Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Barbara Zupan.

Ljubljana : Literarno-umetniško društvo Literatura, 2018

Pesnik, prevajalec in esejist Uroš Zupan se je v eseju Ene in drugi osredotočil predvsem na leposlovje, ki je tako kot glasba, njegova velika ljubezen. Naslov je nekoliko priredil po filmu Clauda Leloucha Eni in drugi, ki govori o usodi štirih različnih likov. In nekaj podobnega je tudi z Zupanovim esejem, ki senzibilno, a nič kaj patetično govori o knjigah. Na poseben način smo lahko vidci, ki gledamo njegovo domačo knjižnico, crème de la crème, ali seznam njegovih najljubših.

Tokrat za spremembo to ni zbirka esejev, temveč je to en sam razmislek in skupek dodanih pesmi in odlomkov iz esejev in romanov. Podnaslov Lepljenka je upravičen. Lepijo in pojijo se knjige in avtorjevo življenje, kar prerašča v niz misli o knjigah. Če je v knjigi Sto romanov in nekaj komadov veliko bolj analitičen in je vsak esej posvečen točno določenemu literarnemu delu, v delu Ene in drugi sledi toku misli. Esej je razdeljen le na krajše podnaslove: Ponovitev I., Sedemdeseta, Osemdeseta, Ponovitev II. in Ponovitev III. ter z vmesnim številčenjem, pod katerim se obrega ob posamična dela oziroma ustvarjalce. Tako nam predstavi svoje razmišljanje o avtorjih in njihovih delih, kultnih zbirkah tako v slovenskem kot jugoslovanskem založništvu, ameriških izdajah, o branju in življenju, ki se vmes tudi dogaja.

Uroš Zupan se najprej loteva poezije; kakopak ameriške. Izpostavlja svoje učitelje po besedi, v veliki meri pa predstavlja tudi poljske in slovenske, pri katerih mu lahko več kot prikimam, ko se obregne ob pretirano poveličevanje Prešerna. Občutenje za poezijo je tankočutno, avtor je res pesnik in natančen bralec, ki je pozoren na vsak detajl. Brez dodatnih opomb so med besedilom vstavljene pesmi, tako da se zlivajo s tekstom, prav tako je tudi pri obravnavi proze (predvsem romanov) in esejistike, pri čimer navaja posamezne odlomke, razmišljanja ne samo pisateljev, temveč tudi ustvarjalcev ostalih vej umetnosti, npr. režiserjev.

Avtor iskreno govori o svojem manjvrednostnem kompleksu do nekaterih klasikov, pokritizira način branja in interpretacije, ki jih na komparativistiki v času njegovega študija skorajda ni bilo, prav tako pa več kot navdušeno vedno znova odkriva najrazličnejša literarna dela. O branju piše filigransko, a lahkotno, brez moraliziranja in kritiziranja, zakaj so nekatera dela dobra in zakaj slaba. A zlahka razberemo – vsakemu delu je treba dati tudi nekaj samega sebe. V eseju Ene in drugi je škoda le to, da nekaterih misli ne izpelje sam, ampak jih dopolni in zaključi s citati – zlasti pri razmišljanju o prozi. Zanimivo bi bilo, če bi še kaj dodal. A teoretska naloga in zamisel sta dovršeni, prav tako jezikovna spretnost in nikoli pretrgano prelivanje.

Zupanova odlika je ta, da pričara občutje, lokacije, čas in sebe ob branju določenih knjig oziroma avtorjev. Esej na 140-ih straneh ponuja pogled v avtorjevo življenje od študentskih časov do danes. Je popotovanje po poeziji, prozi, esejih in v manjši meri še filmih in glasbi, ki jo primerja z leposlovjem. Je tudi pot od Trbovelj do Ljubljane, San Francisca, Krakova in nazaj. In je pot z roko po knjigah, ki jih avtor vedno rad prebira.

Esej Ene in drugi je pretočen in zračen razmislek o knjigah, pravzaprav njihovi vsebini. Uroš Zupan je v njem pričaral vonj po knjigah, razmišljanju in branju, ki je delo, a hkrati lepota oziroma, kot pravi: »sijoča veličastnost«.