Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek

Ljubljana : Hiša poezije, 2018

Pesniški prvenec Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij uvajajo verzi o vrnitvi, pri čemer pa vrnitev ni razumljena toliko kot dejanje (samo)izpolnitve ali kot čas, namenjen premisleku o prehojeni poti, o vsem, kar je lirski subjekt zamudil: »velike ribe se bodo spremenile / v belolase starce / največja med njimi ti bo pripovedovala / fantastične zgodbe o tem / koliko si se zamudil / ko si se iskal …/« Zaradi takšnega hrepenenjskega nastavka lahko rečemo, da z zbirko Muzej zaključenih razmerij vstopamo v intimistično naravnano liriko, a tudi v bližino »poezije izkušnje«, kot se je ta izoblikovala v okviru sodobne mlade slovenske poezije.  Za to vrsto pesništva je značilno, da razume jezik predvsem kot medij za posredovanje osebnih izkušenj, v zadnjem času dopolnjevanih z družbeno angažiranostjo. Koželjeva poezija pa le do določene mere ostaja znotraj prevladujočega trenda – pesnika namreč bolj kot dnevniško zapisovanje vsakdana zanimajo prostori, ki se odpirajo onkraj vsakodnevnih avtomatizmov in praks. Zato lahko rečemo, da si »poezijo izkušnje« jemlje prej  za izhodišče kot za cilj.

Takšen primer je pesem Lapidis lacrimae, ki se začne z realističnim opisom kamna v gorah, ki napol štrli nad prepadom in grozi, da se bo sprožil. In prav v tej točki se zgodi Koželjeva pesem – možno proženje kamna sproži pesem, s čimer kamen preneha biti zgolj del zunajpesemske resničnosti, ampak postane del pesniške imaginacije: pesem se odpre v vsaj dva možna konca, v prvem lahko kamen sproži uničujoč plaz, v drugem pa lahko pade v rečno strugo, se pogrezne v mulj in se vpraša »zakaj ribe molčijo drugače od ljudi«.

Pesmi v zbirki Muzej zaključenih razmerij so zaključene celote; Koželj je bolj pesnik pesmi kot pesniških knjig, četudi zbirka deluje zelo celovito. Toda to ne pomeni, da imamo opraviti z zaprto poezijo, pesmi se vedno znova odpirajo v različne možne resničnosti, in sicer tako na ravni ubesedovanja, kot v pesmi Lapidis lacrimae, kot na ravni zapisa, kot na primer v pesmi kadar laterne svetijo rumeno, ki se konča s tropičjem. To pesniku omogoči, da se suvereno polašča zunajpesemske resničnosti in jo transformira, ne da bi pri tem pozabil na temeljno razliko med govorico in svetom; kamen, četudi na koncu pesmi poosebljen, še vedno ostane kamen. Omogoča pa mu tudi to, da s pravo mero občutljivosti sprejme v ris svojih pesmi elemente, ki prihajajo iz različnih tradicij, od pesniških do filozofskih in religijskih. Tako se v njegovih pesmih enakovredno nizajo podobe, vzete iz pesniku domačega okolja, in podobe, ki prihajajo iz oddaljenejših koncev sveta, predvsem z Daljnega vzhoda.

Koželjeve pesmi so povečini zgrajene iz podob, a četudi avtor le redko poseže po bolj diskurzivnem govoru, ta prav iz kombinacije podob, a tudi iz prepoznavnega ritma in med besedilnih navezav, vsakič znova vznikne v bralčevi zavesti. Kolikor se ta poezija zaradi poudarjene rabe podob torej bliža »čisti liriki«, toliko se od nje tudi oddaljuje.

Zbirka Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij morda res najprej govori o razmerjih med ljudmi, najsi gre za erotična razmerja ali razmerja do staršev, a govori tudi o subjektovem razmerju do različnih vidikov sveta, ki segajo od konkretnosti do metafizike; smrt, kot tista meja, ki nas najbolj določa, je vsaj implicitno navzoča v večjem delu teh pesmi. Toda kljub svoji metafizični dimenziji, in v tem se Koželjevo pesništvo v temelju loči od »poezije izkušnje«, ostaja čutna – pričujoče pesmi so polne barv, vonjav, dotikov …

Pred nami je torej vznemirljiva in interpretativno bogata pesniška zbirka, ki v slovensko poezijo vpeljuje nov in močan pesniški glas.