Avtorica recenzije Zarja Vršič Bere Barbara Zupan

Prevedla Dijana Matković; Ljubljana : LUD Šerpa, 2018

Knjiga Andreja Nikolaidisa Madžarski stavek je, kot sugerira naslov, roman, napisan v eni sami povedi. Od bralca to že na samem začetku zahteva zbranost in pozornost. Roman namreč sestavlja notranji monolog, tok misli in spominov prvoosebnega pripovedovalca, ki pa mu je včasih zaradi ne vedno logičnih, časovnih in krajevnih preskokov težko slediti. Kljub temu dogajalni kraj in čas okvirne zgodbe vseskozi ostajata ista; pripovedovalec se z vlakom iz Budimpešte, kjer se je sestal z odvetnikom umrlega prijatelja Joeja, pelje na Dunaj. Potovanje z vlakom je tudi prispodoba za »madžarski stavek«: narekuje ritem pripovedi, včasih pospešuje in drugič zavira, bralec pa lahko izstopi šele, ko se vlak ustavi na končni postaji. Pripoved je stkana na gosto in vanjo je, kot v pospešujoči vlak, težko vstopiti nekje na sredi.

Roman fragmentarno opisuje predvsem Joejevo zgodbo, zgodbo bosanskega begunca, ki je pred vojno pobegnil v Črno Goro, s tem pa tudi zgodbo odrinjenca, človeka, ki je bil pregnan iz svojega življenjskega prostora in se zdaj nikjer več ne počuti doma. Joejeva usoda se v romanu tesno prepleta z usodo nemškega filozofa judovskega rodu Walterja Benjamina, ki je pol stoletja pred Joejem bežal iz nacistične Nemčije prek Francije na Portugalsko, da bi od tam pobegnil v Ameriko. Na Benjamina spominjajo nekateri citati v romanu, od katerih ima največjo simbolno težo prav ta, da so dokumenti kulture hkrati tudi dokumenti barbarstva. Joe naj bi pri odvetniku za prijatelja pustil tudi rokopis, ki ga je pisal vse do svoje smrti, pri čemer naj bi šlo pravzaprav za Benjaminov izgubljeni rokopis. Tega zdaj pripovedovalec nosi v torbi na vlaku od Budimpešte do Dunaja. Poleg vsega Joeja z Benjaminom druži predvsem njegova tragična usoda – nemški filozof je samomor napravil v neki hotelski sobi na špansko-portugalski meji, Joe pa se je utopil v Donavi. Joejeva pozicija je pri tem jasna: življenje brez dostojanstva je vredno manj od smrti.

S sopostavljanjem Benjaminove in Joejeve zgodbe pripovedovalec prikazuje sodobno politično situacijo. Kljub različnim razlogom za beg vse begunce druži dejstvo, da so morali iz take ali drugačne stiske dom pustiti za sabo. Nikolaidis govori o eni in isti usodi: kar je bila v prejšnjem stoletju za Benjamina vichyjska Francija ali frankistična Španija, ki sta ga hoteli predati nacistom, to je danes za številne begunce z bodečo žico obvarovana Budimpešta. Se iz zgodovine nismo nič naučili? se sprašuje pripovedovalec in se s tem spet obrača k Benjaminu.

Tako ima osrednjo vlogo v romanu pravzaprav Joe, pripovedovalec pa je zgolj nekakšen »zapisovalec« njegovega življenja in idej. Njun odnos je zelo nenavaden; »tole ti plačaj«, pravi Joe, ko prijatelja skupaj kam potujeta, v zameno pa pripovedovalcu dovoli, da zapiše vsa njegova filozofska premišljevanja in jih smiselno poveže v zgodbo. V igri je torej metafikcijski preobrat, saj je tudi knjiga, ki jo pravkar beremo, torej Madžarski stavek, v resnici samo povzetek Joejevih misli in življenja.

Joejevi razmisleki o politiki, filozofiji, družbi, umetnosti in religiji v romanu pletejo gosto mrežo. Joe je kritik vsega zlaganega in sprijenega, s tem pa hkrati v benjaminovskem duhu prevprašuje kvazihumanizem Zahoda. Problem je zanj v tem, da zahodna kultura sicer načelno obsoja nekatere družbene krivice, a v resnici zanje ne premore nobenega pravega razumevanja. Sodobna begunska kriza je samo en primer od mnogih, pripovedovalec pa na neki točki ironično opiše tudi odziv angleške literarne zastopnice na enega svojih projektov:

»[v] Ilkeyju sem se odločil, da bo v razlagi dela pisalo, da gre za zgodbo o osebnih in kolektivnih resnicah, o nezanesljivosti resnice in o tem, kako je ni moč reducirati na binarne opozicije, črno/belo, da/ne, resnica/laž, idejo sem isti večer predstavil svoji agentki, ki me je naslednji dan poklicala in predlagala, naj bo oseba, ki jo v performansu ugrabijo vesoljci, ženska, kajti s to zgodbo greva gotovo v London, kontaktirala je nekaj kustosov, ki so pripravljali nekaj eventov, vsi bodo posvečeni problemu spolne neenakosti, najina zgodba o ženski, ki ni le žrtev človeške, temveč tudi vesoljske mizoginije, bi se odlično podala zraven [.]«

Idejno bogastvo in odziv na sodobno družbeno situacijo Madžarski stavek vsekakor uvršča med pomembna dela sodobne književnosti. Res pa je tudi, da besedilo zahteva predvsem pozornega in potrpežljivega bralca, saj zahteven jezik in gostota pripovedi velikokrat prevladata nad vsebino.