Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Ivan Lotrič.
Prevedla Marjeta Drobnič; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Benetke so neusahljiv vir navdiha in čudenja raznovrstnim umetnikom, o njih piše Casanova, ki je bil tam v ječi, na svojem italijanskem potovanju jih je obiskal Goethe, med novejšimi potopisnimi knjigami sta jim namenjena Vodno znamenje ruskega nobelovca, pesnika Josifa Brodskega, beneškemu zakotju in skritim uličicam, spregledanim detajlom in portalom je namenil knjigo Predrag Matvejević. In zdaj še Javier Marías, eden najboljših stilistov s španskega govornega območja, prepoznaven po nostalgičnem občutju, ki preveva njegove romane, in po dolgem, vase uvrtanem stavku.
Marías se Benetk loteva napol od znotraj; v zadnjem poglavju piše, da jih je v osemdesetih letih obiskoval zaradi dveh Daniel, ki sta zdaj razseljeni oziroma poročeni, in dodaja, da je ob različno dolgih obiskih vmes v Benetkah tudi služboval, dva tedna, pa vendar. Kot nekdo, ki je bil prepričan, da je to mesto mera vseh stvari, in je to mnenje delil s sedemdeset tisočimi prebivalci, kolikor jih je ostal od nekdanjih tristo tisočev. Urejene meščane v žabah in z operjenimi klobuki so namreč nadomestili nahrbtnikarji in turisti vseh barv. Benetke, kot jih v tem nadvse kratkem potopisu vidi Marías, so večno mesto, ki ostaja ves čas isto in bo takšno tudi v prihodnje; in tudi arhitektura, z izjemo nekaj zgradb iz časa fašizma, je obsojena le na drobne predelave in prenovo interierjev. Vendar pa se Marías, kljub naslovu, ne ukvarja z njimi, celotne Benetke so zanj interier, citira neko svojo znanko Benečanko, saj so samozadostne, tam ni nič odveč ali zunaj, in ničesar takšnega tudi ne potrebujejo.
Marías se ukvarja s paradoksalnostjo mesta, z njegovo zadržano nobleso, ki izbruhne v pretiravanje ob koncertih, ko zlatnina in dragi kamni slepijo glasbenike, popisuje prepredenost s kanali in s tem povezanimi načini prevoza in mu je gondola ravno prav dvignjena nad gladino, da omogoča žabji pogled na fasade. Popisuje permanentno zaskrbljenost prebivalcev za mesto, ki ga ogrožajo enkrat pogrezanje muljnatih otokov, drugič visoke plime ob vremenskih frontah, tretjič razgradnja kamna zaradi v bližino priseljene industrije, potem kanale napadejo tujerodne agresivne alge. Čeprav gosto beseden pri pisanju proze je Marías pri popisih mesta zadržan, bolj sugestiven kot opisen, rad doda kakšno modrost redkih domačinov, torej beneške aristokracije, s katerimi se je imel priložnost seznaniti, če ne tudi spoprijateljiti. Benečani so zadržani do tujcev in kdor se je poleti prerival po mestnih ulicah, jih popolnoma razume. Marías obiskuje pokopališča, na katerih počivajo slavni tujci, ljubitelji Benetk, dvakrat oplazi tamkajšnje Hemingwayeve pivske eskapade in nasploh nabere dovolj popotnih vtisov, da z njimi napolni nekaj poglavij. Benetke, interier se od Matvejevićevega pisanja o istih prezrtih mostovih in pozabljenih četrtih ločijo predvsem po odsotnosti strasti, s katero je hrvaški erudit popisoval prezrte portale in znamenja preteklosti: Marías vse to opazi, vendar kot da bi bila njegova potopisna metoda manj invazivna, kot da bi poskušal Benetke gledati in popisati z več distance, da jim prevelika bližina in eksoteričnost ne bi odvzele še tisto malo skrivnostnosti, ki so jim jo pustili turisti.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Ivan Lotrič.
Prevedla Marjeta Drobnič; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Benetke so neusahljiv vir navdiha in čudenja raznovrstnim umetnikom, o njih piše Casanova, ki je bil tam v ječi, na svojem italijanskem potovanju jih je obiskal Goethe, med novejšimi potopisnimi knjigami sta jim namenjena Vodno znamenje ruskega nobelovca, pesnika Josifa Brodskega, beneškemu zakotju in skritim uličicam, spregledanim detajlom in portalom je namenil knjigo Predrag Matvejević. In zdaj še Javier Marías, eden najboljših stilistov s španskega govornega območja, prepoznaven po nostalgičnem občutju, ki preveva njegove romane, in po dolgem, vase uvrtanem stavku.
Marías se Benetk loteva napol od znotraj; v zadnjem poglavju piše, da jih je v osemdesetih letih obiskoval zaradi dveh Daniel, ki sta zdaj razseljeni oziroma poročeni, in dodaja, da je ob različno dolgih obiskih vmes v Benetkah tudi služboval, dva tedna, pa vendar. Kot nekdo, ki je bil prepričan, da je to mesto mera vseh stvari, in je to mnenje delil s sedemdeset tisočimi prebivalci, kolikor jih je ostal od nekdanjih tristo tisočev. Urejene meščane v žabah in z operjenimi klobuki so namreč nadomestili nahrbtnikarji in turisti vseh barv. Benetke, kot jih v tem nadvse kratkem potopisu vidi Marías, so večno mesto, ki ostaja ves čas isto in bo takšno tudi v prihodnje; in tudi arhitektura, z izjemo nekaj zgradb iz časa fašizma, je obsojena le na drobne predelave in prenovo interierjev. Vendar pa se Marías, kljub naslovu, ne ukvarja z njimi, celotne Benetke so zanj interier, citira neko svojo znanko Benečanko, saj so samozadostne, tam ni nič odveč ali zunaj, in ničesar takšnega tudi ne potrebujejo.
Marías se ukvarja s paradoksalnostjo mesta, z njegovo zadržano nobleso, ki izbruhne v pretiravanje ob koncertih, ko zlatnina in dragi kamni slepijo glasbenike, popisuje prepredenost s kanali in s tem povezanimi načini prevoza in mu je gondola ravno prav dvignjena nad gladino, da omogoča žabji pogled na fasade. Popisuje permanentno zaskrbljenost prebivalcev za mesto, ki ga ogrožajo enkrat pogrezanje muljnatih otokov, drugič visoke plime ob vremenskih frontah, tretjič razgradnja kamna zaradi v bližino priseljene industrije, potem kanale napadejo tujerodne agresivne alge. Čeprav gosto beseden pri pisanju proze je Marías pri popisih mesta zadržan, bolj sugestiven kot opisen, rad doda kakšno modrost redkih domačinov, torej beneške aristokracije, s katerimi se je imel priložnost seznaniti, če ne tudi spoprijateljiti. Benečani so zadržani do tujcev in kdor se je poleti prerival po mestnih ulicah, jih popolnoma razume. Marías obiskuje pokopališča, na katerih počivajo slavni tujci, ljubitelji Benetk, dvakrat oplazi tamkajšnje Hemingwayeve pivske eskapade in nasploh nabere dovolj popotnih vtisov, da z njimi napolni nekaj poglavij. Benetke, interier se od Matvejevićevega pisanja o istih prezrtih mostovih in pozabljenih četrtih ločijo predvsem po odsotnosti strasti, s katero je hrvaški erudit popisoval prezrte portale in znamenja preteklosti: Marías vse to opazi, vendar kot da bi bila njegova potopisna metoda manj invazivna, kot da bi poskušal Benetke gledati in popisati z več distance, da jim prevelika bližina in eksoteričnost ne bi odvzele še tisto malo skrivnostnosti, ki so jim jo pustili turisti.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
Neveljaven email naslov