Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram
Bere Igor Velše.
Prevedel Aleš Košar; Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete
Kot je zapisano na zavihku nemške izdaje knjige Kaj se pravi misliti? freiburška predavanja Martina Heideggerja vsebujejo temeljno bitnozgodovinsko osmislitev tega, kaj se pravi misliti, v dvojno enotni usmeritvi tistega, kar míslenje pomeni in tistega, kar človeku zgodovinsko nalaga. Ob tem pa pisec spremne besede k slovenski izdaji Dean Komel poudarja, da je treba mislenje biti smiselno razločiti od mišljenja kot menjenja bivajočega.
Za filozofijo mišljenje pomeni marsikaj, saj je filozofija tista vednost, ki je zasnovana na zmožnosti mišljenja. Že Aristotel je začel s postavko, da mišljenje pomeni samo odgovoriti na vprašanje, kaj je mišljenje. Aristotel uporablja oznako »mišljenje mišljenja«, s katero pojasnjuje božjo bit. S tem pa je največja prisotnost biti. Ta tradicija pristopanja k filozofskemu mišljenju traja vse do Hegla. Martin Heidegger pa je v svojem ključnem delu Bit in čas pojem mišljenja konceptualno izločil, namesto tega govori o razumevanju, razumevanju biti.
Ko beremo o mislecih po Heglu, o Kirkegaardu in Nietzscheju, ki ju Heidegger obravnava v prvem delu knjige Kaj se pravi misliti?, opazimo distanco do mišljenja in to, da kanon ni mišljenje oziroma um, ampak umetnost. V drugem delu knjige, v bitnozgodovinskem pogovoru s Parmenidom, spet poudarjeno uvaja koncept mišljenja. Heidegger ugotavlja, da je čas po 2. svetovni vojni čas odsotnosti mišljenja, ne da bi ga kakorkoli pogrešali. In tudi danes, ob razmahu kognitivnih znanosti in drugih znanosti o mišljenju, je mišljenje nekaj samoumevnega, saj je mišlenje tisto, s čimer imamo ves čas opraviti. Ko se ponovno vrne k vprašanju mišljenja, to mišljenje ni tisto, s katerim je imela opraviti filozofija do tedaj. Mišljenje je vezano na predstavljanje bivajočega v njegovi biti.
Heideggerjevo izhodišče so vprašanja, ali je mišljenje zgolj to oziroma ali imamo pravico, da mišljenje reduciramo na predstavo bivajočega v njegovi biti, ali ni ta redukcija ravno značilnost našega časa, ki ga označuje kriza duhovnosti, nihilizem in grožnja uničenja civilizacije, in nazadnje, ali ni prav ta redukcija kriva, da človek razpolaga z vsem razen s tistim, kar tvori njegovo bistvo, to pa naj bi bilo mišljenje.
Delo Kaj se pravi misliti? je vplivalo na nekatere druge mislece, med drugim tudi na Hanno Arendt in njen premislek o totalitarizmu, kjer je za glavno karakteristiko uporabila pojem nemiselnosti, brezmiselnosti. Veliko prahu so dvignili Heideggerjevi Črni zvezki, v katera je zapisoval svoja razmišljanja od leta 1931 do 1970. To so paralelni razmisleki, ki jih je ločeval od svojih predavanj in tistega, kar je objavljal v tisku. Marsikdo ga je obtoževal domnevnega antisemitizma, ki naj bi ga našel v teh dnevnikih.
Heideggerjevo delo je težko brati in razumeti. Na ugovore je odgovoril, da se bit upira razumevanju in da je za pojasnitev narave biti potreben nov jezik. Heidegger si je izmislil veliko novih besed in bil je prepričan, da sta nemški in grški jezik najprimernejša za ta namen. Pomenske možnosti nemške ubeseditve je našel tudi v jezikovni rabi pred petsto leti. Prevajalec Heideggerjevih del v slovenščino Aleš Košar je zagato rešil tako, da je besedni nabor poiskal v Brižinskih spomenikih, kjer je dobil poglobljeno rabo osnovnih besed mišljenja, ki imajo duhovno vrednost.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram
Bere Igor Velše.
Prevedel Aleš Košar; Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete
Kot je zapisano na zavihku nemške izdaje knjige Kaj se pravi misliti? freiburška predavanja Martina Heideggerja vsebujejo temeljno bitnozgodovinsko osmislitev tega, kaj se pravi misliti, v dvojno enotni usmeritvi tistega, kar míslenje pomeni in tistega, kar človeku zgodovinsko nalaga. Ob tem pa pisec spremne besede k slovenski izdaji Dean Komel poudarja, da je treba mislenje biti smiselno razločiti od mišljenja kot menjenja bivajočega.
Za filozofijo mišljenje pomeni marsikaj, saj je filozofija tista vednost, ki je zasnovana na zmožnosti mišljenja. Že Aristotel je začel s postavko, da mišljenje pomeni samo odgovoriti na vprašanje, kaj je mišljenje. Aristotel uporablja oznako »mišljenje mišljenja«, s katero pojasnjuje božjo bit. S tem pa je največja prisotnost biti. Ta tradicija pristopanja k filozofskemu mišljenju traja vse do Hegla. Martin Heidegger pa je v svojem ključnem delu Bit in čas pojem mišljenja konceptualno izločil, namesto tega govori o razumevanju, razumevanju biti.
Ko beremo o mislecih po Heglu, o Kirkegaardu in Nietzscheju, ki ju Heidegger obravnava v prvem delu knjige Kaj se pravi misliti?, opazimo distanco do mišljenja in to, da kanon ni mišljenje oziroma um, ampak umetnost. V drugem delu knjige, v bitnozgodovinskem pogovoru s Parmenidom, spet poudarjeno uvaja koncept mišljenja. Heidegger ugotavlja, da je čas po 2. svetovni vojni čas odsotnosti mišljenja, ne da bi ga kakorkoli pogrešali. In tudi danes, ob razmahu kognitivnih znanosti in drugih znanosti o mišljenju, je mišljenje nekaj samoumevnega, saj je mišlenje tisto, s čimer imamo ves čas opraviti. Ko se ponovno vrne k vprašanju mišljenja, to mišljenje ni tisto, s katerim je imela opraviti filozofija do tedaj. Mišljenje je vezano na predstavljanje bivajočega v njegovi biti.
Heideggerjevo izhodišče so vprašanja, ali je mišljenje zgolj to oziroma ali imamo pravico, da mišljenje reduciramo na predstavo bivajočega v njegovi biti, ali ni ta redukcija ravno značilnost našega časa, ki ga označuje kriza duhovnosti, nihilizem in grožnja uničenja civilizacije, in nazadnje, ali ni prav ta redukcija kriva, da človek razpolaga z vsem razen s tistim, kar tvori njegovo bistvo, to pa naj bi bilo mišljenje.
Delo Kaj se pravi misliti? je vplivalo na nekatere druge mislece, med drugim tudi na Hanno Arendt in njen premislek o totalitarizmu, kjer je za glavno karakteristiko uporabila pojem nemiselnosti, brezmiselnosti. Veliko prahu so dvignili Heideggerjevi Črni zvezki, v katera je zapisoval svoja razmišljanja od leta 1931 do 1970. To so paralelni razmisleki, ki jih je ločeval od svojih predavanj in tistega, kar je objavljal v tisku. Marsikdo ga je obtoževal domnevnega antisemitizma, ki naj bi ga našel v teh dnevnikih.
Heideggerjevo delo je težko brati in razumeti. Na ugovore je odgovoril, da se bit upira razumevanju in da je za pojasnitev narave biti potreben nov jezik. Heidegger si je izmislil veliko novih besed in bil je prepričan, da sta nemški in grški jezik najprimernejša za ta namen. Pomenske možnosti nemške ubeseditve je našel tudi v jezikovni rabi pred petsto leti. Prevajalec Heideggerjevih del v slovenščino Aleš Košar je zagato rešil tako, da je besedni nabor poiskal v Brižinskih spomenikih, kjer je dobil poglobljeno rabo osnovnih besed mišljenja, ki imajo duhovno vrednost.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov