirano zahtevni in malenkostni, kot da bi bil njihov osnovni namen preprečiti starševstvo. Prvo srečanje z deklico Jeleno je hladno, kot da bi se srečali tujki s ceste. Nezaupljivost oblasti do posvojitve se nadaljuje tudi v Ottavi z obiskom socialne delavke, zdravstvenimi pregledi, izpolnjevanju čudnih anket, Pavla pa se mora udeležiti povsem nesmiselne psihološke delavnice o sprejetju neplodnosti.
Živimo v tehnološko razvitem enaindvajsetem stoletju z umetnimi kolki, presajenimi roženicami in zobnimi vsadki, z melonastimi prsmi in zlikanimi obrazi, z bypassi in nazaj prišitimi prsti, a o otrocih razmišljamo kot Henrik VIII. o naslednikih svojega kraljestva .
Vojne, brezdomci, razseljenost, to so problemi! … Otroci brez družin, ki živijo na cesti. Otroci, ki so prisiljeni v dvanajsturni delavnik, v suženjstvo, v prostitucijo.
Po dolgotrajnih bojih za posvojitev pride naporno obdobje otrokovega vraščanja v novo okolje. Jelena ne govori, čeprav ni nema, povsod skriva hrano, saj ni prepričana, da bo lahko tudi naslednji dan še jedla; prva dekličina zaupnost se pokaže, ko mami podari košček čokolade, sprijet z dlako domačega psa. Sledi še dolgotrajno težavno prilagajanje, zdravljenje travm in slabokrvnosti, počasno sprejemanje jezika in stežka spregovorjena beseda v tujem jeziku.
Po več letih, ko Jelena odrašča v živahno zdravo najstnico, se družina odloči še za drugo posvojitev, tokrat v Novosibirsku. Po enakih postopkih končno posvojijo šestletno Katarino, ki je bistra, učljiva in se dokaj hitro vživlja v novo okolje.
Življenje obeh deklet je razgibano, najstniško razigrano in uspešno. Kljub razlikam v letih, izvoru in različnim značajem sestavljena družina deluje srečno, ljubeče. Jelene ne zanimajo prva leta otroštva v Kaliningradu niti se ne obremenjuje z vprašanji o bioloških starših, Katarina pa se vrača v svojo nekdanjo domovino, po maturi odpotuje v Novosibirsk, da bi v delovni komuni pomagala mladim, ki se potem, ko so prerasli dom za otroke, sami ne znajdejo; raziskuje pa tudi sumljive posle s tihotapljenjem otrok. Zanima jo, kdo so bili njeni starši, izve pa le žalostno novico, da je njena mati pred kratkim umrla za posledicami alkoholizma.
Ko sta hčeri že odrasli, se Pavla odloči, da bo napisala zgodbo o sebi in svoji družini: Izziv je prav to: napisati privlačno knjigo o vsakodnevnih, navidezno nepomembnih stvareh. /…/ Moje enkratno divje in dragoceno življenje je nepredvidljivo in lepo, in kolikor lahko nanj sploh vplivam, ga hočem preživeti brez sesuvanja, raje z grajenjem lepega.« To pisateljici povsem uspeva. Njen roman govori o pomembnih življenjskih vprašanjih in uspešnem reševanju problemov v svetu globalizacije in multikulturnosti, pojmov, ki pogosto zvenijo prazno.
Razgibana zgodba o malo drugačni družini, v kateri se spletejo zdravi odnosi med otrokoma in starši, sporoča, da so tudi umetno sestavljene družine povsem navadne, marsikdaj pa tudi mnogo boljše od bioloških. Generacijska nasprotja v času odraščanja pa so enaka kot drugod, medsebojna čustvena navezanost je prikazana stvarno, brez sledu sentimentalnosti.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca
Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
»Roman posvečam vsem družinam sveta, zlasti tistim sestavljenim, ki (prenekatero) nesrečo spremenijo v srečo.« Uvodno posvetilo napoveduje družinski roman, zgodbo o drugačni družini z »instantnim« materinstvom, kot ga avtorica Monika Žagar ironično imenuje.
Pisateljica je potomka rodu, ki ga opisuje v prvem romanu Dva brata – trije svetovi, kroniki o gospodarskem vzponu slovenske podjetniške družine pred prvo svetovno vojno in o njenem propadanju med okupacijo in v povojnih razmerah.
Monika Žagar je državljanka sveta. Po diplomi na ljubljanski univerzi jo je življenjska pot vodila na Norveško študirat skandinavske jezike in književnost, doktorirala pa je na ugledni kalifornijski univerzi Berkeley. Živela je v Minnesoti in predavala na univerzi v Minneapolisu, kjer je pridobila častni naziv »zaslužni profesor.« Pomembno je njeno znanstveno delo, zlasti monografija o etično in politično protislovnem Nobelovem nagrajencu za književnost Knutu Hamsunu.
Svetovljanka z uspešno znanstveno kariero je tudi Pavla, prvoosebna pripovedovalka in literarna junakinja romana Košček čokolade v pasji dlaki. Z možem Markusom, ekologom in energetskim svetovalcem, sta si ustvarila dom v Ottavi. Počitnice preživljata na Karibih, redno pa obiskujeta Pavlino domovino Slovenijo – na Gorenjskem ju čaka očarljivo preraščen vrt, v katerem na videz neurejeno uspevajo najrazličnejše rastline. Ta vrt je simbol njune nastajajoče »sestavljene« družine. Zakonca se namreč odločita, in sicer brez kakšnih bioloških travm, da bosta v Rusiji posvojila otroka brez staršev.
Prvoosebna pripoved o Pavlini težavni poti do posvojitve se začne v Kaliningradu, nekdanji sovjetski utrdbi na Baltiku. Realističnim opisom mračnjaških blokov iz obdobja Sovjetske zveze sledi opis vseh postopkov, ki jih morata prestati bodoča posvojitelja: spopadanje z birokracijo uradov za posvojitve je polno bizarnih pogojev, saj so pretirano zahtevni in malenkostni, kot da bi bil njihov osnovni namen preprečiti starševstvo. Prvo srečanje z deklico Jeleno je hladno, kot da bi se srečali tujki s ceste. Nezaupljivost oblasti do posvojitve se nadaljuje tudi v Ottavi z obiskom socialne delavke, zdravstvenimi pregledi, izpolnjevanju čudnih anket, Pavla pa se mora udeležiti povsem nesmiselne psihološke delavnice o sprejetju neplodnosti.
Živimo v tehnološko razvitem enaindvajsetem stoletju z umetnimi kolki, presajenimi roženicami in zobnimi vsadki, z melonastimi prsmi in zlikanimi obrazi, z bypassi in nazaj prišitimi prsti, a o otrocih razmišljamo kot Henrik VIII. o naslednikih svojega kraljestva .
Vojne, brezdomci, razseljenost, to so problemi! … Otroci brez družin, ki živijo na cesti. Otroci, ki so prisiljeni v dvanajsturni delavnik, v suženjstvo, v prostitucijo.
Po dolgotrajnih bojih za posvojitev pride naporno obdobje otrokovega vraščanja v novo okolje. Jelena ne govori, čeprav ni nema, povsod skriva hrano, saj ni prepričana, da bo lahko tudi naslednji dan še jedla; prva dekličina zaupnost se pokaže, ko mami podari košček čokolade, sprijet z dlako domačega psa. Sledi še dolgotrajno težavno prilagajanje, zdravljenje travm in slabokrvnosti, počasno sprejemanje jezika in stežka spregovorjena beseda v tujem jeziku.
Po več letih, ko Jelena odrašča v živahno zdravo najstnico, se družina odloči še za drugo posvojitev, tokrat v Novosibirsku. Po enakih postopkih končno posvojijo šestletno Katarino, ki je bistra, učljiva in se dokaj hitro vživlja v novo okolje.
Življenje obeh deklet je razgibano, najstniško razigrano in uspešno. Kljub razlikam v letih, izvoru in različnim značajem sestavljena družina deluje srečno, ljubeče. Jelene ne zanimajo prva leta otroštva v Kaliningradu niti se ne obremenjuje z vprašanji o bioloških starših, Katarina pa se vrača v svojo nekdanjo domovino, po maturi odpotuje v Novosibirsk, da bi v delovni komuni pomagala mladim, ki se potem, ko so prerasli dom za otroke, sami ne znajdejo; raziskuje pa tudi sumljive posle s tihotapljenjem otrok. Zanima jo, kdo so bili njeni starši, izve pa le žalostno novico, da je njena mati pred kratkim umrla za posledicami alkoholizma.
Ko sta hčeri že odrasli, se Pavla odloči, da bo napisala zgodbo o sebi in svoji družini: Izziv je prav to: napisati privlačno knjigo o vsakodnevnih, navidezno nepomembnih stvareh. /…/ Moje enkratno divje in dragoceno življenje je nepredvidljivo in lepo, in kolikor lahko nanj sploh vplivam, ga hočem preživeti brez sesuvanja, raje z grajenjem lepega.« To pisateljici povsem uspeva. Njen roman govori o pomembnih življenjskih vprašanjih in uspešnem reševanju problemov v svetu globalizacije in multikulturnosti, pojmov, ki pogosto zvenijo prazno.
Razgibana zgodba o malo drugačni družini, v kateri se spletejo zdravi odnosi med otrokoma in starši, sporoča, da so tudi umetno sestavljene družine povsem navadne, marsikdaj pa tudi mnogo boljše od bioloških. Generacijska nasprotja v času odraščanja pa so enaka kot drugod, medsebojna čustvena navezanost je prikazana stvarno, brez sledu sentimentalnosti.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov