Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Aleksander Golja.

Založba ART, Komen, 2018

Ob 25. obletnici smrti primorske pesnice Ljubke Šorli je izšel izbor iz njenih enajstih pesniških zbirk. Kljub temu, da je ta slovenska besedna umetnica, ki je triinosemdesetletna umrla leta 1993, zapustila kar 1030 pesmi, kljub temu da je zastopana v nekaterih cvetnikih, da je nekaj njenih pesmi uglasbenih, da je prejela celo italijanska državna odlikovanja in je po njej poimenovana osnovna šola v Romjanu pri Ronkah, je v matici širše neznana. Malo zato, ker so njene pesmi izhajale pretežno v Italiji in drugod po svetu, malo pa tudi zato, ker jih nekaj sploh še ni bilo objavljenih. Kakorkoli, v Sloveniji je znana več ali manj literarnim zgodovinarjem, nekateri jo uvrščajo med najpomembnejše slovenske pesnice ob bok Lili Novy.

V cvetniku njene poezije Goriške pesmi, ki ga je izbral in uredil njen nečak Igor Tuta, gradivo pa mu je dala na voljo njena hči, literarna zgodovinarka Lojzka Bratuž, so zbrane pesmi, ki so nastale med letoma 1943 in 1991, medtem ko je pesnica prvikrat stopila v javnost že leta 1927. V knjigi je šest tematskih razdelkov, ločenih z reprodukcijami realističnih akvarelov goriškega slikarja Andreja Kosiča.

Prvi sklop, Goriške podobe, prinaša razpoloženjske pesmi z motivi iz narave in z menjavami letnih časov, skratka impresije o goriški pokrajini, kamor se je pesnica preselila iz rodnega Tolmina. Osrednji motiv je Soča, reka, ki jo je spremljala od njenega rojstva. Sugestivni so vtisi ob doživljanju posameznih krajev in reminiscence na minulost. Pesnica pa tudi občuti žalost in nemoč ob razdelitvi Primorske na dva dela in vzpostavitvi železne zavese. Čeprav je v tem svežnju tudi pesem, ki je namenjena narodnozabavnemu ansamblu, ne deluje pocukrano, ampak je kar miniaturna umetnina s pomenljivim sporočilom.

Presenetljivo je že takoj na drugem mestu uvrščen niz pesmi za mladino Otroški živžav. Glavne teme so živali, rastline, šola in seveda znameniti goriški Andrejev sejem, vse pa so brez izrazitejšega vzgojnega poudarka. A tudi v njih je, čeprav na ljubek način, čutiti nesrečno zarisanost državne meje. To je poezija, ki se razpoloženjsko stika s pesmimi, kakršne je pisal za otroke Igo Gruden.

V razdelku Odsevi večnosti, v kazalu napačno poimenovanem, prevladuje krščanska duhovnost skozi premene v naravi in praznike, vendar so  ti občuteno zastavljeni slavospevi in poetične meditacije brez teoloških poudarkov. In tudi tu je čutiti motnjo državne meje, ki je presekala poprejšnjo slovensko bivanjsko enovitost.

Ljubezen pod cipreso se imenuje niz žalne ljubezenske poezije, ki je s svojo silovito elegičnostjo verjetno najmočnejši pesniški dosežek v tej knjigi. Pretresljivi so pesničini odzivi na smrt njenega mladega moža, slovenskega skladatelja in zborovodja Lojzeta Bratuža, ki so ga umorili fašisti, da je ostala sama s prav majhnima otrokoma. Poezija, na kakršno v slovenski književnosti skorajda ne naletimo.

Domoljubne pesmi z zgodovinskim ozadjem najdemo v nizu z naslovom Težka pot miru. To so reminiscence na primorsko zgodovino od tolminskega upora do fašističnega nasilja po prvi svetovni vojni. V njej so zaznavni odmevi na pesničino kalvarijo s strahovitim mučenjem v zaporu, ki pa je ni zlomilo. Celo tam je nastalo nekaj njenih pesmi.

Končni razdelek Po poteh življenja, napačno naveden tako v spremni besedi kot v kazalu, vsebuje prigodne pesmi, nastale ob posameznih zgodovinskih obletnicah, slovesnih odprtjih in jubilejih narodnih in kulturnih ustanov, spominskih dnevih in rojstnih dnevih nekaterih pomembnejših postav slovenske kulture na Primorskem.

Zbirko Goriške pesmi bogati izčrpna spremna beseda Marije Mercina, dobre poznavalke dela Ljubke Šorli, dodani pa so še pesničina bibliografija ter seznami knjig, diplomskih nalog in številnih zapisov o njej.

Pesmi v tem zborniku so seveda daleč od hermetičnosti in modernističnega pesniškega izražanja. Izzvenevajo v nekakšnem novoromantičnem intimizmu in so kot take delu sodobne slovenske kritike morda manj zanimive, nikakor pa ne vsem tistim, ki so jim namenjene. Ljubko Šorli potemtakem odlikuje jasna pesniška govorica, obvlada klasične pesniške oblike s strogim ritmom, čistimi rimami in nemalokrat z enjambementi. Pogosti so petrarkistični soneti. Ponekod motijo le naglasna znamenja, ki so jih v tiskarni marsikje napačno postavili. Prav pa je, da je ob pomanjkanju knjig Ljubke Šorli tako na knjižnem trgu kot v knjižnicah izšel ta izbor pesniške besede umetnice, ki je s svojo mučeniško potjo ob možu Lojzetu Bratužu ter sploh s svojim življenjskim in umetniškim kredom postala eden od simbolov trpljenja slovenskega življa na Primorskem.