Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram
Bere Igor Velše.
Prevedel Aleš Košar; Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete
Kot je zapisano na zavihku nemške izdaje knjige Kaj se pravi misliti? freiburška predavanja Martina Heideggerja vsebujejo temeljno bitnozgodovinsko osmislitev tega, kaj se pravi misliti, v dvojno enotni usmeritvi tistega, kar míslenje pomeni in tistega, kar človeku zgodovinsko nalaga. Ob tem pa pisec spremne besede k slovenski izdaji Dean Komel poudarja, da je treba mislenje biti smiselno razločiti od mišljenja kot menjenja bivajočega.
Za filozofijo mišljenje pomeni marsikaj, saj je filozofija tista vednost, ki je zasnovana na zmožnosti mišljenja. Že Aristotel je začel s postavko, da mišljenje pomeni samo odgovoriti na vprašanje, kaj je mišljenje. Aristotel uporablja oznako »mišljenje mišljenja«, s katero pojasnjuje božjo bit. S tem pa je največja prisotnost biti. Ta tradicija pristopanja k filozofskemu mišljenju traja vse do Hegla. Martin Heidegger pa je v svojem ključnem delu Bit in čas pojem mišljenja konceptualno izločil, namesto tega govori o razumevanju, razumevanju biti.
Ko beremo o mislecih po Heglu, o Kirkegaardu in Nietzscheju, ki ju Heidegger obravnava v prvem delu knjige Kaj se pravi misliti?, opazimo distanco do mišljenja in to, da kanon ni mišljenje oziroma um, ampak umetnost. V drugem delu knjige, v bitnozgodovinskem pogovoru s Parmenidom, spet poudarjeno uvaja koncept mišljenja. Heidegger ugotavlja, da je čas po 2. svetovni vojni čas odsotnosti mišljenja, ne da bi ga kakorkoli pogrešali. In tudi danes, ob razmahu kognitivnih znanosti in drugih znanosti o mišljenju, je mišljenje nekaj samoumevnega, saj je mišlenje tisto, s čimer imamo ves čas opraviti. Ko se ponovno vrne k vprašanju mišljenja, to mišljenje ni tisto, s katerim je imela opraviti filozofija do tedaj. Mišljenje je vezano na predstavljanje bivajočega v njegovi biti.
Heideggerjevo izhodišče so vprašanja, ali je mišljenje zgolj to oziroma ali imamo pravico, da mišljenje reduciramo na predstavo bivajočega v njegovi biti, ali ni ta redukcija ravno značilnost našega časa, ki ga označuje kriza duhovnosti, nihilizem in grožnja uničenja civilizacije, in nazadnje, ali ni prav ta redukcija kriva, da človek razpolaga z vsem razen s tistim, kar tvori njegovo bistvo, to pa naj bi bilo mišljenje.
Delo Kaj se pravi misliti? je vplivalo na nekatere druge mislece, med drugim tudi na Hanno Arendt in njen premislek o totalitarizmu, kjer je za glavno karakteristiko uporabila pojem nemiselnosti, brezmiselnosti. Veliko prahu so dvignili Heideggerjevi Črni zvezki, v katera je zapisoval svoja razmišljanja od leta 1931 do 1970. To so paralelni razmisleki, ki jih je ločeval od svojih predavanj in tistega, kar je objavljal v tisku. Marsikdo ga je obtoževal domnevnega antisemitizma, ki naj bi ga našel v teh dnevnikih.
Heideggerjevo delo je težko brati in razumeti. Na ugovore je odgovoril, da se bit upira razumevanju in da je za pojasnitev narave biti potreben nov jezik. Heidegger si je izmislil veliko novih besed in bil je prepričan, da sta nemški in grški jezik najprimernejša za ta namen. Pomenske možnosti nemške ubeseditve je našel tudi v jezikovni rabi pred petsto leti. Prevajalec Heideggerjevih del v slovenščino Aleš Košar je zagato rešil tako, da je besedni nabor poiskal v Brižinskih spomenikih, kjer je dobil poglobljeno rabo osnovnih besed mišljenja, ki imajo duhovno vrednost.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram
Bere Igor Velše.
Prevedel Aleš Košar; Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete
Kot je zapisano na zavihku nemške izdaje knjige Kaj se pravi misliti? freiburška predavanja Martina Heideggerja vsebujejo temeljno bitnozgodovinsko osmislitev tega, kaj se pravi misliti, v dvojno enotni usmeritvi tistega, kar míslenje pomeni in tistega, kar človeku zgodovinsko nalaga. Ob tem pa pisec spremne besede k slovenski izdaji Dean Komel poudarja, da je treba mislenje biti smiselno razločiti od mišljenja kot menjenja bivajočega.
Za filozofijo mišljenje pomeni marsikaj, saj je filozofija tista vednost, ki je zasnovana na zmožnosti mišljenja. Že Aristotel je začel s postavko, da mišljenje pomeni samo odgovoriti na vprašanje, kaj je mišljenje. Aristotel uporablja oznako »mišljenje mišljenja«, s katero pojasnjuje božjo bit. S tem pa je največja prisotnost biti. Ta tradicija pristopanja k filozofskemu mišljenju traja vse do Hegla. Martin Heidegger pa je v svojem ključnem delu Bit in čas pojem mišljenja konceptualno izločil, namesto tega govori o razumevanju, razumevanju biti.
Ko beremo o mislecih po Heglu, o Kirkegaardu in Nietzscheju, ki ju Heidegger obravnava v prvem delu knjige Kaj se pravi misliti?, opazimo distanco do mišljenja in to, da kanon ni mišljenje oziroma um, ampak umetnost. V drugem delu knjige, v bitnozgodovinskem pogovoru s Parmenidom, spet poudarjeno uvaja koncept mišljenja. Heidegger ugotavlja, da je čas po 2. svetovni vojni čas odsotnosti mišljenja, ne da bi ga kakorkoli pogrešali. In tudi danes, ob razmahu kognitivnih znanosti in drugih znanosti o mišljenju, je mišljenje nekaj samoumevnega, saj je mišlenje tisto, s čimer imamo ves čas opraviti. Ko se ponovno vrne k vprašanju mišljenja, to mišljenje ni tisto, s katerim je imela opraviti filozofija do tedaj. Mišljenje je vezano na predstavljanje bivajočega v njegovi biti.
Heideggerjevo izhodišče so vprašanja, ali je mišljenje zgolj to oziroma ali imamo pravico, da mišljenje reduciramo na predstavo bivajočega v njegovi biti, ali ni ta redukcija ravno značilnost našega časa, ki ga označuje kriza duhovnosti, nihilizem in grožnja uničenja civilizacije, in nazadnje, ali ni prav ta redukcija kriva, da človek razpolaga z vsem razen s tistim, kar tvori njegovo bistvo, to pa naj bi bilo mišljenje.
Delo Kaj se pravi misliti? je vplivalo na nekatere druge mislece, med drugim tudi na Hanno Arendt in njen premislek o totalitarizmu, kjer je za glavno karakteristiko uporabila pojem nemiselnosti, brezmiselnosti. Veliko prahu so dvignili Heideggerjevi Črni zvezki, v katera je zapisoval svoja razmišljanja od leta 1931 do 1970. To so paralelni razmisleki, ki jih je ločeval od svojih predavanj in tistega, kar je objavljal v tisku. Marsikdo ga je obtoževal domnevnega antisemitizma, ki naj bi ga našel v teh dnevnikih.
Heideggerjevo delo je težko brati in razumeti. Na ugovore je odgovoril, da se bit upira razumevanju in da je za pojasnitev narave biti potreben nov jezik. Heidegger si je izmislil veliko novih besed in bil je prepričan, da sta nemški in grški jezik najprimernejša za ta namen. Pomenske možnosti nemške ubeseditve je našel tudi v jezikovni rabi pred petsto leti. Prevajalec Heideggerjevih del v slovenščino Aleš Košar je zagato rešil tako, da je besedni nabor poiskal v Brižinskih spomenikih, kjer je dobil poglobljeno rabo osnovnih besed mišljenja, ki imajo duhovno vrednost.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov