Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram
Bere Igor Velše.
Prevedel Aleš Košar; Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete
Kot je zapisano na zavihku nemške izdaje knjige Kaj se pravi misliti? freiburška predavanja Martina Heideggerja vsebujejo temeljno bitnozgodovinsko osmislitev tega, kaj se pravi misliti, v dvojno enotni usmeritvi tistega, kar míslenje pomeni in tistega, kar človeku zgodovinsko nalaga. Ob tem pa pisec spremne besede k slovenski izdaji Dean Komel poudarja, da je treba mislenje biti smiselno razločiti od mišljenja kot menjenja bivajočega.
Za filozofijo mišljenje pomeni marsikaj, saj je filozofija tista vednost, ki je zasnovana na zmožnosti mišljenja. Že Aristotel je začel s postavko, da mišljenje pomeni samo odgovoriti na vprašanje, kaj je mišljenje. Aristotel uporablja oznako »mišljenje mišljenja«, s katero pojasnjuje božjo bit. S tem pa je največja prisotnost biti. Ta tradicija pristopanja k filozofskemu mišljenju traja vse do Hegla. Martin Heidegger pa je v svojem ključnem delu Bit in čas pojem mišljenja konceptualno izločil, namesto tega govori o razumevanju, razumevanju biti.
Ko beremo o mislecih po Heglu, o Kirkegaardu in Nietzscheju, ki ju Heidegger obravnava v prvem delu knjige Kaj se pravi misliti?, opazimo distanco do mišljenja in to, da kanon ni mišljenje oziroma um, ampak umetnost. V drugem delu knjige, v bitnozgodovinskem pogovoru s Parmenidom, spet poudarjeno uvaja koncept mišljenja. Heidegger ugotavlja, da je čas po 2. svetovni vojni čas odsotnosti mišljenja, ne da bi ga kakorkoli pogrešali. In tudi danes, ob razmahu kognitivnih znanosti in drugih znanosti o mišljenju, je mišljenje nekaj samoumevnega, saj je mišlenje tisto, s čimer imamo ves čas opraviti. Ko se ponovno vrne k vprašanju mišljenja, to mišljenje ni tisto, s katerim je imela opraviti filozofija do tedaj. Mišljenje je vezano na predstavljanje bivajočega v njegovi biti.
Heideggerjevo izhodišče so vprašanja, ali je mišljenje zgolj to oziroma ali imamo pravico, da mišljenje reduciramo na predstavo bivajočega v njegovi biti, ali ni ta redukcija ravno značilnost našega časa, ki ga označuje kriza duhovnosti, nihilizem in grožnja uničenja civilizacije, in nazadnje, ali ni prav ta redukcija kriva, da človek razpolaga z vsem razen s tistim, kar tvori njegovo bistvo, to pa naj bi bilo mišljenje.
Delo Kaj se pravi misliti? je vplivalo na nekatere druge mislece, med drugim tudi na Hanno Arendt in njen premislek o totalitarizmu, kjer je za glavno karakteristiko uporabila pojem nemiselnosti, brezmiselnosti. Veliko prahu so dvignili Heideggerjevi Črni zvezki, v katera je zapisoval svoja razmišljanja od leta 1931 do 1970. To so paralelni razmisleki, ki jih je ločeval od svojih predavanj in tistega, kar je objavljal v tisku. Marsikdo ga je obtoževal domnevnega antisemitizma, ki naj bi ga našel v teh dnevnikih.
Heideggerjevo delo je težko brati in razumeti. Na ugovore je odgovoril, da se bit upira razumevanju in da je za pojasnitev narave biti potreben nov jezik. Heidegger si je izmislil veliko novih besed in bil je prepričan, da sta nemški in grški jezik najprimernejša za ta namen. Pomenske možnosti nemške ubeseditve je našel tudi v jezikovni rabi pred petsto leti. Prevajalec Heideggerjevih del v slovenščino Aleš Košar je zagato rešil tako, da je besedni nabor poiskal v Brižinskih spomenikih, kjer je dobil poglobljeno rabo osnovnih besed mišljenja, ki imajo duhovno vrednost.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram
Bere Igor Velše.
Prevedel Aleš Košar; Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete
Kot je zapisano na zavihku nemške izdaje knjige Kaj se pravi misliti? freiburška predavanja Martina Heideggerja vsebujejo temeljno bitnozgodovinsko osmislitev tega, kaj se pravi misliti, v dvojno enotni usmeritvi tistega, kar míslenje pomeni in tistega, kar človeku zgodovinsko nalaga. Ob tem pa pisec spremne besede k slovenski izdaji Dean Komel poudarja, da je treba mislenje biti smiselno razločiti od mišljenja kot menjenja bivajočega.
Za filozofijo mišljenje pomeni marsikaj, saj je filozofija tista vednost, ki je zasnovana na zmožnosti mišljenja. Že Aristotel je začel s postavko, da mišljenje pomeni samo odgovoriti na vprašanje, kaj je mišljenje. Aristotel uporablja oznako »mišljenje mišljenja«, s katero pojasnjuje božjo bit. S tem pa je največja prisotnost biti. Ta tradicija pristopanja k filozofskemu mišljenju traja vse do Hegla. Martin Heidegger pa je v svojem ključnem delu Bit in čas pojem mišljenja konceptualno izločil, namesto tega govori o razumevanju, razumevanju biti.
Ko beremo o mislecih po Heglu, o Kirkegaardu in Nietzscheju, ki ju Heidegger obravnava v prvem delu knjige Kaj se pravi misliti?, opazimo distanco do mišljenja in to, da kanon ni mišljenje oziroma um, ampak umetnost. V drugem delu knjige, v bitnozgodovinskem pogovoru s Parmenidom, spet poudarjeno uvaja koncept mišljenja. Heidegger ugotavlja, da je čas po 2. svetovni vojni čas odsotnosti mišljenja, ne da bi ga kakorkoli pogrešali. In tudi danes, ob razmahu kognitivnih znanosti in drugih znanosti o mišljenju, je mišljenje nekaj samoumevnega, saj je mišlenje tisto, s čimer imamo ves čas opraviti. Ko se ponovno vrne k vprašanju mišljenja, to mišljenje ni tisto, s katerim je imela opraviti filozofija do tedaj. Mišljenje je vezano na predstavljanje bivajočega v njegovi biti.
Heideggerjevo izhodišče so vprašanja, ali je mišljenje zgolj to oziroma ali imamo pravico, da mišljenje reduciramo na predstavo bivajočega v njegovi biti, ali ni ta redukcija ravno značilnost našega časa, ki ga označuje kriza duhovnosti, nihilizem in grožnja uničenja civilizacije, in nazadnje, ali ni prav ta redukcija kriva, da človek razpolaga z vsem razen s tistim, kar tvori njegovo bistvo, to pa naj bi bilo mišljenje.
Delo Kaj se pravi misliti? je vplivalo na nekatere druge mislece, med drugim tudi na Hanno Arendt in njen premislek o totalitarizmu, kjer je za glavno karakteristiko uporabila pojem nemiselnosti, brezmiselnosti. Veliko prahu so dvignili Heideggerjevi Črni zvezki, v katera je zapisoval svoja razmišljanja od leta 1931 do 1970. To so paralelni razmisleki, ki jih je ločeval od svojih predavanj in tistega, kar je objavljal v tisku. Marsikdo ga je obtoževal domnevnega antisemitizma, ki naj bi ga našel v teh dnevnikih.
Heideggerjevo delo je težko brati in razumeti. Na ugovore je odgovoril, da se bit upira razumevanju in da je za pojasnitev narave biti potreben nov jezik. Heidegger si je izmislil veliko novih besed in bil je prepričan, da sta nemški in grški jezik najprimernejša za ta namen. Pomenske možnosti nemške ubeseditve je našel tudi v jezikovni rabi pred petsto leti. Prevajalec Heideggerjevih del v slovenščino Aleš Košar je zagato rešil tako, da je besedni nabor poiskal v Brižinskih spomenikih, kjer je dobil poglobljeno rabo osnovnih besed mišljenja, ki imajo duhovno vrednost.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov