Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije Zarja Vršič
Bere Barbara Zupan
Prevedla Dijana Matković; Ljubljana : LUD Šerpa, 2018
Knjiga Andreja Nikolaidisa Madžarski stavek je, kot sugerira naslov, roman, napisan v eni sami povedi. Od bralca to že na samem začetku zahteva zbranost in pozornost. Roman namreč sestavlja notranji monolog, tok misli in spominov prvoosebnega pripovedovalca, ki pa mu je včasih zaradi ne vedno logičnih, časovnih in krajevnih preskokov težko slediti. Kljub temu dogajalni kraj in čas okvirne zgodbe vseskozi ostajata ista; pripovedovalec se z vlakom iz Budimpešte, kjer se je sestal z odvetnikom umrlega prijatelja Joeja, pelje na Dunaj. Potovanje z vlakom je tudi prispodoba za »madžarski stavek«: narekuje ritem pripovedi, včasih pospešuje in drugič zavira, bralec pa lahko izstopi šele, ko se vlak ustavi na končni postaji. Pripoved je stkana na gosto in vanjo je, kot v pospešujoči vlak, težko vstopiti nekje na sredi.
Roman fragmentarno opisuje predvsem Joejevo zgodbo, zgodbo bosanskega begunca, ki je pred vojno pobegnil v Črno Goro, s tem pa tudi zgodbo odrinjenca, človeka, ki je bil pregnan iz svojega življenjskega prostora in se zdaj nikjer več ne počuti doma. Joejeva usoda se v romanu tesno prepleta z usodo nemškega filozofa judovskega rodu Walterja Benjamina, ki je pol stoletja pred Joejem bežal iz nacistične Nemčije prek Francije na Portugalsko, da bi od tam pobegnil v Ameriko. Na Benjamina spominjajo nekateri citati v romanu, od katerih ima največjo simbolno težo prav ta, da so dokumenti kulture hkrati tudi dokumenti barbarstva. Joe naj bi pri odvetniku za prijatelja pustil tudi rokopis, ki ga je pisal vse do svoje smrti, pri čemer naj bi šlo pravzaprav za Benjaminov izgubljeni rokopis. Tega zdaj pripovedovalec nosi v torbi na vlaku od Budimpešte do Dunaja. Poleg vsega Joeja z Benjaminom druži predvsem njegova tragična usoda – nemški filozof je samomor napravil v neki hotelski sobi na špansko-portugalski meji, Joe pa se je utopil v Donavi. Joejeva pozicija je pri tem jasna: življenje brez dostojanstva je vredno manj od smrti.
S sopostavljanjem Benjaminove in Joejeve zgodbe pripovedovalec prikazuje sodobno politično situacijo. Kljub različnim razlogom za beg vse begunce druži dejstvo, da so morali iz take ali drugačne stiske dom pustiti za sabo. Nikolaidis govori o eni in isti usodi: kar je bila v prejšnjem stoletju za Benjamina vichyjska Francija ali frankistična Španija, ki sta ga hoteli predati nacistom, to je danes za številne begunce z bodečo žico obvarovana Budimpešta. Se iz zgodovine nismo nič naučili? se sprašuje pripovedovalec in se s tem spet obrača k Benjaminu.
Tako ima osrednjo vlogo v romanu pravzaprav Joe, pripovedovalec pa je zgolj nekakšen »zapisovalec« njegovega življenja in idej. Njun odnos je zelo nenavaden; »tole ti plačaj«, pravi Joe, ko prijatelja skupaj kam potujeta, v zameno pa pripovedovalcu dovoli, da zapiše vsa njegova filozofska premišljevanja in jih smiselno poveže v zgodbo. V igri je torej metafikcijski preobrat, saj je tudi knjiga, ki jo pravkar beremo, torej Madžarski stavek, v resnici samo povzetek Joejevih misli in življenja.
Joejevi razmisleki o politiki, filozofiji, družbi, umetnosti in religiji v romanu pletejo gosto mrežo. Joe je kritik vsega zlaganega in sprijenega, s tem pa hkrati v benjaminovskem duhu prevprašuje kvazihumanizem Zahoda. Problem je zanj v tem, da zahodna kultura sicer načelno obsoja nekatere družbene krivice, a v resnici zanje ne premore nobenega pravega razumevanja. Sodobna begunska kriza je samo en primer od mnogih, pripovedovalec pa na neki točki ironično opiše tudi odziv angleške literarne zastopnice na enega svojih projektov:
»[v] Ilkeyju sem se odločil, da bo v razlagi dela pisalo, da gre za zgodbo o osebnih in kolektivnih resnicah, o nezanesljivosti resnice in o tem, kako je ni moč reducirati na binarne opozicije, črno/belo, da/ne, resnica/laž, idejo sem isti večer predstavil svoji agentki, ki me je naslednji dan poklicala in predlagala, naj bo oseba, ki jo v performansu ugrabijo vesoljci, ženska, kajti s to zgodbo greva gotovo v London, kontaktirala je nekaj kustosov, ki so pripravljali nekaj eventov, vsi bodo posvečeni problemu spolne neenakosti, najina zgodba o ženski, ki ni le žrtev človeške, temveč tudi vesoljske mizoginije, bi se odlično podala zraven [.]«
Idejno bogastvo in odziv na sodobno družbeno situacijo Madžarski stavek vsekakor uvršča med pomembna dela sodobne književnosti. Res pa je tudi, da besedilo zahteva predvsem pozornega in potrpežljivega bralca, saj zahteven jezik in gostota pripovedi velikokrat prevladata nad vsebino.
Avtorica recenzije Zarja Vršič
Bere Barbara Zupan
Prevedla Dijana Matković; Ljubljana : LUD Šerpa, 2018
Knjiga Andreja Nikolaidisa Madžarski stavek je, kot sugerira naslov, roman, napisan v eni sami povedi. Od bralca to že na samem začetku zahteva zbranost in pozornost. Roman namreč sestavlja notranji monolog, tok misli in spominov prvoosebnega pripovedovalca, ki pa mu je včasih zaradi ne vedno logičnih, časovnih in krajevnih preskokov težko slediti. Kljub temu dogajalni kraj in čas okvirne zgodbe vseskozi ostajata ista; pripovedovalec se z vlakom iz Budimpešte, kjer se je sestal z odvetnikom umrlega prijatelja Joeja, pelje na Dunaj. Potovanje z vlakom je tudi prispodoba za »madžarski stavek«: narekuje ritem pripovedi, včasih pospešuje in drugič zavira, bralec pa lahko izstopi šele, ko se vlak ustavi na končni postaji. Pripoved je stkana na gosto in vanjo je, kot v pospešujoči vlak, težko vstopiti nekje na sredi.
Roman fragmentarno opisuje predvsem Joejevo zgodbo, zgodbo bosanskega begunca, ki je pred vojno pobegnil v Črno Goro, s tem pa tudi zgodbo odrinjenca, človeka, ki je bil pregnan iz svojega življenjskega prostora in se zdaj nikjer več ne počuti doma. Joejeva usoda se v romanu tesno prepleta z usodo nemškega filozofa judovskega rodu Walterja Benjamina, ki je pol stoletja pred Joejem bežal iz nacistične Nemčije prek Francije na Portugalsko, da bi od tam pobegnil v Ameriko. Na Benjamina spominjajo nekateri citati v romanu, od katerih ima največjo simbolno težo prav ta, da so dokumenti kulture hkrati tudi dokumenti barbarstva. Joe naj bi pri odvetniku za prijatelja pustil tudi rokopis, ki ga je pisal vse do svoje smrti, pri čemer naj bi šlo pravzaprav za Benjaminov izgubljeni rokopis. Tega zdaj pripovedovalec nosi v torbi na vlaku od Budimpešte do Dunaja. Poleg vsega Joeja z Benjaminom druži predvsem njegova tragična usoda – nemški filozof je samomor napravil v neki hotelski sobi na špansko-portugalski meji, Joe pa se je utopil v Donavi. Joejeva pozicija je pri tem jasna: življenje brez dostojanstva je vredno manj od smrti.
S sopostavljanjem Benjaminove in Joejeve zgodbe pripovedovalec prikazuje sodobno politično situacijo. Kljub različnim razlogom za beg vse begunce druži dejstvo, da so morali iz take ali drugačne stiske dom pustiti za sabo. Nikolaidis govori o eni in isti usodi: kar je bila v prejšnjem stoletju za Benjamina vichyjska Francija ali frankistična Španija, ki sta ga hoteli predati nacistom, to je danes za številne begunce z bodečo žico obvarovana Budimpešta. Se iz zgodovine nismo nič naučili? se sprašuje pripovedovalec in se s tem spet obrača k Benjaminu.
Tako ima osrednjo vlogo v romanu pravzaprav Joe, pripovedovalec pa je zgolj nekakšen »zapisovalec« njegovega življenja in idej. Njun odnos je zelo nenavaden; »tole ti plačaj«, pravi Joe, ko prijatelja skupaj kam potujeta, v zameno pa pripovedovalcu dovoli, da zapiše vsa njegova filozofska premišljevanja in jih smiselno poveže v zgodbo. V igri je torej metafikcijski preobrat, saj je tudi knjiga, ki jo pravkar beremo, torej Madžarski stavek, v resnici samo povzetek Joejevih misli in življenja.
Joejevi razmisleki o politiki, filozofiji, družbi, umetnosti in religiji v romanu pletejo gosto mrežo. Joe je kritik vsega zlaganega in sprijenega, s tem pa hkrati v benjaminovskem duhu prevprašuje kvazihumanizem Zahoda. Problem je zanj v tem, da zahodna kultura sicer načelno obsoja nekatere družbene krivice, a v resnici zanje ne premore nobenega pravega razumevanja. Sodobna begunska kriza je samo en primer od mnogih, pripovedovalec pa na neki točki ironično opiše tudi odziv angleške literarne zastopnice na enega svojih projektov:
»[v] Ilkeyju sem se odločil, da bo v razlagi dela pisalo, da gre za zgodbo o osebnih in kolektivnih resnicah, o nezanesljivosti resnice in o tem, kako je ni moč reducirati na binarne opozicije, črno/belo, da/ne, resnica/laž, idejo sem isti večer predstavil svoji agentki, ki me je naslednji dan poklicala in predlagala, naj bo oseba, ki jo v performansu ugrabijo vesoljci, ženska, kajti s to zgodbo greva gotovo v London, kontaktirala je nekaj kustosov, ki so pripravljali nekaj eventov, vsi bodo posvečeni problemu spolne neenakosti, najina zgodba o ženski, ki ni le žrtev človeške, temveč tudi vesoljske mizoginije, bi se odlično podala zraven [.]«
Idejno bogastvo in odziv na sodobno družbeno situacijo Madžarski stavek vsekakor uvršča med pomembna dela sodobne književnosti. Res pa je tudi, da besedilo zahteva predvsem pozornega in potrpežljivega bralca, saj zahteven jezik in gostota pripovedi velikokrat prevladata nad vsebino.
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac
Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.
Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov