Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Monika Žagar: Košček čokolade v pasji dlaki

10.09.2018

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018

»Roman posvečam vsem družinam sveta, zlasti tistim sestavljenim, ki (prenekatero) nesrečo spremenijo v srečo.« Uvodno posvetilo napoveduje družinski roman, zgodbo o drugačni družini z »instantnim« materinstvom, kot ga avtorica Monika Žagar ironično imenuje.

Pisateljica je potomka rodu, ki ga opisuje v prvem romanu Dva brata – trije svetovi, kroniki o gospodarskem vzponu slovenske podjetniške družine pred prvo svetovno vojno in o njenem propadanju med okupacijo in v povojnih razmerah.

Monika Žagar je državljanka sveta. Po diplomi na ljubljanski univerzi jo je življenjska pot vodila na Norveško študirat skandinavske jezike in književnost, doktorirala pa je na ugledni kalifornijski univerzi Berkeley. Živela je v Minnesoti in predavala na univerzi v Minneapolisu, kjer je pridobila častni naziv »zaslužni profesor.« Pomembno je njeno znanstveno delo, zlasti monografija o etično in politično protislovnem Nobelovem nagrajencu za književnost Knutu Hamsunu.

Svetovljanka z uspešno znanstveno kariero je tudi Pavla, prvoosebna pripovedovalka in literarna junakinja romana Košček čokolade v pasji dlaki. Z možem Markusom, ekologom in energetskim svetovalcem, sta si ustvarila dom v Ottavi. Počitnice preživljata na Karibih, redno pa obiskujeta Pavlino domovino Slovenijo – na Gorenjskem ju čaka očarljivo preraščen vrt, v katerem na videz neurejeno uspevajo najrazličnejše rastline. Ta vrt je simbol njune nastajajoče »sestavljene« družine. Zakonca se namreč odločita, in sicer brez kakšnih bioloških travm, da bosta v Rusiji posvojila otroka brez staršev.

Prvoosebna pripoved o Pavlini težavni poti do posvojitve se začne v Kaliningradu, nekdanji sovjetski utrdbi na Baltiku. Realističnim opisom mračnjaških blokov iz obdobja Sovjetske zveze sledi opis vseh postopkov, ki jih morata prestati bodoča posvojitelja: spopadanje z birokracijo uradov za posvojitve je polno bizarnih pogojev, saj so pretirano zahtevni in malenkostni, kot da bi bil njihov osnovni namen preprečiti starševstvo. Prvo srečanje z deklico Jeleno je hladno, kot da bi se srečali tujki s ceste. Nezaupljivost oblasti do posvojitve se nadaljuje tudi v Ottavi z obiskom socialne delavke, zdravstvenimi pregledi, izpolnjevanju čudnih anket, Pavla pa se mora udeležiti povsem nesmiselne psihološke delavnice o sprejetju neplodnosti.

Živimo v tehnološko razvitem enaindvajsetem stoletju z umetnimi kolki, presajenimi roženicami in zobnimi vsadki, z melonastimi prsmi in zlikanimi obrazi, z bypassi in nazaj prišitimi prsti, a o otrocih razmišljamo kot Henrik VIII. o naslednikih svojega kraljestva .

Vojne, brezdomci, razseljenost, to so problemi! … Otroci brez družin, ki živijo na cesti. Otroci, ki so prisiljeni v dvanajsturni delavnik, v suženjstvo, v prostitucijo.

Po dolgotrajnih bojih za posvojitev pride naporno obdobje otrokovega vraščanja v novo okolje. Jelena ne govori, čeprav ni nema, povsod skriva hrano, saj ni prepričana, da bo lahko tudi naslednji dan še jedla; prva dekličina zaupnost se pokaže, ko mami podari košček čokolade, sprijet z dlako domačega psa. Sledi še dolgotrajno težavno prilagajanje, zdravljenje travm in slabokrvnosti, počasno sprejemanje jezika in stežka spregovorjena beseda v tujem jeziku.

Po več letih, ko Jelena odrašča v živahno zdravo najstnico, se družina odloči še za drugo posvojitev, tokrat v Novosibirsku. Po enakih postopkih končno posvojijo šestletno Katarino, ki je bistra, učljiva in se dokaj hitro vživlja v novo okolje.

Življenje obeh deklet je razgibano, najstniško razigrano in uspešno. Kljub razlikam v letih, izvoru in različnim značajem sestavljena družina deluje srečno, ljubeče. Jelene ne zanimajo prva leta otroštva v Kaliningradu niti se ne obremenjuje z vprašanji o bioloških starših, Katarina pa se vrača v svojo nekdanjo domovino, po maturi odpotuje v Novosibirsk, da bi v delovni komuni pomagala mladim, ki se potem, ko so prerasli dom za otroke, sami ne znajdejo; raziskuje pa tudi sumljive posle s tihotapljenjem otrok. Zanima jo, kdo so bili njeni starši, izve pa le žalostno novico, da je njena mati pred kratkim umrla za posledicami alkoholizma.

Ko sta hčeri že odrasli, se Pavla odloči, da bo napisala zgodbo o sebi in svoji družini: Izziv je prav to: napisati privlačno knjigo o vsakodnevnih, navidezno nepomembnih stvareh. /…/ Moje enkratno divje in dragoceno življenje je nepredvidljivo in lepo, in kolikor lahko nanj sploh vplivam, ga hočem preživeti brez sesuvanja, raje z grajenjem lepega.« To pisateljici povsem uspeva. Njen roman govori o pomembnih življenjskih vprašanjih in uspešnem reševanju problemov v svetu globalizacije in multikulturnosti, pojmov, ki pogosto zvenijo prazno.

Razgibana zgodba o malo drugačni družini, v kateri se spletejo zdravi odnosi med otrokoma in starši, sporoča, da so tudi umetno sestavljene družine povsem navadne, marsikdaj pa tudi mnogo boljše od bioloških. Generacijska nasprotja v času odraščanja pa so enaka kot drugod, medsebojna čustvena navezanost je prikazana stvarno, brez sledu sentimentalnosti.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Monika Žagar: Košček čokolade v pasji dlaki

10.09.2018

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018

»Roman posvečam vsem družinam sveta, zlasti tistim sestavljenim, ki (prenekatero) nesrečo spremenijo v srečo.« Uvodno posvetilo napoveduje družinski roman, zgodbo o drugačni družini z »instantnim« materinstvom, kot ga avtorica Monika Žagar ironično imenuje.

Pisateljica je potomka rodu, ki ga opisuje v prvem romanu Dva brata – trije svetovi, kroniki o gospodarskem vzponu slovenske podjetniške družine pred prvo svetovno vojno in o njenem propadanju med okupacijo in v povojnih razmerah.

Monika Žagar je državljanka sveta. Po diplomi na ljubljanski univerzi jo je življenjska pot vodila na Norveško študirat skandinavske jezike in književnost, doktorirala pa je na ugledni kalifornijski univerzi Berkeley. Živela je v Minnesoti in predavala na univerzi v Minneapolisu, kjer je pridobila častni naziv »zaslužni profesor.« Pomembno je njeno znanstveno delo, zlasti monografija o etično in politično protislovnem Nobelovem nagrajencu za književnost Knutu Hamsunu.

Svetovljanka z uspešno znanstveno kariero je tudi Pavla, prvoosebna pripovedovalka in literarna junakinja romana Košček čokolade v pasji dlaki. Z možem Markusom, ekologom in energetskim svetovalcem, sta si ustvarila dom v Ottavi. Počitnice preživljata na Karibih, redno pa obiskujeta Pavlino domovino Slovenijo – na Gorenjskem ju čaka očarljivo preraščen vrt, v katerem na videz neurejeno uspevajo najrazličnejše rastline. Ta vrt je simbol njune nastajajoče »sestavljene« družine. Zakonca se namreč odločita, in sicer brez kakšnih bioloških travm, da bosta v Rusiji posvojila otroka brez staršev.

Prvoosebna pripoved o Pavlini težavni poti do posvojitve se začne v Kaliningradu, nekdanji sovjetski utrdbi na Baltiku. Realističnim opisom mračnjaških blokov iz obdobja Sovjetske zveze sledi opis vseh postopkov, ki jih morata prestati bodoča posvojitelja: spopadanje z birokracijo uradov za posvojitve je polno bizarnih pogojev, saj so pretirano zahtevni in malenkostni, kot da bi bil njihov osnovni namen preprečiti starševstvo. Prvo srečanje z deklico Jeleno je hladno, kot da bi se srečali tujki s ceste. Nezaupljivost oblasti do posvojitve se nadaljuje tudi v Ottavi z obiskom socialne delavke, zdravstvenimi pregledi, izpolnjevanju čudnih anket, Pavla pa se mora udeležiti povsem nesmiselne psihološke delavnice o sprejetju neplodnosti.

Živimo v tehnološko razvitem enaindvajsetem stoletju z umetnimi kolki, presajenimi roženicami in zobnimi vsadki, z melonastimi prsmi in zlikanimi obrazi, z bypassi in nazaj prišitimi prsti, a o otrocih razmišljamo kot Henrik VIII. o naslednikih svojega kraljestva .

Vojne, brezdomci, razseljenost, to so problemi! … Otroci brez družin, ki živijo na cesti. Otroci, ki so prisiljeni v dvanajsturni delavnik, v suženjstvo, v prostitucijo.

Po dolgotrajnih bojih za posvojitev pride naporno obdobje otrokovega vraščanja v novo okolje. Jelena ne govori, čeprav ni nema, povsod skriva hrano, saj ni prepričana, da bo lahko tudi naslednji dan še jedla; prva dekličina zaupnost se pokaže, ko mami podari košček čokolade, sprijet z dlako domačega psa. Sledi še dolgotrajno težavno prilagajanje, zdravljenje travm in slabokrvnosti, počasno sprejemanje jezika in stežka spregovorjena beseda v tujem jeziku.

Po več letih, ko Jelena odrašča v živahno zdravo najstnico, se družina odloči še za drugo posvojitev, tokrat v Novosibirsku. Po enakih postopkih končno posvojijo šestletno Katarino, ki je bistra, učljiva in se dokaj hitro vživlja v novo okolje.

Življenje obeh deklet je razgibano, najstniško razigrano in uspešno. Kljub razlikam v letih, izvoru in različnim značajem sestavljena družina deluje srečno, ljubeče. Jelene ne zanimajo prva leta otroštva v Kaliningradu niti se ne obremenjuje z vprašanji o bioloških starših, Katarina pa se vrača v svojo nekdanjo domovino, po maturi odpotuje v Novosibirsk, da bi v delovni komuni pomagala mladim, ki se potem, ko so prerasli dom za otroke, sami ne znajdejo; raziskuje pa tudi sumljive posle s tihotapljenjem otrok. Zanima jo, kdo so bili njeni starši, izve pa le žalostno novico, da je njena mati pred kratkim umrla za posledicami alkoholizma.

Ko sta hčeri že odrasli, se Pavla odloči, da bo napisala zgodbo o sebi in svoji družini: Izziv je prav to: napisati privlačno knjigo o vsakodnevnih, navidezno nepomembnih stvareh. /…/ Moje enkratno divje in dragoceno življenje je nepredvidljivo in lepo, in kolikor lahko nanj sploh vplivam, ga hočem preživeti brez sesuvanja, raje z grajenjem lepega.« To pisateljici povsem uspeva. Njen roman govori o pomembnih življenjskih vprašanjih in uspešnem reševanju problemov v svetu globalizacije in multikulturnosti, pojmov, ki pogosto zvenijo prazno.

Razgibana zgodba o malo drugačni družini, v kateri se spletejo zdravi odnosi med otrokoma in starši, sporoča, da so tudi umetno sestavljene družine povsem navadne, marsikdaj pa tudi mnogo boljše od bioloških. Generacijska nasprotja v času odraščanja pa so enaka kot drugod, medsebojna čustvena navezanost je prikazana stvarno, brez sledu sentimentalnosti.


25.10.2021

Ljudmila Saraskina: Dostojevski

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


22.10.2021

Dune: peščeni planet

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Prostost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Sadeži pozabe

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.10.2021

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd - premiera na Mali sceni MGL

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2


18.10.2021

Ana Luísa Amaral: What's in a name

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Barbara Zupan.


18.10.2021

Nataša Konc Lorenzutti: Beseda, ki je nimam

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ana Bohte.


18.10.2021

Paul Valéry: O poeziji

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Jure Franko.


18.10.2021

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


14.10.2021

Slawomir Mrožek: Emigranta

Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:


13.10.2021

Žiga Divjak in igralci: Vročina

V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.


12.10.2021

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe premiera

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.


11.10.2021

Janja Vidmar: Niti koraka več

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


11.10.2021

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.10.2021

Jernej Županič: Orodje za razgradnjo imperija

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


11.10.2021

Mateja Horvat Moira: Pisma v šatulji

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja.


08.10.2021

Sanremo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.10.2021

Respect

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.10.2021

Apollon Musagete / Oedipus Rex

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.10.2021

Florian Zeller: Mama

Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:


Stran 49 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov