Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.
Film z že dogovorjeno distribucijo v ZDA, Franciji in Nemčiji ter na kanalih HBO Europe utegne spodbuditi pospešek v karierah celotne ustvarjalne ekipe.
Posledice so film o tem, kako uničujoča utegneta biti za mladega človeka nerazumevanje in nesprejemanje v najbolj ranljivih letih. 18-letni Andrej Podobnik po hitrem postopku pristane v vzgojnem zavodu. Po nasilnem izpadu nad vrstnico na neki zabavi proti njemu priča celo njegova lastna mati: kot poudari na sodišču, Andrej ne hodi v šolo niti ne dela. A kot se izkaže, vzgojni zavod zanj ni rešitev. Prav nasprotno: tu se njegovi problemi šele začnejo.
Andreja igra Matej Zemljič: njegova igra težavnega mladeniča s tako silovitimi čustvi, da se utegne zdaj zdaj razpočiti, je zadržana, celo minimalistična v odmerjanju čustev. Toda z njo Zemljič le še utrjuje gledalčev občutek, da Andrej v sebi nosi pravi vulkan čustev. Kdaj bo ta izbruhnil, je le vprašanje časa. Gledalca seveda zanima zakaj.
Režiser in scenarist Darko Štante skozi film ponudi večplastno razlago, kaj muči Andreja in zakaj si prizadeva, da ga skupina vrstnikov v zavodu pod vodstvom alfa samca Željka sprejme medse. V vlogi Željka prav tako briljira Timon Šturbej: poleg Andrejeve fužinske ljubljanščine v film vpelje še nekakšno gangstersko štajerščino. Šturbej v vlogi Željka izstopa s srhljivim pogledom in nasmeškom karizmatičnega psihopata. Tako dobesedno kot v prenesenem pomenu v filmu igra pomembno vlogo jezik ulice. Režiser nas popelje v krut, neizprosen svet mafijcev v nastajanju: krasi jih nenehno razkazovanje mišic in skrivanje ranljivosti, kajti slednje so lahko kadar koli zlorabljene za izsiljevanje, izživljanje, zasmehovanje.
Z gotovostjo lahko rečem, da za gledalca ogled ne bo brez posledic. Z avtentično rap glasbo, jezikom in z briljantno igro, ki tu in tam ustvarja vtis, da gledamo dokumentarni film, Štante svet mladih prestopnikov namreč naslika prepričljivo in presunljivo.
Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.
Film z že dogovorjeno distribucijo v ZDA, Franciji in Nemčiji ter na kanalih HBO Europe utegne spodbuditi pospešek v karierah celotne ustvarjalne ekipe.
Posledice so film o tem, kako uničujoča utegneta biti za mladega človeka nerazumevanje in nesprejemanje v najbolj ranljivih letih. 18-letni Andrej Podobnik po hitrem postopku pristane v vzgojnem zavodu. Po nasilnem izpadu nad vrstnico na neki zabavi proti njemu priča celo njegova lastna mati: kot poudari na sodišču, Andrej ne hodi v šolo niti ne dela. A kot se izkaže, vzgojni zavod zanj ni rešitev. Prav nasprotno: tu se njegovi problemi šele začnejo.
Andreja igra Matej Zemljič: njegova igra težavnega mladeniča s tako silovitimi čustvi, da se utegne zdaj zdaj razpočiti, je zadržana, celo minimalistična v odmerjanju čustev. Toda z njo Zemljič le še utrjuje gledalčev občutek, da Andrej v sebi nosi pravi vulkan čustev. Kdaj bo ta izbruhnil, je le vprašanje časa. Gledalca seveda zanima zakaj.
Režiser in scenarist Darko Štante skozi film ponudi večplastno razlago, kaj muči Andreja in zakaj si prizadeva, da ga skupina vrstnikov v zavodu pod vodstvom alfa samca Željka sprejme medse. V vlogi Željka prav tako briljira Timon Šturbej: poleg Andrejeve fužinske ljubljanščine v film vpelje še nekakšno gangstersko štajerščino. Šturbej v vlogi Željka izstopa s srhljivim pogledom in nasmeškom karizmatičnega psihopata. Tako dobesedno kot v prenesenem pomenu v filmu igra pomembno vlogo jezik ulice. Režiser nas popelje v krut, neizprosen svet mafijcev v nastajanju: krasi jih nenehno razkazovanje mišic in skrivanje ranljivosti, kajti slednje so lahko kadar koli zlorabljene za izsiljevanje, izživljanje, zasmehovanje.
Z gotovostjo lahko rečem, da za gledalca ogled ne bo brez posledic. Z avtentično rap glasbo, jezikom in z briljantno igro, ki tu in tam ustvarja vtis, da gledamo dokumentarni film, Štante svet mladih prestopnikov namreč naslika prepričljivo in presunljivo.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov