Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Od izida kratkoproznega prvenca Vesne Lemaić Popularne zgodbe je minilo točno deset let. Romana, ki sta izšla v vmesnem času, sta začrtala – če že ne radikalno, pa vsaj opazno – spremembo v avtoričini poetiki: prehod od postmodernističnega preigravanja žanrov Odlagališča do angažirane, avtofiktivne, v realnosti zasidrane proze, ki kot seizmograf beleži pretrese v slovenski družbi. Roman Kokoška in ptiči se tako odvija v vrtincu vseslovenskih protestov. Kljub angažmaju pripovedovalke slednja dogajanja ne idealizira, temveč do njega vzpostavlja kritično distanco; pomanjkanje refleksije nadomešča s podoživljanjem in empatijo, potezi, ki ju je Vesna Lemaić uspešno prenesla tudi v zgodbe zbirke Dobrodošli.
Zbirka je razdeljena na devet sklopov, ki bi lahko konceptualno povzemali potek srečanja: od (grenke) Dobrodošlice prek površnega preverjanja terena (Oči, Gibanje, Igra) in soočenja, ki predstavlja kondenzacijo razlik (Dvoboj), do navidezne pomiritve (Živali, Razglednice) in končnega slovesa (Nasvidenje), ki mu sledi obujanje spominov (Bjutiful). Zgodbe posameznega sklopa druga za drugo sprevračajo pričakovanja v naslovu. Ni treba veliko, da se vabljiva dobrodošlica sprevrže v svoje nasprotje in razkrije grenko zavest, da je gostoljubje včasih le beseda, pa še to prazna. Tako na primer obmorski kraji vabijo turiste, čeprav so jim pravzaprav v breme. “Polna obala, prazno morje,” zagrenjeno ugotavlja stari ribič iz prve zgodbe in jasno je, da z ribami izginja tudi določen način življenja. V takšnih okoliščinah spremembe ne napovedujejo izboljšanja. V zgodbi Spremembe se prehod iz otroštva v odraslost ujema z začetkom vojne na Balkanu. Pripovedovalka in njena babica v obmorskem mestu nenadoma nista več domačinki, temveč turistki, začasno, zamenljivo blago, ki ne seže dlje od površine kraja, v katerem se nahaja. Turizem kot vendarle prostovoljna in začasna deložacija se v zbirki tesno prepleta z drugačno, temačnejšo izkušnjo tujega prostora – emigracijo, ki je tu predstavljena skozi perspektivo prostovoljcev. Ta pride še posebej do izraza v razdelku Dvoboj, kjer se želja po nudenju pomoči sprehaja po tanki meji pokroviteljstva in sočutja.
V zbirki Dobrodošli nekoliko šibkeje zazveni tudi glas nostalgije, ki pa prida občutek neizogibnosti, zavest o koncu nekega obdobja, kot prelom med otroštvom in odraslostjo, pa morda tudi konec olepševanja. Resničnosti ni več mogoče ubežati, vendar se je z njo težko sprijazniti, posebno ko vzbuja občutek nemoči ali nelagodja. Takšnega, kakršnega na primer občutijo liki iz zgodbe Čaj dobrodošlice. Čaj, ki ga prostovoljci kuhajo pribežnikom, je presladek, tako kot optimizem skupine, ki se počasi sooča z dejstvom, da sladkor ne bo prekril grenkega okusa izkušnje vojne. Bolj kot se pripovedna množina zaveda absurdnosti položaja, več čaja se skuha; nelagodje narašča, živci so na koncu, dokler se ves sladkor ne pretoči v globino stranišč.
“Nevede smo se bili stlačili v vlogo gostiteljev, ki so goste sprejeli pred zaprtimi vrati in jim na pragu niso imeli ponuditi drugega kot presladek čaj.”
Prizor meji na grotesko, vendar je prevpet v resničnost, tako kot večina zgodb zbirke.
Zbirka Dobrodošli Vesne Lemaić korenini globoko v sedanjosti, v kratkem stiku med angažmajem in brezupom, kjer se zdi sprememba, vsaj tista na bolje, še najbolj podobna ogabno sladki pijači. Zgodbe o emigrantih preigravajo rek, da je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni. Pripovedovalka, ki deluje kot prostovoljka, iz zgodbe v zgodbo ugotavlja, da med željo po zaščiti in pokroviteljstvom ni velike razlike; da vsi smrdimo, tako na eni kot na drugi strani, in da nobena izkušnja tega sveta ne more izbrisati človeškega dejavnika, z vsemi predsodki in nedoslednostmi vred. Močna točka zbirke je, da se ne odloči za eno ali drugo pot, temveč obstane vmes: z zavedanjem o storjenem, ki ga ni več mogoče spremeniti niti povsem sprejeti. Pripovedovalka v zgodbi Do živega prizna, da je v otroštvu mučila živali: “Ne morem reči, da se nisem zavedala, kaj počnem. To bi zvenelo plitko. Mogoče zato, ker sem lahko. Ker se ni bilo treba nikomur opravičit. In niso kričale. Ker sem imela to moč v rokah. In nobene predstave o smrti.” Priznanje ji ničesar ne olajša, na zadnjem sedežu leži ranjena želva, njeno preživetje obtiči na nitki, tako kot pripovedovalkina sposobnost, da se ne glede na preteklost zazre naprej.
“Stvarnosti ni mogoče premazati z dezodorantom,” ugotavlja pripovedovalka zgodbe Dezodorant. Kot odmev ji odgovarja tista iz zgodbe Sonca in sonca: “Kar si želimo gledati, so rumena sonca, lepa in enosmiselna.”
Zbirka Dobrodošli se osredotoča na pozabljena sonca barvne palete, da “zasijejo s temnim žarom”. Kratke in krajše zgodbe Vesne Lemaić so prav posebno dobre, ko opustijo razlaganje očitnega in pustijo, da spregovorijo podobe: takrat zarežejo z bolečo ironijo doživetega, kar je najmočnejša poteza zbirke.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Od izida kratkoproznega prvenca Vesne Lemaić Popularne zgodbe je minilo točno deset let. Romana, ki sta izšla v vmesnem času, sta začrtala – če že ne radikalno, pa vsaj opazno – spremembo v avtoričini poetiki: prehod od postmodernističnega preigravanja žanrov Odlagališča do angažirane, avtofiktivne, v realnosti zasidrane proze, ki kot seizmograf beleži pretrese v slovenski družbi. Roman Kokoška in ptiči se tako odvija v vrtincu vseslovenskih protestov. Kljub angažmaju pripovedovalke slednja dogajanja ne idealizira, temveč do njega vzpostavlja kritično distanco; pomanjkanje refleksije nadomešča s podoživljanjem in empatijo, potezi, ki ju je Vesna Lemaić uspešno prenesla tudi v zgodbe zbirke Dobrodošli.
Zbirka je razdeljena na devet sklopov, ki bi lahko konceptualno povzemali potek srečanja: od (grenke) Dobrodošlice prek površnega preverjanja terena (Oči, Gibanje, Igra) in soočenja, ki predstavlja kondenzacijo razlik (Dvoboj), do navidezne pomiritve (Živali, Razglednice) in končnega slovesa (Nasvidenje), ki mu sledi obujanje spominov (Bjutiful). Zgodbe posameznega sklopa druga za drugo sprevračajo pričakovanja v naslovu. Ni treba veliko, da se vabljiva dobrodošlica sprevrže v svoje nasprotje in razkrije grenko zavest, da je gostoljubje včasih le beseda, pa še to prazna. Tako na primer obmorski kraji vabijo turiste, čeprav so jim pravzaprav v breme. “Polna obala, prazno morje,” zagrenjeno ugotavlja stari ribič iz prve zgodbe in jasno je, da z ribami izginja tudi določen način življenja. V takšnih okoliščinah spremembe ne napovedujejo izboljšanja. V zgodbi Spremembe se prehod iz otroštva v odraslost ujema z začetkom vojne na Balkanu. Pripovedovalka in njena babica v obmorskem mestu nenadoma nista več domačinki, temveč turistki, začasno, zamenljivo blago, ki ne seže dlje od površine kraja, v katerem se nahaja. Turizem kot vendarle prostovoljna in začasna deložacija se v zbirki tesno prepleta z drugačno, temačnejšo izkušnjo tujega prostora – emigracijo, ki je tu predstavljena skozi perspektivo prostovoljcev. Ta pride še posebej do izraza v razdelku Dvoboj, kjer se želja po nudenju pomoči sprehaja po tanki meji pokroviteljstva in sočutja.
V zbirki Dobrodošli nekoliko šibkeje zazveni tudi glas nostalgije, ki pa prida občutek neizogibnosti, zavest o koncu nekega obdobja, kot prelom med otroštvom in odraslostjo, pa morda tudi konec olepševanja. Resničnosti ni več mogoče ubežati, vendar se je z njo težko sprijazniti, posebno ko vzbuja občutek nemoči ali nelagodja. Takšnega, kakršnega na primer občutijo liki iz zgodbe Čaj dobrodošlice. Čaj, ki ga prostovoljci kuhajo pribežnikom, je presladek, tako kot optimizem skupine, ki se počasi sooča z dejstvom, da sladkor ne bo prekril grenkega okusa izkušnje vojne. Bolj kot se pripovedna množina zaveda absurdnosti položaja, več čaja se skuha; nelagodje narašča, živci so na koncu, dokler se ves sladkor ne pretoči v globino stranišč.
“Nevede smo se bili stlačili v vlogo gostiteljev, ki so goste sprejeli pred zaprtimi vrati in jim na pragu niso imeli ponuditi drugega kot presladek čaj.”
Prizor meji na grotesko, vendar je prevpet v resničnost, tako kot večina zgodb zbirke.
Zbirka Dobrodošli Vesne Lemaić korenini globoko v sedanjosti, v kratkem stiku med angažmajem in brezupom, kjer se zdi sprememba, vsaj tista na bolje, še najbolj podobna ogabno sladki pijači. Zgodbe o emigrantih preigravajo rek, da je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni. Pripovedovalka, ki deluje kot prostovoljka, iz zgodbe v zgodbo ugotavlja, da med željo po zaščiti in pokroviteljstvom ni velike razlike; da vsi smrdimo, tako na eni kot na drugi strani, in da nobena izkušnja tega sveta ne more izbrisati človeškega dejavnika, z vsemi predsodki in nedoslednostmi vred. Močna točka zbirke je, da se ne odloči za eno ali drugo pot, temveč obstane vmes: z zavedanjem o storjenem, ki ga ni več mogoče spremeniti niti povsem sprejeti. Pripovedovalka v zgodbi Do živega prizna, da je v otroštvu mučila živali: “Ne morem reči, da se nisem zavedala, kaj počnem. To bi zvenelo plitko. Mogoče zato, ker sem lahko. Ker se ni bilo treba nikomur opravičit. In niso kričale. Ker sem imela to moč v rokah. In nobene predstave o smrti.” Priznanje ji ničesar ne olajša, na zadnjem sedežu leži ranjena želva, njeno preživetje obtiči na nitki, tako kot pripovedovalkina sposobnost, da se ne glede na preteklost zazre naprej.
“Stvarnosti ni mogoče premazati z dezodorantom,” ugotavlja pripovedovalka zgodbe Dezodorant. Kot odmev ji odgovarja tista iz zgodbe Sonca in sonca: “Kar si želimo gledati, so rumena sonca, lepa in enosmiselna.”
Zbirka Dobrodošli se osredotoča na pozabljena sonca barvne palete, da “zasijejo s temnim žarom”. Kratke in krajše zgodbe Vesne Lemaić so prav posebno dobre, ko opustijo razlaganje očitnega in pustijo, da spregovorijo podobe: takrat zarežejo z bolečo ironijo doživetega, kar je najmočnejša poteza zbirke.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov