Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018

Od izida kratkoproznega prvenca Vesne Lemaić Popularne zgodbe je minilo točno deset let. Romana, ki sta izšla v vmesnem času, sta začrtala – če že ne radikalno, pa vsaj opazno – spremembo v avtoričini poetiki: prehod od postmodernističnega preigravanja žanrov Odlagališča do angažirane, avtofiktivne, v realnosti zasidrane proze, ki kot seizmograf beleži pretrese v slovenski družbi. Roman Kokoška in ptiči se tako odvija v vrtincu vseslovenskih protestov. Kljub angažmaju pripovedovalke slednja dogajanja ne idealizira, temveč do njega vzpostavlja kritično distanco; pomanjkanje refleksije nadomešča s podoživljanjem in empatijo, potezi, ki ju je Vesna Lemaić uspešno prenesla tudi v zgodbe zbirke Dobrodošli.

Zbirka je razdeljena na devet sklopov, ki bi lahko konceptualno povzemali potek srečanja: od (grenke) Dobrodošlice prek površnega preverjanja terena (Oči, Gibanje, Igra) in soočenja, ki predstavlja kondenzacijo razlik (Dvoboj), do navidezne pomiritve (Živali, Razglednice) in končnega slovesa (Nasvidenje), ki mu sledi obujanje spominov (Bjutiful). Zgodbe posameznega sklopa druga za drugo sprevračajo pričakovanja v naslovu. Ni treba veliko, da se vabljiva dobrodošlica sprevrže v svoje nasprotje in razkrije grenko zavest, da je gostoljubje včasih le beseda, pa še to prazna. Tako na primer obmorski kraji vabijo turiste, čeprav so jim pravzaprav v breme. “Polna obala, prazno morje,” zagrenjeno ugotavlja stari ribič iz prve zgodbe in jasno je, da z ribami izginja tudi določen način življenja. V takšnih okoliščinah spremembe ne napovedujejo izboljšanja. V zgodbi Spremembe se prehod iz otroštva v odraslost ujema z začetkom vojne na Balkanu. Pripovedovalka in njena babica v obmorskem mestu nenadoma nista več domačinki, temveč turistki, začasno, zamenljivo blago, ki ne seže dlje od površine kraja, v katerem se nahaja. Turizem kot vendarle prostovoljna in začasna deložacija se v zbirki tesno prepleta z drugačno, temačnejšo izkušnjo tujega prostora – emigracijo, ki je tu predstavljena skozi perspektivo prostovoljcev. Ta pride še posebej do izraza v razdelku Dvoboj, kjer se želja po nudenju pomoči sprehaja po tanki meji pokroviteljstva in sočutja.

V zbirki Dobrodošli nekoliko šibkeje zazveni tudi glas nostalgije, ki pa prida občutek neizogibnosti, zavest o koncu nekega obdobja, kot prelom med otroštvom in odraslostjo, pa morda tudi konec olepševanja. Resničnosti ni več mogoče ubežati, vendar se je z njo težko sprijazniti, posebno ko vzbuja občutek nemoči ali nelagodja. Takšnega, kakršnega na primer občutijo liki iz zgodbe Čaj dobrodošlice. Čaj, ki ga prostovoljci kuhajo pribežnikom, je presladek, tako kot optimizem skupine, ki se počasi sooča z dejstvom, da sladkor ne bo prekril grenkega okusa izkušnje vojne. Bolj kot se pripovedna množina zaveda absurdnosti položaja, več čaja se skuha; nelagodje narašča, živci so na koncu, dokler se ves sladkor ne pretoči v globino stranišč.

“Nevede smo se bili stlačili v vlogo gostiteljev, ki so goste sprejeli pred zaprtimi vrati in jim na pragu niso imeli ponuditi drugega kot presladek čaj.”

Prizor meji na grotesko, vendar je prevpet v resničnost, tako kot večina zgodb zbirke.

Zbirka Dobrodošli Vesne Lemaić korenini globoko v sedanjosti, v kratkem stiku med angažmajem in brezupom, kjer se zdi sprememba, vsaj tista na bolje, še najbolj podobna ogabno sladki pijači. Zgodbe o emigrantih preigravajo rek, da je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni. Pripovedovalka, ki deluje kot prostovoljka, iz zgodbe v zgodbo ugotavlja, da med željo po zaščiti in pokroviteljstvom ni velike razlike; da vsi smrdimo, tako na eni kot na drugi strani, in da nobena izkušnja tega sveta ne more izbrisati človeškega dejavnika, z vsemi predsodki in nedoslednostmi vred. Močna točka zbirke je, da se ne odloči za eno ali drugo pot, temveč obstane vmes: z zavedanjem o storjenem, ki ga ni več mogoče spremeniti niti povsem sprejeti. Pripovedovalka v zgodbi Do živega prizna, da je v otroštvu mučila živali: “Ne morem reči, da se nisem zavedala, kaj počnem. To bi zvenelo plitko. Mogoče zato, ker sem lahko. Ker se ni bilo treba nikomur opravičit. In niso kričale. Ker sem imela to moč v rokah. In nobene predstave o smrti.” Priznanje ji ničesar ne olajša, na zadnjem sedežu leži ranjena želva, njeno preživetje obtiči na nitki, tako kot pripovedovalkina sposobnost, da se ne glede na preteklost zazre naprej.

“Stvarnosti ni mogoče premazati z dezodorantom,” ugotavlja pripovedovalka zgodbe Dezodorant. Kot odmev ji odgovarja tista iz zgodbe Sonca in sonca: “Kar si želimo gledati, so rumena sonca, lepa in enosmiselna.”

Zbirka Dobrodošli se osredotoča na pozabljena sonca barvne palete, da “zasijejo s temnim žarom”. Kratke in krajše zgodbe Vesne Lemaić so prav posebno dobre, ko opustijo razlaganje očitnega in pustijo, da spregovorijo podobe: takrat zarežejo z bolečo ironijo doživetega, kar je najmočnejša poteza zbirke.