Avtor recenzije: Klemen Kordež Bere Alenka Resman Langus

Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017

Pascal Quignard je erudit najvišjega kova. Pri Emmanuelu Levinasu je študiral filozofijo, v vznemirljivih šestdesetih in sedemdesetih let se je že kot študent vključil v intelektualno vrenje Pariza, nato je predaval predmoderno literaturo od grških začetkov do renesanse. Že v svojih zgodnjih tridesetih letih je v Franciji zaslovel kot romanopisec, raziskovalno pa se je ukvarjal z jezikoslovjem, antropologijo, likovno umetnostjo, glasbo in še bi lahko naštevali. A njegovi romani niso ločeni od njegovega akademskega delovanja, nasprotno, svoje izsledke, raziskovalne stranpoti in slepe ulice je ves čas prefinjeno spenjal s svojim pisateljskim delom, ustvarjal hibridne žanre romanov, esejev, pravljic in mitov, ki so bili pogosto sestavljeni iz – kot v spremni besedi knjige piše Varja Balžarosky Antić – traktatov, pesmi, aforizmov, sentenc, etimoloških razlag in trdne filozofske argumentacije.

Tudi v Skrivnostnih solidarnostih smo priča tovrstnim postopkom, kar pa nikakor ne pomeni, da se Quignard zateka h klasični postmodernistični citatnosti. V romanu ne najdemo omemb velikih pisateljev in filozofov, saj avtor poskuša posredovati filozofske vidike svojega pisanja samo z resnično svojevrstno pisavo, ki ponekod celo meji na pesmi v prozi. Stavki so odsekani in kratki, včasih delujejo celo kot samostojni odstavki, saj se po zaključku nova poved nemalokrat začne v naslednji vrstici, s čimer Quinard romanu dodaja zamolkel pridih. Z naglimi zamahi peresa pred nami slika podobe francoskega obmorskega mesteca, rojstno mesto glavne protagonistke romana Claire, v katero se ta nepričakovano vrne v poznih štiridesetih letih. Bleščeči opisi narave so eden osrednjih vidikov romana. In prav opisovanje njenega doživljanja narave je kot odskočna deska, s katere Quignard napreduje od golega slikanja narave do Clairinega predajanja njenim težko umljivim čudesom, celo blagega zlivanja z njimi, dokler se proti koncu romana meja med glavno protagonistko in vsemogočnostjo narave ne razplasti v nejasno zabrisanost, zaradi katere lahko bralec skoraj zasliši glasove na pusti planjavi, kar je tudi naslov petega poglavja romana. »Nekega dne mi je pojasnila, da se je pokrajina čez nekaj časa enkrat odprla, ji prišla nasproti, in kraj je sam vstopil vanjo, jo nenadoma zaobjel, jo zaščitil, odgnal samoto, jo ozdravil.«, zapiše o njej njen brat Paul.

Naslednja pomembna značilnost romana pa je vsekakor begajoči pripovedovalec. V skladu s fragmentiranostjo Quignardovih literarnih del so tudi Skrivnostne solidarnosti napolnjene s prebliski, vrivki in zagonetnimi pasažami, pri katerih avtor od poglavja do poglavja menjuje pripovedovalca, nekajkrat pa celo znotraj posameznih podpoglavij preskoči iz prvoosebne v tretjeosebno perspektivo. Ob tem je Claire imenovana vsaj s štirimi različnimi imeni, kar še dodatno razosebi njeno že tako težko ulovljivo identiteto.

Za konec izpostavimo še najverjetneje nezaželeno stransko posledico zgoraj navedenih literarnih postopkov. Knjiga kljub redko videni vsebini in virtuozno napisanim pasažam zaradi svoje fragmentiranosti bralcu sem in tja ne dovoljuje popolne potopitve v občasno nejasen pripovedni lok, iz česar pa ne sledi, da je roman hermetično napisan ali nedostopen. Nikakor. Le nekaj več bralskega napora kot običajno je treba vložiti vanj, nato pa Quignard kot redko kateri sodobni pisatelj nagovori naša najosnovnejša vprašanja in med zgoščenimi vrsticami celo ponudi nekakšne odgovore, za kar pa je treba delo brati natančno in predvsem počasi.