Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije Zarja Vršič
Bere Barbara Zupan
Prevedla Dijana Matković; Ljubljana : LUD Šerpa, 2018
Knjiga Andreja Nikolaidisa Madžarski stavek je, kot sugerira naslov, roman, napisan v eni sami povedi. Od bralca to že na samem začetku zahteva zbranost in pozornost. Roman namreč sestavlja notranji monolog, tok misli in spominov prvoosebnega pripovedovalca, ki pa mu je včasih zaradi ne vedno logičnih, časovnih in krajevnih preskokov težko slediti. Kljub temu dogajalni kraj in čas okvirne zgodbe vseskozi ostajata ista; pripovedovalec se z vlakom iz Budimpešte, kjer se je sestal z odvetnikom umrlega prijatelja Joeja, pelje na Dunaj. Potovanje z vlakom je tudi prispodoba za »madžarski stavek«: narekuje ritem pripovedi, včasih pospešuje in drugič zavira, bralec pa lahko izstopi šele, ko se vlak ustavi na končni postaji. Pripoved je stkana na gosto in vanjo je, kot v pospešujoči vlak, težko vstopiti nekje na sredi.
Roman fragmentarno opisuje predvsem Joejevo zgodbo, zgodbo bosanskega begunca, ki je pred vojno pobegnil v Črno Goro, s tem pa tudi zgodbo odrinjenca, človeka, ki je bil pregnan iz svojega življenjskega prostora in se zdaj nikjer več ne počuti doma. Joejeva usoda se v romanu tesno prepleta z usodo nemškega filozofa judovskega rodu Walterja Benjamina, ki je pol stoletja pred Joejem bežal iz nacistične Nemčije prek Francije na Portugalsko, da bi od tam pobegnil v Ameriko. Na Benjamina spominjajo nekateri citati v romanu, od katerih ima največjo simbolno težo prav ta, da so dokumenti kulture hkrati tudi dokumenti barbarstva. Joe naj bi pri odvetniku za prijatelja pustil tudi rokopis, ki ga je pisal vse do svoje smrti, pri čemer naj bi šlo pravzaprav za Benjaminov izgubljeni rokopis. Tega zdaj pripovedovalec nosi v torbi na vlaku od Budimpešte do Dunaja. Poleg vsega Joeja z Benjaminom druži predvsem njegova tragična usoda – nemški filozof je samomor napravil v neki hotelski sobi na špansko-portugalski meji, Joe pa se je utopil v Donavi. Joejeva pozicija je pri tem jasna: življenje brez dostojanstva je vredno manj od smrti.
S sopostavljanjem Benjaminove in Joejeve zgodbe pripovedovalec prikazuje sodobno politično situacijo. Kljub različnim razlogom za beg vse begunce druži dejstvo, da so morali iz take ali drugačne stiske dom pustiti za sabo. Nikolaidis govori o eni in isti usodi: kar je bila v prejšnjem stoletju za Benjamina vichyjska Francija ali frankistična Španija, ki sta ga hoteli predati nacistom, to je danes za številne begunce z bodečo žico obvarovana Budimpešta. Se iz zgodovine nismo nič naučili? se sprašuje pripovedovalec in se s tem spet obrača k Benjaminu.
Tako ima osrednjo vlogo v romanu pravzaprav Joe, pripovedovalec pa je zgolj nekakšen »zapisovalec« njegovega življenja in idej. Njun odnos je zelo nenavaden; »tole ti plačaj«, pravi Joe, ko prijatelja skupaj kam potujeta, v zameno pa pripovedovalcu dovoli, da zapiše vsa njegova filozofska premišljevanja in jih smiselno poveže v zgodbo. V igri je torej metafikcijski preobrat, saj je tudi knjiga, ki jo pravkar beremo, torej Madžarski stavek, v resnici samo povzetek Joejevih misli in življenja.
Joejevi razmisleki o politiki, filozofiji, družbi, umetnosti in religiji v romanu pletejo gosto mrežo. Joe je kritik vsega zlaganega in sprijenega, s tem pa hkrati v benjaminovskem duhu prevprašuje kvazihumanizem Zahoda. Problem je zanj v tem, da zahodna kultura sicer načelno obsoja nekatere družbene krivice, a v resnici zanje ne premore nobenega pravega razumevanja. Sodobna begunska kriza je samo en primer od mnogih, pripovedovalec pa na neki točki ironično opiše tudi odziv angleške literarne zastopnice na enega svojih projektov:
»[v] Ilkeyju sem se odločil, da bo v razlagi dela pisalo, da gre za zgodbo o osebnih in kolektivnih resnicah, o nezanesljivosti resnice in o tem, kako je ni moč reducirati na binarne opozicije, črno/belo, da/ne, resnica/laž, idejo sem isti večer predstavil svoji agentki, ki me je naslednji dan poklicala in predlagala, naj bo oseba, ki jo v performansu ugrabijo vesoljci, ženska, kajti s to zgodbo greva gotovo v London, kontaktirala je nekaj kustosov, ki so pripravljali nekaj eventov, vsi bodo posvečeni problemu spolne neenakosti, najina zgodba o ženski, ki ni le žrtev človeške, temveč tudi vesoljske mizoginije, bi se odlično podala zraven [.]«
Idejno bogastvo in odziv na sodobno družbeno situacijo Madžarski stavek vsekakor uvršča med pomembna dela sodobne književnosti. Res pa je tudi, da besedilo zahteva predvsem pozornega in potrpežljivega bralca, saj zahteven jezik in gostota pripovedi velikokrat prevladata nad vsebino.
Avtorica recenzije Zarja Vršič
Bere Barbara Zupan
Prevedla Dijana Matković; Ljubljana : LUD Šerpa, 2018
Knjiga Andreja Nikolaidisa Madžarski stavek je, kot sugerira naslov, roman, napisan v eni sami povedi. Od bralca to že na samem začetku zahteva zbranost in pozornost. Roman namreč sestavlja notranji monolog, tok misli in spominov prvoosebnega pripovedovalca, ki pa mu je včasih zaradi ne vedno logičnih, časovnih in krajevnih preskokov težko slediti. Kljub temu dogajalni kraj in čas okvirne zgodbe vseskozi ostajata ista; pripovedovalec se z vlakom iz Budimpešte, kjer se je sestal z odvetnikom umrlega prijatelja Joeja, pelje na Dunaj. Potovanje z vlakom je tudi prispodoba za »madžarski stavek«: narekuje ritem pripovedi, včasih pospešuje in drugič zavira, bralec pa lahko izstopi šele, ko se vlak ustavi na končni postaji. Pripoved je stkana na gosto in vanjo je, kot v pospešujoči vlak, težko vstopiti nekje na sredi.
Roman fragmentarno opisuje predvsem Joejevo zgodbo, zgodbo bosanskega begunca, ki je pred vojno pobegnil v Črno Goro, s tem pa tudi zgodbo odrinjenca, človeka, ki je bil pregnan iz svojega življenjskega prostora in se zdaj nikjer več ne počuti doma. Joejeva usoda se v romanu tesno prepleta z usodo nemškega filozofa judovskega rodu Walterja Benjamina, ki je pol stoletja pred Joejem bežal iz nacistične Nemčije prek Francije na Portugalsko, da bi od tam pobegnil v Ameriko. Na Benjamina spominjajo nekateri citati v romanu, od katerih ima največjo simbolno težo prav ta, da so dokumenti kulture hkrati tudi dokumenti barbarstva. Joe naj bi pri odvetniku za prijatelja pustil tudi rokopis, ki ga je pisal vse do svoje smrti, pri čemer naj bi šlo pravzaprav za Benjaminov izgubljeni rokopis. Tega zdaj pripovedovalec nosi v torbi na vlaku od Budimpešte do Dunaja. Poleg vsega Joeja z Benjaminom druži predvsem njegova tragična usoda – nemški filozof je samomor napravil v neki hotelski sobi na špansko-portugalski meji, Joe pa se je utopil v Donavi. Joejeva pozicija je pri tem jasna: življenje brez dostojanstva je vredno manj od smrti.
S sopostavljanjem Benjaminove in Joejeve zgodbe pripovedovalec prikazuje sodobno politično situacijo. Kljub različnim razlogom za beg vse begunce druži dejstvo, da so morali iz take ali drugačne stiske dom pustiti za sabo. Nikolaidis govori o eni in isti usodi: kar je bila v prejšnjem stoletju za Benjamina vichyjska Francija ali frankistična Španija, ki sta ga hoteli predati nacistom, to je danes za številne begunce z bodečo žico obvarovana Budimpešta. Se iz zgodovine nismo nič naučili? se sprašuje pripovedovalec in se s tem spet obrača k Benjaminu.
Tako ima osrednjo vlogo v romanu pravzaprav Joe, pripovedovalec pa je zgolj nekakšen »zapisovalec« njegovega življenja in idej. Njun odnos je zelo nenavaden; »tole ti plačaj«, pravi Joe, ko prijatelja skupaj kam potujeta, v zameno pa pripovedovalcu dovoli, da zapiše vsa njegova filozofska premišljevanja in jih smiselno poveže v zgodbo. V igri je torej metafikcijski preobrat, saj je tudi knjiga, ki jo pravkar beremo, torej Madžarski stavek, v resnici samo povzetek Joejevih misli in življenja.
Joejevi razmisleki o politiki, filozofiji, družbi, umetnosti in religiji v romanu pletejo gosto mrežo. Joe je kritik vsega zlaganega in sprijenega, s tem pa hkrati v benjaminovskem duhu prevprašuje kvazihumanizem Zahoda. Problem je zanj v tem, da zahodna kultura sicer načelno obsoja nekatere družbene krivice, a v resnici zanje ne premore nobenega pravega razumevanja. Sodobna begunska kriza je samo en primer od mnogih, pripovedovalec pa na neki točki ironično opiše tudi odziv angleške literarne zastopnice na enega svojih projektov:
»[v] Ilkeyju sem se odločil, da bo v razlagi dela pisalo, da gre za zgodbo o osebnih in kolektivnih resnicah, o nezanesljivosti resnice in o tem, kako je ni moč reducirati na binarne opozicije, črno/belo, da/ne, resnica/laž, idejo sem isti večer predstavil svoji agentki, ki me je naslednji dan poklicala in predlagala, naj bo oseba, ki jo v performansu ugrabijo vesoljci, ženska, kajti s to zgodbo greva gotovo v London, kontaktirala je nekaj kustosov, ki so pripravljali nekaj eventov, vsi bodo posvečeni problemu spolne neenakosti, najina zgodba o ženski, ki ni le žrtev človeške, temveč tudi vesoljske mizoginije, bi se odlično podala zraven [.]«
Idejno bogastvo in odziv na sodobno družbeno situacijo Madžarski stavek vsekakor uvršča med pomembna dela sodobne književnosti. Res pa je tudi, da besedilo zahteva predvsem pozornega in potrpežljivega bralca, saj zahteven jezik in gostota pripovedi velikokrat prevladata nad vsebino.
Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov