Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Monika Žagar: Košček čokolade v pasji dlaki

10.09.2018

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018

»Roman posvečam vsem družinam sveta, zlasti tistim sestavljenim, ki (prenekatero) nesrečo spremenijo v srečo.« Uvodno posvetilo napoveduje družinski roman, zgodbo o drugačni družini z »instantnim« materinstvom, kot ga avtorica Monika Žagar ironično imenuje.

Pisateljica je potomka rodu, ki ga opisuje v prvem romanu Dva brata – trije svetovi, kroniki o gospodarskem vzponu slovenske podjetniške družine pred prvo svetovno vojno in o njenem propadanju med okupacijo in v povojnih razmerah.

Monika Žagar je državljanka sveta. Po diplomi na ljubljanski univerzi jo je življenjska pot vodila na Norveško študirat skandinavske jezike in književnost, doktorirala pa je na ugledni kalifornijski univerzi Berkeley. Živela je v Minnesoti in predavala na univerzi v Minneapolisu, kjer je pridobila častni naziv »zaslužni profesor.« Pomembno je njeno znanstveno delo, zlasti monografija o etično in politično protislovnem Nobelovem nagrajencu za književnost Knutu Hamsunu.

Svetovljanka z uspešno znanstveno kariero je tudi Pavla, prvoosebna pripovedovalka in literarna junakinja romana Košček čokolade v pasji dlaki. Z možem Markusom, ekologom in energetskim svetovalcem, sta si ustvarila dom v Ottavi. Počitnice preživljata na Karibih, redno pa obiskujeta Pavlino domovino Slovenijo – na Gorenjskem ju čaka očarljivo preraščen vrt, v katerem na videz neurejeno uspevajo najrazličnejše rastline. Ta vrt je simbol njune nastajajoče »sestavljene« družine. Zakonca se namreč odločita, in sicer brez kakšnih bioloških travm, da bosta v Rusiji posvojila otroka brez staršev.

Prvoosebna pripoved o Pavlini težavni poti do posvojitve se začne v Kaliningradu, nekdanji sovjetski utrdbi na Baltiku. Realističnim opisom mračnjaških blokov iz obdobja Sovjetske zveze sledi opis vseh postopkov, ki jih morata prestati bodoča posvojitelja: spopadanje z birokracijo uradov za posvojitve je polno bizarnih pogojev, saj so pretirano zahtevni in malenkostni, kot da bi bil njihov osnovni namen preprečiti starševstvo. Prvo srečanje z deklico Jeleno je hladno, kot da bi se srečali tujki s ceste. Nezaupljivost oblasti do posvojitve se nadaljuje tudi v Ottavi z obiskom socialne delavke, zdravstvenimi pregledi, izpolnjevanju čudnih anket, Pavla pa se mora udeležiti povsem nesmiselne psihološke delavnice o sprejetju neplodnosti.

Živimo v tehnološko razvitem enaindvajsetem stoletju z umetnimi kolki, presajenimi roženicami in zobnimi vsadki, z melonastimi prsmi in zlikanimi obrazi, z bypassi in nazaj prišitimi prsti, a o otrocih razmišljamo kot Henrik VIII. o naslednikih svojega kraljestva .

Vojne, brezdomci, razseljenost, to so problemi! … Otroci brez družin, ki živijo na cesti. Otroci, ki so prisiljeni v dvanajsturni delavnik, v suženjstvo, v prostitucijo.

Po dolgotrajnih bojih za posvojitev pride naporno obdobje otrokovega vraščanja v novo okolje. Jelena ne govori, čeprav ni nema, povsod skriva hrano, saj ni prepričana, da bo lahko tudi naslednji dan še jedla; prva dekličina zaupnost se pokaže, ko mami podari košček čokolade, sprijet z dlako domačega psa. Sledi še dolgotrajno težavno prilagajanje, zdravljenje travm in slabokrvnosti, počasno sprejemanje jezika in stežka spregovorjena beseda v tujem jeziku.

Po več letih, ko Jelena odrašča v živahno zdravo najstnico, se družina odloči še za drugo posvojitev, tokrat v Novosibirsku. Po enakih postopkih končno posvojijo šestletno Katarino, ki je bistra, učljiva in se dokaj hitro vživlja v novo okolje.

Življenje obeh deklet je razgibano, najstniško razigrano in uspešno. Kljub razlikam v letih, izvoru in različnim značajem sestavljena družina deluje srečno, ljubeče. Jelene ne zanimajo prva leta otroštva v Kaliningradu niti se ne obremenjuje z vprašanji o bioloških starših, Katarina pa se vrača v svojo nekdanjo domovino, po maturi odpotuje v Novosibirsk, da bi v delovni komuni pomagala mladim, ki se potem, ko so prerasli dom za otroke, sami ne znajdejo; raziskuje pa tudi sumljive posle s tihotapljenjem otrok. Zanima jo, kdo so bili njeni starši, izve pa le žalostno novico, da je njena mati pred kratkim umrla za posledicami alkoholizma.

Ko sta hčeri že odrasli, se Pavla odloči, da bo napisala zgodbo o sebi in svoji družini: Izziv je prav to: napisati privlačno knjigo o vsakodnevnih, navidezno nepomembnih stvareh. /…/ Moje enkratno divje in dragoceno življenje je nepredvidljivo in lepo, in kolikor lahko nanj sploh vplivam, ga hočem preživeti brez sesuvanja, raje z grajenjem lepega.« To pisateljici povsem uspeva. Njen roman govori o pomembnih življenjskih vprašanjih in uspešnem reševanju problemov v svetu globalizacije in multikulturnosti, pojmov, ki pogosto zvenijo prazno.

Razgibana zgodba o malo drugačni družini, v kateri se spletejo zdravi odnosi med otrokoma in starši, sporoča, da so tudi umetno sestavljene družine povsem navadne, marsikdaj pa tudi mnogo boljše od bioloških. Generacijska nasprotja v času odraščanja pa so enaka kot drugod, medsebojna čustvena navezanost je prikazana stvarno, brez sledu sentimentalnosti.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Monika Žagar: Košček čokolade v pasji dlaki

10.09.2018

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018

»Roman posvečam vsem družinam sveta, zlasti tistim sestavljenim, ki (prenekatero) nesrečo spremenijo v srečo.« Uvodno posvetilo napoveduje družinski roman, zgodbo o drugačni družini z »instantnim« materinstvom, kot ga avtorica Monika Žagar ironično imenuje.

Pisateljica je potomka rodu, ki ga opisuje v prvem romanu Dva brata – trije svetovi, kroniki o gospodarskem vzponu slovenske podjetniške družine pred prvo svetovno vojno in o njenem propadanju med okupacijo in v povojnih razmerah.

Monika Žagar je državljanka sveta. Po diplomi na ljubljanski univerzi jo je življenjska pot vodila na Norveško študirat skandinavske jezike in književnost, doktorirala pa je na ugledni kalifornijski univerzi Berkeley. Živela je v Minnesoti in predavala na univerzi v Minneapolisu, kjer je pridobila častni naziv »zaslužni profesor.« Pomembno je njeno znanstveno delo, zlasti monografija o etično in politično protislovnem Nobelovem nagrajencu za književnost Knutu Hamsunu.

Svetovljanka z uspešno znanstveno kariero je tudi Pavla, prvoosebna pripovedovalka in literarna junakinja romana Košček čokolade v pasji dlaki. Z možem Markusom, ekologom in energetskim svetovalcem, sta si ustvarila dom v Ottavi. Počitnice preživljata na Karibih, redno pa obiskujeta Pavlino domovino Slovenijo – na Gorenjskem ju čaka očarljivo preraščen vrt, v katerem na videz neurejeno uspevajo najrazličnejše rastline. Ta vrt je simbol njune nastajajoče »sestavljene« družine. Zakonca se namreč odločita, in sicer brez kakšnih bioloških travm, da bosta v Rusiji posvojila otroka brez staršev.

Prvoosebna pripoved o Pavlini težavni poti do posvojitve se začne v Kaliningradu, nekdanji sovjetski utrdbi na Baltiku. Realističnim opisom mračnjaških blokov iz obdobja Sovjetske zveze sledi opis vseh postopkov, ki jih morata prestati bodoča posvojitelja: spopadanje z birokracijo uradov za posvojitve je polno bizarnih pogojev, saj so pretirano zahtevni in malenkostni, kot da bi bil njihov osnovni namen preprečiti starševstvo. Prvo srečanje z deklico Jeleno je hladno, kot da bi se srečali tujki s ceste. Nezaupljivost oblasti do posvojitve se nadaljuje tudi v Ottavi z obiskom socialne delavke, zdravstvenimi pregledi, izpolnjevanju čudnih anket, Pavla pa se mora udeležiti povsem nesmiselne psihološke delavnice o sprejetju neplodnosti.

Živimo v tehnološko razvitem enaindvajsetem stoletju z umetnimi kolki, presajenimi roženicami in zobnimi vsadki, z melonastimi prsmi in zlikanimi obrazi, z bypassi in nazaj prišitimi prsti, a o otrocih razmišljamo kot Henrik VIII. o naslednikih svojega kraljestva .

Vojne, brezdomci, razseljenost, to so problemi! … Otroci brez družin, ki živijo na cesti. Otroci, ki so prisiljeni v dvanajsturni delavnik, v suženjstvo, v prostitucijo.

Po dolgotrajnih bojih za posvojitev pride naporno obdobje otrokovega vraščanja v novo okolje. Jelena ne govori, čeprav ni nema, povsod skriva hrano, saj ni prepričana, da bo lahko tudi naslednji dan še jedla; prva dekličina zaupnost se pokaže, ko mami podari košček čokolade, sprijet z dlako domačega psa. Sledi še dolgotrajno težavno prilagajanje, zdravljenje travm in slabokrvnosti, počasno sprejemanje jezika in stežka spregovorjena beseda v tujem jeziku.

Po več letih, ko Jelena odrašča v živahno zdravo najstnico, se družina odloči še za drugo posvojitev, tokrat v Novosibirsku. Po enakih postopkih končno posvojijo šestletno Katarino, ki je bistra, učljiva in se dokaj hitro vživlja v novo okolje.

Življenje obeh deklet je razgibano, najstniško razigrano in uspešno. Kljub razlikam v letih, izvoru in različnim značajem sestavljena družina deluje srečno, ljubeče. Jelene ne zanimajo prva leta otroštva v Kaliningradu niti se ne obremenjuje z vprašanji o bioloških starših, Katarina pa se vrača v svojo nekdanjo domovino, po maturi odpotuje v Novosibirsk, da bi v delovni komuni pomagala mladim, ki se potem, ko so prerasli dom za otroke, sami ne znajdejo; raziskuje pa tudi sumljive posle s tihotapljenjem otrok. Zanima jo, kdo so bili njeni starši, izve pa le žalostno novico, da je njena mati pred kratkim umrla za posledicami alkoholizma.

Ko sta hčeri že odrasli, se Pavla odloči, da bo napisala zgodbo o sebi in svoji družini: Izziv je prav to: napisati privlačno knjigo o vsakodnevnih, navidezno nepomembnih stvareh. /…/ Moje enkratno divje in dragoceno življenje je nepredvidljivo in lepo, in kolikor lahko nanj sploh vplivam, ga hočem preživeti brez sesuvanja, raje z grajenjem lepega.« To pisateljici povsem uspeva. Njen roman govori o pomembnih življenjskih vprašanjih in uspešnem reševanju problemov v svetu globalizacije in multikulturnosti, pojmov, ki pogosto zvenijo prazno.

Razgibana zgodba o malo drugačni družini, v kateri se spletejo zdravi odnosi med otrokoma in starši, sporoča, da so tudi umetno sestavljene družine povsem navadne, marsikdaj pa tudi mnogo boljše od bioloških. Generacijska nasprotja v času odraščanja pa so enaka kot drugod, medsebojna čustvena navezanost je prikazana stvarno, brez sledu sentimentalnosti.


05.07.2021

Povodni mož

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.06.2021

Ivan Cankar: Hlapci

Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci


01.07.2021

Sad Sam Matthäus

Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković


30.06.2021

Ivan Cankar: Hlapci

Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.


28.06.2021

Etgar Keret: Poleti že!

Avtor recenzije: Marko Golja Bere: Jure Franko


28.06.2021

ur. Andrej Kirbiš: Kulturna participacija mladih v Sloveniji in Evropi

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman


28.06.2021

Goran Vojnović: Đorđić se vrača

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


28.06.2021

Tone Dodlek: Plavi 9

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere: Lidija Hartman


21.06.2021

Simona Škrabec: Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan


21.06.2021

Tanja Tuma: Brodnik

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.


21.06.2021

Zoran Pevec: Na objektivističnem stolu

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


21.06.2021

Jani Virk: Jaka in Vane

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


14.06.2021

Josip Osti: Poper po pudingu

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Matjaž Romih


14.06.2021

Pavel Florenski: Ikonostas

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko


14.06.2021

Dušan Čater: Ekstradeviško

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja


10.06.2021

MGL - Eugene Labiche: Slamnik

Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša


07.06.2021

Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


07.06.2021

Risto Vasilevski: Srce kroga

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


07.06.2021

Svetlana Slapšak: Šola za delikatne ljubimce

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


07.06.2021

Marko Golja: Prepozno, pozneje

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


Stran 55 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov